Nika Vistoropski
Matic Munc dela kot strokovni delavec na centru za socialno delo Moste-Polje. Vsak dan se ukvarja z mladimi žrtvami najrazličnejših oblik nasilja. Poudarja, da smo čedalje bolj odtujeni, predvsem pa premalo spretni s čermi, ki stopajo na pot nam in našim otrokom. Današnja realnost je za marsikoga strašljiva, vendar ostaja optimističen. Prišel je čas, pravi, da končno nehamo tiščati glavo v pesek.
Kateri so ta hip največji problemi v Ljubljani, povezani z mladostniško kriminaliteto?
Opažam – morda se kdo ne bo strinjal z mano – da se starostna meja prvega resnega stika z drogo znižuje. Za mlade odvisnike, stare približno 12, 13 let, ni pravih ustanov. Tako mladi so »težavni« primeri ravno zaradi svoje mladosti, odvisnosti ter možnosti, da je ena od posledic – ko tako mlado telo uživa droge – tudi duševna bolezen, osebnostna motnja.
Nato je za mlade značilno, da mešajo pijače. Uživajo denimo energetske napitke z žganimi pijačami. Še vedno je izjemno pogosta trava, in sicer v kombinaciji z enim od sintetičnih stimulansov, amfetamini, kokainom … Drugi segment so mladi odvisniki od heroina, ki pa so vendarle ločeni od drugih; alkohol jih ne zanima več. Uživanje heroina se začne s kajenjem, kar pomeni, da pregledovanje žil ne pomaga. Lahko pa recimo nanj posumiš drugače. Na primer: greš na smučanje z otrokom, on pa od čokoladic nenehno pobira folijo – folijo, ki jo potrebuje za kajenje. Odvisniki od heroina so zelo nagnjeni k uživanju mlečnih izdelkov, predvsem jogurtov, ker so še edina stvar, ki jo njihov prebavni sistem zmore. Prav tako uživajo čokolado, ki je tudi potrošni material: »kadijo na pleh«. Nadaljuje se z intravenoznim uživanjem, ker je učinek hitrejši in še manj droge »gre v zrak«.
Kaj lahko naredijo starši, ki sumijo, da njihov otrok uživa drogo?
Veliko je odvisno od stopnje zaupanja, zato je pomembno, da smo odrasli obveščeni: da ne zganjamo prevelike panike, temveč da se znamo pogovarjati. Seveda je pri sedemnajstih čas za pogovor že zamujen in je treba počakati, da ima mladostnik dovolj lastne volje. Pri desetih, dvanajstih letih je pravi čas za marsikaj.
Ko se začne puberteta, začenjajo starši izgubljati položaj alfa in omega, vrstniki pa postajajo močna referenca. Otrok se zaklepa v kopalnico, hoče imeti intimo. Oblikovati se začnejo odnosi, v katere starši nimajo več vstopa. Zelo dobro je, če do takrat ustvarimo zaupanje z njim, se resno pogovarjamo o pomembnih temah, hodimo skupaj na izlete … Če je otrok obveščen samo o stvareh, ki mu jih podajo vrstniki, to gotovo ni dobro.
Včasih je veljalo, da je v določenih lokalih ali predelih na voljo droga. Ali še vedno obstajajo takšne točke?
Ne, drogo se običajno dobi v bližini vsake šole. No, in ravno to je razlika v primerjavi s preteklostjo. Včasih je recimo obstajala subkultura heroinskih odvisnikov in zanje se je vedelo, kje se zadržujejo. Kje so v Ljubljani odvisniki? Brez dvoma na Prešernovem trgu, kjer je velik pretok ljudi – lahko se naprosi denar – in ker je v bližini varen prostor za uživanje drog, tudi okoli Metelkove, a ne zaradi Avtonomne cone, temveč zato, ker je tam metadonska terapija. Gotovo v bližini Bavarskega dvora, a ne zaradi množice avtobusov, temveč zaradi varnega prostora za uživanje in čistih igel v bližini. Vsako ljubljansko naselje ima svojo »točko«, vsako blokovsko naselje, otroška igrišča, klopce … Včasih se je dalo heroin dobiti na treh lokacijah, moral si natančno vedeti, kaj povedati, ko si se srečal z dilerjem, pa še takrat ni bilo enostavno. Zdaj je povsod, predvsem pa v bližini šol, tako osnovnih kot srednjih.
Je res, da se tudi v Ljubljani dvanajstletna dekleta prostituirajo za drogo?
Še vedno velja prepričanje, da se z drogo ukvarjajo samo fantje iz družin nižjega socialnega statusa. To ne drži. Običajno imajo fantje slabši odnos do telesa in je skok do intravenoznega uživanja droge krajši. Dekleta se začnejo pozneje vbadati v žilo, zato tudi starši pozneje opažajo, da se z njimi nekaj dogaja. Odvisnost je huda bolezen, ki zahteva davek, in tega, izraženega v evrih, je treba dobiti. Pri fantih je mogoče malo večja možnost, da bodo bolj nagnjeni h kraji, dekleta pa … Če so količkaj privlačna, padejo v prostitucijo (vedeti moramo, da je veliko povpraševanje po t. i. lolitah). Očitno gre za kar velik problem, a se ga žal še ne zavedamo. Dekle lahko s prostitucijo zasluži veliko več, kot lahko drugi »nafehtajo« ali ukradejo. Seveda je veliko tudi moške prostitucije, a je še vedno skrita pod preprogo in se o njej ne govori.
