Tiskane izdaje
Minimum. Beseda, ki se je dandanes bržkone bojimo bolj kot hudič križa. Povezujemo jo z našim vsakdanjikom sredi tehnološko naprednega in za dobrinami hlastajočega sveta, kjer tudi preveč ni nikoli dovolj. A pozabljamo, da je lahko minimum neznansko razkošje, ki pa ga ponuja zgolj narava; kakor denimo v eko Kampu Korita v Soči na Bovškem.
Tisti, ki so ga že obiskali – prav z vseh vetrov jih je prineslo v Soško dolino –, znajo povedati, da je le redkokaj mogoče primerjati s tem, da te neukročena alpska Soča s svojim ne preveč nežnim šumom vabi k počitku. Če pa je kdo preveč lahkega spanca, se bržkone rade volje umakne in zlekne v visečo mrežo na obrobju gozda. In potem navsezgodaj izbulji oči, ko pred seboj zagleda s soncem obsijan Bavški Grintovec. Že tako posebna lokacija je še posebnejša zaradi pristopa k ureditvi kampa, ki je (bil) povsem ekološko naravnan. To je bil sploh prvi ekološki kamp pri nas. No, šotori so (še vedno) iz umetnih materialov. »Ker lesenih še ni na trgu,« se pošali Matic Leskošek, čigar zamisel je ob koritih Soče zaživela leta 2006.
Kamp pravzaprav ne ponuja veliko, a več kot dovolj. Izstopa uporaba lesa, ki so ga nabrali v bližnji in največ do Trente oddaljeni okolici. Zaščitni znak kampa je Soška postelja. To je miniaturna odprta lesena hiša, ki poleg trdne strehe nad glavo ponudi bistveno več razkošja kot običajne šotorske »plahte« za dva. V šotoru goste pričaka žimnica, tudi vzglavniki so na voljo. Predvsem pa teh 12 hišic in ena večja, menda družinska, zagotavljajo varno zavetje pred trmoglavimi vplivi Soče, ki vse blagodejno zaliva z jutranjo roso. Hkrati je Soška postelja nekakšna potuha za kampistične devičnike, da bi prihranili pri denarju in potrpljenju. Ni jih namreč malo, ki iščejo prvo takšno izkušnjo pod zvezdami. »Nekateri raje preverijo, ali jim kampiranje sploh ustreza, zato jim je všeč, da vse dobijo pri nas,« pojasni Matic, ki si je nedolgo tega naložil tretji križ. Gostom pa dopustovanje olajša tudi to, da jih pričakajo še odprta kuhinja, posoda, pribor in tudi svetilke, kajpak solarne. Družabni prostor kampa – poleg nepogrešljivega žara – sestavljata amfiteater iz živih dreves, kjer ob brenkanju kitare gostje pogosto napenjajo glasilke, in recepcija, kjer se vendarle najdeta tudi elektrika za polnjenje aparatov ter brezžična internetna povezava (tega sicer ne oglašujejo).
S Celjskega k Soči
Ko smo si z Maticem dopoldne segli v roke, smo najprej doživeli majčkeno presenečenje. Zakleli bi se namreč, da se v tem delu Bovškega pač ne pozdravljajo s »servus«. Matic z življenjsko sopotnico Katjo Simončič, s katero sta poskrbela za dva radoživa zlatolasca naraščaja, namreč prihajata s Celjskega. Kot 16-letni gimnazijec se je ob obisku lokacije, kjer je zdaj kamp, prvič zaljubil tudi v naravo. »Morebiti je naša prednost to, da nismo domačini. Saj veste, lokalci ne cenijo vedno svoje okolice tako kot prišleki. Sam pa se na sprehodih z otrokoma vedno znova zaljubim v lepote teh krajev in se čudim, kje živim.« Zamisel za kamp in lesene hiške je Matic dobil v Kanadi, kjer je leto dni študiral ekološki in adrenalinski turizem. Izkušnje si je nabiral še v Ameriki in na Irskem, potem pa je bil že čas za domače poslovne podvige. Ustanovil je podjetje Adrenalinček, s Katjo pa sta ponujala izlete po Sloveniji in, kot lahko sklepamo iz imena podjetja, adrenalinske dogodivščine.
