Tiskane izdaje
Drzni mladi odvetnik Mitch McDeere razkrinka ugledno odvetniško pisarno, ki je varovala mafijske šefe, sam pa s svojo družino konča v programu za zaščito prič. To je zgodba, ki smo jo v devetdesetih letih lahko brali v romanu Johna Grishama in jo nekoliko kasneje že gledali na velikih platnih s Tomom Cruisom v glavni vlogi. Čez devetnajst let TV serija Firma nadaljuje, kjer se je filmska adaptacija končala. McDeereja spremljamo deset let po omenjenih dogodkih, ko na noge postavi svojo odvetniško firmo, v kateri mu v boju za pravico pomagajo žena, brat, nekdanji zapornik, in njegovo dekle Tammy. V telefonskem konferenčnem pogovoru sta nam Josh Lucas (Mitch McDeere) in Juliette Lewis (Tammy) razkrila, kako sta se znašla v seriji.
Josh Lucas:
Mislite, da je serija zdaj, dvajset let po filmu, res potrebna in da bo dovolj zanimiva za gledalce oziroma posebej za gledalce v Evropi?
Mislim, da je tudi za Evropejce zanimivo videti iskren portret ameriškega sodnega sistema, potem pa je tu še element trilerja in ta se skozi sezono še razvija, tako da se šov proti koncu spremeni bolj v triler kakor sodno serijo.
Ste kdaj pomislili, da bi govorili s Tomom Cruisom in ga vprašali, kako je on ustvaril Mitcha?
Na intervjujih sem kdaj rekel: hej, Tom, če gledaš, me pokliči. Po eni strani je bila moja naloga, da ustvarim svoj lik, da ga naredim drugačnega, kot ga je naredil Tom Cruise, po drugi strani pa mi je bilo res všeč, kaj je naredil on, tako da sem se potrudil vključiti nekaj referenc na njegovo igro in ukradel nekaj koščkov njegovega karakterja. Še vedno pa bi me zanimalo njegovo mnenje. No, če ga poznate, mu recite, naj me pokliče.
Gre za zgodbo malega človeka proti sistemu. Kako pomembna pri delu je bila za vas ekipa?
Ekipa je bila moje pravo veselje pri tem projektu. Veste, da bomo naredili to serijo, bo trajalo kar deset mesecev, in dela se res veliko ur na dan, tudi dvanajst ali petnajst ur na dan, tako da si z ekipo ves čas, več časa kakor z lastno družino. Tako da smo imeli veliko srečo, Juliette Lewis je namreč ena najboljših igralk na svetu. Srečo imam, da so mi soigralci zelo všeč in da so res dobri, tako da meni ni treba tako močno garati.
Kakšno je potem ozračje na snemanju?
Snemamo v Torontu v Kanadi, torej je ena od stvari, s katero se spopadamo, huda zima, snemamo namreč v zelo mrzlem vremenu. Prejšnjo noč smo snemali v snežnem metežu in povem vam, snemati akcijske scene v metežu ni preprosta stvar. Callum (Keith Rennie, op. p.), igralec, ki igra mojega brata, preklinja kot star mornar, najbolj mastno od vseh igralcev, kar jih poznam. Tako da ves čas preklinja, ampak to počne z zelo dobrim smislom za humor – to je pač njegov način, kako se spopada z mrazom. In zaradi tega se vsa ekipa ves čas krohota kakor nora.
V seriji veliko tečete. Je teže teči ali se truditi z dialogi?
Scenaristi serije so tudi sami odvetniki, tako da so zelo ponosni na to, da je vse, kar rečem, legitimno v ameriškem sodnem sistemu, da bi se torej res lahko zgodilo. Tako da sem včasih prisiljen izgovarjati kompleksne monologe z zapletenimi pravnimi termini ter pri tem zveneti, kot da jih kar stresam z jezika. Tako da kar uživam, ko lahko tečem.
Kako ste se pripravljali na vlogo?
Prej sem snemal film z Nicolasom Cageom (Stolen režiserja Simona Westa, op. p.), ki je bil fizično zelo zahteven, tako da sem bil tam precej mišičast. Ko so producenti in režiser prišli na obiska tja, jih je zaskrbelo, da sem videti bolj kot bodibilder kakor pa odvetnik, tako da je bil del moje priprave to, da postanem bolj droban. Drugi del priprav je obsegal razumevanje sodnega sistema, lahko sem, veste, večkrat pisal elektronska sporočila Johnu Grishamu in ga spraševal to in ono. Najbolj pa mi je pomagala knjiga One L Scotta Turowa, zgodba o tem, kakšen je prvi letnik prava na Harvardu.
Ste kdaj našli vlogo, ki ste si jo res želeli, a jo je dobil kdo drug?
