Ljubljana – Že vse od prve Mobitelove »akcije« z mobilnikom za dva tolarja pred več kot desetimi leti so tudi pri nas uporabniki mobilne telefonije navajeni takih cen. Na prvi pogled se zdi, da je nakup dobrega telefona za nekaj evrov zelo ugoden, toda resnica je drugačna.
Operaterji, ki smo jih povprašali, kakšne koristi imajo uporabniki od tega, da telefon kupijo pri operaterju skupaj z naročnino na storitve mobilne telefonije, so vsi odgovarjali zelo podobno. Poudarjali so, da imajo s tem možnost za dostopnejšo ceno priti do sicer dragih naprav, da je začetni strošek manjši. »Uporabniki izjemno cenijo, da jim za mobilni telefon ni treba odšteti nekaj sto evrov,« so zapisali v Tušmobilu.
Argument je torej takšen: brez operaterjeve subvencije si ljudje ne bi mogli privoščiti dobrih, naprednih, a dragih mobilnih telefonov. Pa ta argument zdrži kritično presojo? Po našem mnenju ne, pri čemer imamo več protiargumentov, zakaj so subvencije slaba ideja, tako za uporabnike kot za operaterje.
Subvencije so vračunane
v cene naročniških paketov
Operaterji telefonov seveda ne dajejo zastonj. Tudi sama beseda subvencija je nekoliko zavajajoča. Uporabniki »cenejši« nakup telefona plačajo skozi naročnino v teku vezave z operaterjem, po navadi ta traja 12 ali 24 mesecev. Uradne potrditve nam operaterji nočejo dati, po naših informacijah pa je subvencija pri cenejših naročniških paketih približno deset evrov na mesec. Če bi tovrstno prakso opustili, bi bile naročnine zagotovo lahko nižje, kar že zdaj dokazujejo nekatere ponudbe (bob … ), in če bi se vzporedno oblikoval še pravi prosti trg telefonskih aparatov, bi uporabniki verjetno ugotovili, da bi bil skupen strošek nakupa telefona in storitev podoben kot zdaj ali celo manjši.
Pri zdajšnji strukturi naročniških paketov je pravzaprav nesmiselno ne kupiti telefona pri operaterju – razen če se nočete vezati, da lahko kadarkoli zamenjate ponudnika –, saj subvencijo tako ali tako plačujete skozi naročnino. Operaterji sicer poudarjajo, da je mogoče naročnino skleniti brez vezave in nakupa telefona, toda to prej omenjenega dejstva ne spremeni.
Na vprašanje, ali razmišljajo o ponujanju naročnin, ki subvencij ne bi imele vračunanih, pa se izmikajo. V Telekomu nanj sploh niso neposredno odgovorili, v Simobilu so opozorili na ponudbi simpl in bob, ki pa nista povsem primerljivi z običajnimi naročniškimi paketi, v T-2 so prav tako poudarili, da tovrstno ponudbo imajo, medtem ko so v Tušmobilu pojasnili, da lahko njihovi uporabniki, če ne kupijo telefona, uveljavljajo 25-odstotni popust. Torej lahko sklepamo, da bi bile cene mobilne telefonije vsaj za četrtino nižje, če ne bi vključevale subvencij za telefone.
Zaradi njih ni pravega trga novih in rabljenih telefonov
Velika večina mobilnih telefonov se v Sloveniji proda prek operaterjev. Ne govorimo o 75, temveč o 98 ali 99 odstotkih. Proste prodaje je tako malo, da se z njo nihče ne ukvarja posebno resno in zato tudi ni prave ponudbe. In ne privlačnih ponudb, kot jih lahko spremljamo na kakšnem drugem, v tem pogledu bolj razvitem področju (televizorji, osebni računalniki … ). Še več, cene diktira naveza proizvajalci-operaterji, dejanski trg nanje nima vpliva, zato so tako imenovane cene v prosti prodaji zelo verjetno nerealne. Uporabniki do vrednosti vrhunskih modelov nimajo pravega odnosa, ker jih lahko dobijo »za en evro«, prave vrednosti pa zaradi omenjenih prodajnih poti sploh ne poznamo.
