Tiskane izdaje
Rekreativne zapestnice se množijo skoraj hitreje kot gobe po dežju. Ni več proizvajalca športnih ur, pametnih telefonov ali kakšne druge zabavne elektronike, ki še ne bi predstavil svojega primerka. Tako smo zadnjih nekaj tednov hodili naokrog z dvema ali tremi zapestnicami na rokah in zbirali vtise.
Tri zapestnice, ki smo jih preizkušali, so bile v tujini zelo priljubljeni fitbit flex, polar loop in alcatel boom band. Prvi dve sta v prodaji tudi pri nas in sta precej enakovredna izdelka, do kitajske zapestnice pa smo se dokopali na sejmu mobilne telefonije MWC in smo jo vključili iz radovednosti. Pokazala je, da se v tej, še precej mladi skupini naprav zlahka najdejo nezanesljivi primerki. Stalno je namreč merila od tretjine do polovice več korakov kot drugi dve, pašček pa je že po nekaj dneh kazal znake zguljenosti.
Samo štetje korakov ali še kaj več?
Osnova vsake take zapestnice je števec korakov, s tujko pedometer, iz podatkov, ki jih daje to tipalo, pa programska oprema izračuna vse ostalo. Tipalo zaznava, kaj počnemo - hodimo, tečemo, stojimo pri miru, sedimo, ležimo. Nekatere zapestnice imajo tudi druga tipala, kot sta pospeškomer in višinomer, iz česar je mogoče izračunati še marsikaj.
Toda osnova vsake od preizkušenih je bil pedometer, ki nam je javljal, koliko smo prehodili in predvsem, kako dolgo smo vsak dan sedeli. Ta podatek je bil najbolj skrb vzbujajoč, saj se da dnevni cilj, ki ga postavi zapestnica oziroma njena aplikacija, doseči že s kombinacijo nekaj hoje in malo več kot pol ure teka. Poleg števca korakov, prikaza gibanja po vrsti (toliko minut hoje, toliko teka ...) in skozi dan zapestnice dajejo še nekaj drugih podatkov.
Iz podatkov o gibanju izračunajo prehojeno pot, vendar je ta podatek bolj približen. Iz istega vira in na podlagi podatkov o sebi (spol, starost, višina, teža) prihaja tudi informacija o porabljenih kalorijah. Nekaterim lahko celo povemo, kaj smo pojedli, in tako izvemo, koliko kalorij smo vnesli v telo. Večina zapestnic spremlja še spanje, če jih nosimo tudi ponoči. Vse to se sliši kar zanimivo in uporabno. Pa v resnici niti ni.
Nenatančni podatki in premalo pameti
Težave se začnejo že pri natančnosti podatkov. Kot rečeno, je ena od zapestnic bistveno odstopala, pa tudi med drugima dvema je bilo nekaj razlike, vendar ne večje od statistične napake. Zato je lahko razlika kar velika glede na zapestje, na katerem jo nosimo. Na roki, s katero pišemo, večinoma zaznavajo več gibanja. Zato pri večini v aplikaciji lahko označimo, na kateri roki jo imamo.
Izračun kilometrov je prav tako precej približen. Tu je bila razlika velika tudi med polarjem in fitbitom. Pri približno osmih kilometrih se je podatek razlikoval celo za poldrugi kilometer, kar ni več zanemarljivo. In podatek o porabljenih kalorijah je precej drugačen od tistega, ki ga namerijo resne rekreativne ure.
Toda bolj kot to nas bega določanje dnevnega cilja. Zdi se, da je za približno enako stare uporabnike ta kar univerzalno postavljen na deset tisoč korakov, ne glede na vse druge telesne lastnosti nositelja zapestnice. Pričakovali bi, da bo zapestnica nekaj tednov spoznavala gibanje in navade lastnika, ga spraševala, primerjala podatke in se učila, nato pa na podlagi vsega tega določila cilje. V resnici je vse skupaj precej bolj osnovno.