Ali so ta dekleta sposobna hoditi v šolo?
Seveda. Dekle, ki jo imam v mislih, je bila intravenozna uživalka in v dokaj normalnih družinskih odnosih bi kaj kmalu ugotovili, da so njene roke polne hematomov. Če pa dekle uživa heroin na folijo, vbodov ni, hodi v šolo, kolikor toliko zadovoljivo opravlja šolsko delo. Gre pa za še veliko širši problem, imenovan disociativno učenje. Na drogi si otroci veliko zapomnijo in to znanje lahko reproducirajo samo, če drogo uživajo še naprej. A to znanje prav tako hitro tudi izpuhti, dokler spet ne vzamejo droge. Treba pa je vedeti, da šola prej ali slej odpade, če mladostnik postane resen uživalec heroina, ker je potreba po tem, da najde denar, močnejša od volje do šole. Pri uživanje marihuane je »normalno« šolsko delo mogoče.
Problema bi se torej morali resno lotiti.
Seveda. Prostitucijo je treba jemati zelo široko: lahko so to tudi usluge, ponujene dilerjem, lahko so del vezane trgovine. Fantje, ki se ukvarjajo s preprodajanjem večjih količin droge, imajo okoli sebe več deklet, kar gotovo spada tudi na področje prostitucije. Tisto namreč, kar »pade« z mize, dodelijo njim. Z velikimi preprodajalci imamo velike težave, ker smo precej liberalna država. Zato pa imamo t. i. odvisniške turiste. Italija, naša soseda, ima zelo restriktivno politiko, ki te strpa v zapor že, če samo uživaš travo. Italijani hodijo k nam na 14-dnevne počitnice, ker je pri nas droga cenejša. Slovenskega absurda kar ne morejo razumeti. Uživanje v Sloveniji ni kaznivo, kaznivo je le preprodajanje. Če kadim sam zase, nisem storil kaznivega dejanja, če dam nekaj tebi, pa bom kaznovan. To je neke vrste liberalna politika. A zavedajmo se, da tudi zelo restriktivne politike niso prinašale dobrih rezultatov. Gotovo je najboljša srednja pot. Slovenci pa capljamo in nas stvari kar doletijo.
Enako je pri vzgoji. Starši se ne zavedajo, da so njihovi otroci »samo« otroci. Vedno je prava srednja pot. Na eni strani razvajenost, na drugi pretirana kontrola – oboje vodi v odvisnost. Pravila morajo obstajati, a se premalo zavedamo, da se z otroki lahko tudi pogajamo. Na primer: otrok izrazi svojo željo, da letos ne bi več dopustovali na Krku, ker smo bili tam že desetkrat, temveč bi šel raje na Pag. O tem se lahko pogajamo. Če pa 15-letnik reče, da bi rad imel 250-kubični skuter, mu želje seveda ne bomo uresničili. Nekateri starši se ne pogovarjajo o ničemer, drugi o vsem.
Kaj se dogaja v spolnosti med mladimi?
Področje spolnosti je postalo javno dobro. Tu se je dobro vprašati, do koliko informacij naj ima otrok dostop. Če dela na računalniku brez zaščite, lahko z enim klikom najde najbolj seksualno eksplicitne strani, kjer je vse vidno, a hkrati ni dodana nobena razlaga. Je ta seks prostovoljen, prisiljen? Otrok samo ugotovi, da se tako pač seksa. Imel sem že primer v vrtcu, ko je fantek »napadel« deklico. Zakaj? Ker so starši že ob devetih zaspali pred televizijo – so bili pač utrujeni – mali pa je brskal po kanalih, videl oralno zadovoljitev in v vrtcu preizkusil, ali bo tudi deklica tako naredila, ne da bi sploh vedel, kaj to je.
Telesno so pri dvanajstih sposobni imeti spolne odnose, ampak prave informacije še niso prišle do njih. Če greš po ljubljanskih srednjih šolah, lahko opaziš, da se spolna dejanja dogajajo kar na hodnikih in učitelji zanje dobro vedo, ker so jim priče, ker se spolni akt dogaja pred njihovimi očmi in celo slišijo: A bi naju lohk pustil mau pr mir, ker nimava prostora, dab se dol dajala? In če ima ravnatelj(-ica) občutek, da jima nič ne more, potem smo res globoko zabredli.
Prijatelj, ki je učitelj na neki gimnaziji, je ob vstopu v razred zagledal dijakinjo golo na katedru, učenci pa so bili z mobiteli pripravljeni, da ga slikajo, kako se bo odzval. Obrnil se je na petah, šel k ravnateljici, se tresel in rekel, da gre kar domov ter da naj sama uredi, kakor ve in zna. Vse se začne pri vrednotah in tem, kaj je prav in kaj narobe.
Zakaj je za otroka tako ''usoden'' ravno prehod z osnovne šole na srednjo, kako starši omogočijo varen internet in kako v času, ko vrednote padajo, starši ohranijo svojo vlogo preberite v Delovi prilogi Ona.