Čeprav operaterji trdijo drugače, se cene telefonov v času, ko so v ponudbi (največkrat leto dni), skoraj ne spreminjajo. Tako sta, če bi verjeli operaterjem, eno leto stari nokii n8 in c7 še vedno vredni 520 oziroma 400 evrov, Samsungova omnia 7 pa celo 600, čeprav jih tuje spletne trgovine cenijo na 300 (n8), 220 (c7) in 270 evrov (omnia 7). Večina vrhunskih modelov pri nas vso »življenjsko« dobo drži enako ceno, morda operater tik pred umikom iz prodaje po nekoliko nižji razproda zadnjih nekaj deset kosov.
Dodatna težava je v sami ponudbi. Operaterji se po ne vedno povsem jasnih merilih odločajo, katere telefone bodo uvrstili na svoje prodajne police. Marsikaterega, ki bi bil zanimiv, se zato pri nas sploh ne da kupiti. Kot opozarja zveza potrošnikov (ZPS), je zaradi tega borna ponudba mobilnikov za starejše, ki za operaterje niso zanimivi. In nenazadnje, subvencije preprečujejo razvoj trga rabljenih telefonov. Večina uporabnikov raje kupi novega pri operaterju, zaradi navidezno nizkih cen (v ponudbah operaterjev) pa je za rabljen aparat nemogoče iztržiti pošteno ceno.
Vezave preprečujejo premike uporabnikov med operaterji
Posledica subvencij so vezave z izbranim ponudnikom. Njihovi podatki – uradni in neuradni – kažejo, da jih ima sklenjene večina uporabnikov. V Telekomu nam sicer tega podatka niso hoteli zaupati, menda pa ima pri njih vezavo za mobilno telefonijo manj naročnikov kot pri drugih operaterjih. V Simobilu so povedali, da je takih uporabnikov več kot polovica, v Tušmobilu so delež tovrstnih naročnikov opisali kot zelo velik, medtem ko so v T-2 zatrdili, da je največ uporabnikov brez vezave. Predlog novega zakona o elektronskih komunikacijah kot najdaljšo dovoljeno dobo vezave predvideva 24 mesecev, v ZPS pa se zavzemajo za pol krajšo. Ne samo da dolge vezave otežujejo prehajanje uporabnikov med operaterji. Ti prepogosto spreminjajo pogoje, kar naročnikom sicer omogoči prekinitev pogodbe, vendar je treba potem odplačati telefon ali ga vrniti, pri čemer Simobil vztraja še pri uporabnini zanj. Zveza potrošnikov meni, da bi ob odpravi subvencij (in vezav) uporabniki lahko svobodno izbirali in menjavali operaterje, opremo pa bi lahko še vedno kupovali na obroke, kot je mogoče kupiti vsako drugo tehnično blago. Zato je argument operaterjev, da omogočajo manjši začetni strošek, brezpredmeten.
Operaterji imajo zaradi subvencij večje stroške
Čeprav so subvencije vračunane v cene naročnin, imajo operaterji z njimi stroške. Kot so priznali v Simobilu, razliko med subvencionirano in polno ceno telefona dobijo povrnjeno šele skozi celotno obdobje vezave. Poleg tega proizvajalci izkoriščajo ta model prodaje sebi v prid. Operaterjem so namreč vsilili model, po katerem se zgodba po dobavi telefonov za proizvajalca konča. Če operaterju ostane polno skladišče neprodanih telefonov, je to njegov problem, medtem ko trgovci tako blago pogosto preprosto vrnejo dobavitelju. Vse skupaj vpliva na EBITDA-marže operaterjev. Telekomova je po zadnjih podatkih 34-odstotna, Simobilova še nižja, marže belgijskih in bolgarskih operaterjev, ki ne ponujajo subvencioniranih telefonov, pa so 50-odstotne. Subvencije tako niso slabe le za naročnike, temveč tudi za operaterje. Vendar je, kot je v neformalnem pogovoru priznal pomemben človek iz panoge, težko stopiti iz te igre. »Operaterji tekmujemo le še s cenami telefonov, namesto da bi tekmovali s storitvami,« je potrdil naše ugotovitve.
Subvencije prinašajo še druge težave, od tega, da uporabniki kupujejo telefone, ki presegajo njihovo znanje in potrebe, do tega, da se odločajo za dražje naročnine, kot bi bilo treba. Ker pa nihče ne razmišlja o negativnih plateh subvencij in ne preračuna celotnih stroškov lastništva in uporabe (pametnega) mobilnika, sprememb ni na obzorju.