Ekološki kamp je bil nekakšna logična posledica razvoja, čeprav so bili načrti v glavi takrat drugačni od tega, kar je danes mogoče videti. »Prišli smo do načina življenja, ki si ga prej niti predstavljati nismo mogli. Nisem si mislil, da bomo kdaj živeli tukaj. Bili smo začetniki dela z naravo. Z današnjimi izkušnjami bi se lotil drugače. Vse je prišlo sčasoma,« je priznal. Prve hiške je postavil na prvi terasi ob Soči. Oh, kakšna napaka! Menda. Sredi Triglavskega narodnega parka. Pravzaprav je birokracija narekovala širitev: »Na začetku je bilo noro dobro, ko smo se res posvetili vsakemu gostu posebej. To je bila pravljica. No, to še vedno počnemo. Sprejmemo jih lahko največ 50.« Širitev pa seveda zahteva dodatno ponudbo, vsaj elektriko in hladilnik za začetek.
Veliko za malo
V nasprotju s pričakovanji pa obiskovalci kampa niso strogi puščavniki ali vsaj zagrizeni ljubitelji narave. Prej velja nasprotno. V povprečju so stari med 20 in 35 let. »Večina jih še vedno prihaja zaradi adrenalinske sprostitve. To niso tipični eko gosti, ker tudi mi nismo tipična eko ponudba,« je na razliko opozoril Matic. V sosednjih državah je namreč ekološki turizem nekakšen višji standard s precej višjimi cenami. »Gostom poskušamo razložiti, kaj delamo tukaj. Ponujamo jim minimum, nekaj povsem osnovnega, toda s tem jim želimo pokazati, da za zelo malo v bistvu dobijo zelo veliko. To vsi po vrsti začutijo in zelo spoštujejo. Nimamo interesa, da bi veliko vlagali. Pogosto nam ponujajo solarne celice za ogrevanje, na primer, toda raje se tuširamo z mrzlo vodo. Najbližja trgovina je oddaljena 12 kilometrov, mar ni to čudovito?« se nasmehne.
Ob našem obisku so za sosednjo mizo veselo čebljali mladenke in mladeniči iz Vietnama, Gruzije, Španije in Italije. Najbolj pogosti tuji gosti so Britanci, Irci, Avstralci, Nizozemci, veliko je tudi Američanov, ki so kamp najverjetneje odkrili z vohunskimi letali iz bližnjega letalskega oporišča v Avianu, sklepa Matic. Ko junija sonce dovolj ogreje dolino proti Trenti, se na plan prikažejo tudi Slovenci in potem do konca poletja ustvarijo polovico vseh prenočitev. Poletna turistična sezona je v teh krajih zelo kratka. Prekratka. V eko kampu namreč še junija ustvarijo zgolj dobrih sto prenočitev, julija in avgusta pa po tisoč. »Sezonskost je tukaj zelo kruta. V dveh mesecih je težko zaslužiti za celoletno življenje. Če v tem času doživimo tri deževne konce tedna, je to katastrofa. Zunaj sezone zaslužimo za kruh in mleko, nič več,« je na neprijetno plat turistične medalje opozoril Matic. V Posočju se mlada družina sicer pojavi aprila, medtem ko zimo preživi v svojem drugem domu – na Šrilanki, kjer je lani odprla mladinski hotel in med drugim še šolo deskanja. No, vmes štirinajst dni počitnikuje tudi v Celju.
Eko kamp Korita ni osamljena oaza v soški dolini. Pravzaprav je manjši del »normalnega« in dve desetletji starega Kampa Korita z vso pripadajočo infrastrukturo, če verjamete ali ne, tudi s stranišči in toplo vodo. To novodobno ugodje je seveda na voljo vsem. Ekološko življenje pa ima še drugo prednost. Zajtrk in večerja sta del eko ponudbe, ki jo bodo z veseljem postregli v sosednji turistični kmetiji Jelinčič. Ekološki kamp je torej dobrodošel vmesni člen. In teh je v naravi veliko, med ponudbo kampov pri nas pa vseeno premalo.
***
Prihodnjič: Slovenski večeri, Židana marela
