Nedelova sončnica 3: 
Živi muzej na gradu Struga

Volk Turjaški in Eleonora Sobjeska seznanjata obiskovalce tako živo, da se lahko spozabijo, 
v katerem stoletju so.

Objavljeno
18. marec 2012 13.23
Mateja Gruden, NeDelo
Mateja Gruden, NeDelo

Volk Turjaški in Eleonora Sobjeska sta že dolgo poročena. Več stoletij, pravzaprav. Povsem razumljivo je, da se ne moreta izogniti drobnim nesoglasjem in nagajanju, kadar je za to prilož­nost. Zamislite si dolgo(sto)let­no sobivanje brez tega! Njunim gostom, ki so ju sredi tega tedna obiskali na gradu Struga ob Krki, je bilo to kristalno jasno, pa čeprav so z obletnicami porok precej zaostajali za njima ...

»Odločila sem se za brezčasno živ­ljenje,« se nasmehne Bojana Čibej, umetnica in krajinska arhitektka iz Tolmina, ki se je pred desetletjem potopila v preteklost in postala Eleo­nora Sobjeska z Rihemberka, družica Volka Turjaškega – v vzporednem življenju Matjaža Anžurja, zgodovinarja iz okolice Trebnjega. Eleonora in Volk sta se povezala v zavod Svitar in pred slabimi štirimi leti začela oživljati dvorec iz 16. stoletja blizu gradu Otočec. Nista se lotila samo čiščenja in urejanja soban v slogu izpred pol tisočletja; s svojima zgod­njerenesančnima identitetama sta se v dvorec tudi – preselila.

Grad Struga, ki je mnogim bržkone bolj znan kot sosed gradu Otočec, je po potresu leta 1511 postavila rodbina Jurič na mestu poškodovanega dvorca visoko na nabrežju Krke, ki je te dni pomladno prebeljeno z zvončki. Izbrali so slog, ki je bil drugačen od tedanjega srednjeveškega. Zgod­njerenesančni dvorec z dvema stolpoma tako ni obzidan; enonadstropna zgradba s podstrešjem in kletjo v obliki podkve objema atrij, ki ga na četrti stranici zapira obrambna stena. Stavba je lepo ohranjena, v pritličju v njej že dobrih petdeset let živijo trije stanovalci, nova, Volk in Eleonora, pa sta od leta 2008 prenovila dvanajst sob v pritličju in prvem nadstropju (in jih obnavljata še naprej), večidel sama, s svojim denarjem in s pomočjo družine ter prijateljev.

Vsi čisti? Grozno

Pražnje napravljeni Volk pozdravi goste pred gradom Otočec, od koder jo zatem skupaj mahnejo peš do gradu Struga. Tam jih pričaka še Eleonora, s pogostitvijo, kakršna se spodobi za tisti čas: s koščkom klobase, kruha in čašo vina. Čez belo srajco si je Volk poveznil jakno višnjeve barve, ogrnjen je v črn površnik, ki mu sega do tal. Lase mu pokriva krznena čepica, škornji do sredine meč pa so pri krajcih uvihani kot beneška gondola. Z Eleonoro se barvno povsem ujemata; tudi njena dolga obleka je temno rdeče barve, ogrinjalo enako kot Volkovo, spete lase ima skrite pod krz­nenim klobučkom. Oblačila so sicer v barvah zgodnjerenesančne grajske gospode, z manjšimi popravki, da ustrezajo takratni kranjski modi.

»Zelo sem razočarana, da ste prišli vsi gospodje na grad čisti in da grajska gospa nima nobenega dela!« se priduša Eleonora, potem ko na grajskem dvorišču pozdravi goste. Kajti spodobilo bi se, da bi jih okopala, grajski gospod pa pobril! (No, eden od obiskovalcev si kmalu premisli in smeje se vzklikne, da bi se pa on rad skopal!) »Nisva statista, ljudem poskušava čim bolj pristno prikazati takratno življenje. Ni dovolj, da se preoblečeš; iz sebe poskušava iztis­niti čim več, vse,« razlaga Eleonora. Kako pa je živeti na gradu? Še zlasti pozimi? »Težko je biti sodoben graščak. Je treba biti kar starodoben,« se smeji grajska gospa, saj imata na svojem domu komaj kakšno komoditeto sodobnosti. »Prejšnji dve zimi sta bili zelo – renesančni ...« Zato sta sklenila letošnjo prebiti sredi pritiklin 21. stoletja, v teh dneh pa se spet selita v Strugo. Lastnica gradu je sicer družba Terme Krka, Volk in Eleonora pa sta njegova upravitelja, gradnika.