Aplikacije, s katerimi sinhroniziramo podatke, jih zgolj prikazujejo in omogočajo, da jih delimo s »skupnostjo«, ne ponujajo pa nobene analize ali dinamičnega prilagajanja ciljev. Informacije so namenjene bolj statistiki gibanja kot čemu drugemu, in če sami ne potegnemo česa iz te statistike ali nam podatek, da smo ob petih popoldne šele na polovici dnevnega cilja - to večina zapestnic prikaže ali s svetečimi diodami ali z zaslončkom - ne pomeni motivacije, je uporaba zapestnice precej brez smisla.
Ker so tudi sami podatki zelo približni, še zdaleč ne tako natančni, kot jih dobimo iz prave športne ure, nam zapestnica razen motivacije in morebitnega zadovoljstva ob doseženem cilju da bolj malo. Morda bodo bolj uporabni modeli, ki bodo omogočali še prikazovanje obvestil s telefona in upravljanje glasbenega predvajalnika v njem. Predstavili so jih že LG, Samsung, Sony in še nekatera podjetja, vendar še čakamo, da pridejo v prodajo.
V delovanju zelo podobne
Tehnološko in po delovanju so sicer zapestnice precej podobne. Vse imajo vgrajen brezžični vmesnik bluetooth z majhno porabo (bluetooth 4.0) in se povezujejo s pametnimi telefoni, ki podpirajo ta standard. Vendar ne vsemi. Po navadi je zagotovljena podpora za iphone, za sistem android delno - fitbit podpira peščico androidnih modelov, za polar loop pa androidne aplikacije še ni - medtem ko so drugi mobilni operacijski sistemi povsem prezrti.
Tako Polarjevo kot Fitbitovo zapestnico je mogoče sinhronizirati tudi z računalnikov. Prvo tako, da jo priključimo na napajalni kabel, ki ga vtaknemo v priključek usb, drugo pa prek priloženega ključka bluetooth. Za polar loop nato vse urejamo prek spletnega vmesnika, za fitbit pa z namenskim programom. Funkcionalnosti so na telefonu ali računalniku enake. Povsod vidimo število korakov, razdaljo, porabljene kalorije, spalne vzorce in podobno.
Po videzu se polar in fitbit nekoliko razlikujeta. Polar bolj spominja na klasično uro, saj je širši in ima zapenjanje z mehanizmom kot pri uri. Zato je tudi treba prilagoditi dolžino paščka iz gumirane trde plastike obsegu zapestja. Kar pomeni, da ga moramo odrezati, in potem postane neuporaben za uporabnike z debelejšim zapestjem.
Pri fitbitu izberemo eno od treh velikosti paščka, na katerem so luknjice na eni in dva zatiča na drugi strani. Poleg tega se pri tej zapestnici (kot tudi pri Alcatelovi) merilni del vzame ven in tako je mogoče pašček zamenjati - za takega drugačne velikosti ali drugačne barve. Fitbit polnimo tako, da merilni del vzamemo iz paščka in ga vstavimo v ležišče na koncu polnilnega kabla, pri polarju pa kabel magnetno pritrdimo v priključek na notranji strani zapestnice.
Čakamo na kaj več
Loop je okrogel in se zato lepše prilega roki, fitbit pa ima na vrhu kar precej ploske površine, zato ni najbolj udoben za nošenje, čeprav je manjši in lažji od polarja. Baterija pri vseh zapestnicah zdrži kakšne štiri ali pet dni. Verjetno bodo dodatne funkcionalnosti novih modelov ta čas skrajšale. In jih najbrž tudi podražile.
Vendar se nam tudi ceni za polar loop in fitbit flex, ki se gibljeta okoli 90 in 100 evrov, še ne zdita dovolj nizki za nakup iz radovednosti. In ker prave vrednosti za rekreativce te zapestnice nimajo, jih bodo bržkone kupovali tisti, ki se jim zdi fino, da imajo statistiko svojega gibanja ali da jih nekdo s konkretnimi podatki priganja h gibanju. Nas za zdaj niso prepričale.