Čarobna voda za pivo

Najprej se gostje nagnetejo v črno kuhinjo, kjer jim Eleonora ob svečah iz čebra zajema vino v glinene čaše. Kdor bi želel pozneje pokusiti še doma zvarjeno Volkovo pivo, naj kozarcev nikar ne odloži, sicer pa jim pivovar nesebično že na začetku razkrije recept zanj. S tem, kako si bodo zagotovili vodo iz bližnjega čarobnega izvira, iz katerega samo vsakih osem minut priteče zdravilna voda, edina primerna za pivo, si grajski gospod seveda ne zaposluje misli. Iz črne kuhinje obiskovalci stopijo v kovačnico, pa v kovnico denarja: »Nič se ni spremenilo v petsto letih! Že v naših časih so ljudje hoteli bogateti. Le da smo mi imeli za to zlatnike in srebrnike, vi imate pa menda papir?« nejeverno poizveduje Volk. Iz pritličja gradnika povedeta goste v prvo nadstropje, kjer so druge sobane: deželna pisarna, baročni salon in spalnica, orožarna, sprejemnica, soba slovanske mitologije ... Z zgodovino in zgodbami jim odpirata vrata v preteklost, ki jo tako vešče oživljata, da utegne kdo vsaj za trenutek doživeti redefinicijo časa: sem tukaj zdaj ali prej? Volk in Eleonora sredi svetlih soban z vegastimi in razpokanimi zidovi raztap­ljata čas.

Volk se je takšnega oživljanja grajske preteklosti domislil pred domala dvema desetletjema, ko je živel na Češkem. »Na enem od tamkajšnjih gradov sem videl tako napravljene, kakor sva danes midva. Tega bi se pa lotil, sem pomislil!« Ob vrnitvi domov je začel to zgodbo razvijati na gradu Turjak, a so se njihove zamisli razšle, njega pa so povabili na Otočec, kjer se jim je zdel lik iz preteklosti posrečena poživitev porok. Z Eleonoro sta se spoznala na njegovi šoli mečevanja pri telovadnem društvu Sokol I Tabor; veščine njegovih članov občasno pridejo še kako prav, kadar jih povabijo k pripravi večjih srednjeveških prireditev po Sloveniji. Preteklost oba oživljata tudi na sosednjem Otočcu, na gradu Bogenšperk nad Litijo in nekaterih drugih. In še to: Volk je potomec rodbine Auerspergov, najvplivnejše plemiške rodbine na Slovenskem in ene najbogatejših in najvplivnejših plemiških družin v avstrijskem cesarstvu. Njegova stara mama, pove, se je pisala Auersperg.

Drugačna le za maškare

Čisto zares? Čisto zares, pokima Volk. Vse, kar povesta, je res, se smeji Eleonora. Kar povesta, je dokaj neobičajno podajanje zgodovine, sicer črpano iz knjig in drugih dokumentov. A ključne se zdijo zgodbe, začinjene z dovtipi in šalami, ki iz obiskovalcev tega dne izvabljajo salve smeha. »Tako luštno je! Na marsikaterem gradu imajo več pokazati, a nikjer ne znajo zgodovine predstavljati tako živo, hudomušno!« je zadovoljna ena od obiskovalk. Ko Eleonora vzame v roke lutnjo in z močnim zvenečim glasom zapoje staro viteško pesem, so poslušalci upravičeno očarani. (Pri raziskovanju in izvajanju starih slovenskih ljudskih besedil so se ji sicer pridružili njen brat Leonhard in drugi glasbeniki, uglasbljene pesmi pa so zbrane tudi na zgoščenki Gitice.)

Nekateri mislijo, da je preoblačenje in igranje likov iz preteklosti maškarada, da ni častno, razmišlja Volk. Gradnika iz Struge sta dokazala diametralno nasprotno. In takole povesta svojim gostom: »Midva sva grajska gospod in gospa. Za maškare se pa oblečeva tudi drugače!«

***

Za obisk gradu Struga se je najbolje napovedati (voden ogled traja približno dve uri), Volk in Eleonora pa sprejmeta tudi naključne obiskovalce, če sta takrat doma, zagotavljata. Druge informacije je najbolje poiskati TUKAJ.

Prihodnjič: Ekološka vas kožaric, Bled