Seveda. Imel sem na primer veliko srečo, da sem lahko igral v Eastwoodovem filmu J. Edgar, tam igram letalca Charlesa Lindbergha, s čimer sem se lahko poistovetil, saj je bila moja babica ena prvih pilotk na svetu. In da sem prišel do te vloge, sem se moral dolgo boriti proti veliko igralcem. Seveda pa bi sam rad igral na primer Batmana, pravzaprav bi rad igral katerega koli od teh ikoničnih junakov. Ampak tam zunaj je še množica igralcev, ki se potegujejo za te vloge, tako da je podobno kot v športu, nekako kot svetovni pokal. Ne bi verjeli, kako tekmovalno je …
Juliette Lewis:
Kaj vas je pritegnilo k projektu, da ste se po več kot dvajsetih letih spet vrnili na male zaslone?
Ko sem dobila povabilo, da bi igrala v Firmi, sem začela resno razmišljati o potencialih tega scenarija. Ker je John Grisham tako vznemirljiv pisatelj, sem menila, da bo prav taka tudi serija. Všeč mi je bilo tudi, da moj lik ne nastopa v vsakem delu. Mislila sem, da bom tako imela več časa za svojo glasbo ali kakšen drug filmski projekt. Pritegnila me je ta svoboda. Toda zdaj moram biti ves čas v Torontu, kjer snemamo in nisem prav nič svobodna. Moji načrti so padli v vodo. (smeh)
Kako ste oblikovali vlogo Mitcheve tajnice Tammy?
Tammy je izredno nekonvencionalna, lahko bi postala marsikaj, vendar je končala kot tajnica. Sicer je Tammy punca z zelo dramatično preteklostjo, kar v seriji ni poudarjeno tako kot v knjigi. Kljub temu je zelo barvita, ustvarjalna in klepetava ter šefu pomaga s svojimi skritimi talenti. Zelo zabavno je biti ona, ker je tako nepredvidljiva. To je karakterna vloga, no toliko, kolikor pač format tv serije to dopušča. Na televiziji namreč vse strogo določa posebna komisija. Igralec nima nobenega vpliva na svoj lik. Pri filmu lahko veliko prispevam k osebnosti svoje junakinje, na televiziji pa se trudim biti čim bolj takšna, kakršno so si predstavljali ustvarjalci. Pravzaprav je to zelo bizarno.
Ponavadi igralci svoje kariere začenjajo v tv serijah, tako je bilo tudi v vašem primeru. Zdaj je opazen obrnjen trend; da se že znani, uveljavljeni igralci spet vračajo na male zaslone. Kakšno je splošno mnenje v Hollywoodu o televiziji?
Zame je televizija danes smer, v katero si želim. Snema se vse manj zanimivih filmov in prišel je vznemirljiv čas za televizijo, ker ponuja različne stvari.
V nedavnem intervjuju za Vikend je Jeremy Irons dejal, da so televizijske serije pravzaprav prevzele vlogo srednje proračunskih filmov, poleg tega imajo veliko več občinstva, kot filmi v kinu ...
Popolnoma prav ima. Televizija zagotavlja občinstvo, kar je vznemirljivo. Poleg tega predstavlja ustvarjanje serije velik izziv. Za to, kako iz tedna v teden obdržati gledalce, obstajajo formule.
Ste svoje glasbeno ustvarjanje zdaj postavili na stranski tir?
Vso energijo in čas usmerjam v posamezen projekt. Vendar si vsak prosti trenutek vzamem za pisanje glasbe. Pripravljam se na snemanje nove plošče. Glasbo tako zelo pogrešam. Pogrešam tudi turneje in upam, da bom konec tega leta že spet na poti. Vmes pa bom igrala tudi v nekaterih filmih. To je prvikrat, da delam oboje hkrati in to ni lahko.
Kateri koncert vam je ostal najbolj v spominu? Boste prišli tudi v Slovenijo?
Upam. Rada potujem. Spomnim se koncerta na Madžarskem, kjer sem prvič skočila z odra. Ujelo me je 20.000 parov rok in me premetavalo naokrog ... in nihče me ni zadušil. Imela sem srečo! (smeh) Madžari se znajo sprostiti, se znoreti hkrati pa so zelo ljubeči. So moje popolno občinstvo. Ljubim svoje občinstvo. Ponosna sem nanje. Rada bi ponovno obiskala vse države in se spet srečala z ljudmi, da bi jim predstavila novo glasbo. Toda kako bom to storila? Toliko držav je, jaz pa sem samo ena. Potovala sem dve leti in nisem še videla vsega sveta.
Letos bo izšel vaš novi studijski album. Kaj bomo lahko slišali na njem?
Moja zadnja plošča Terra Incognita je bila zelo čudna, zapletena, kompleksna. Na novi plošči pa sem se usmerila v bolj hrupen družbeni komentar z bolj vznemirljivo, divjo, zabavno glasbo. Trenutno sem v procesu ustvarjanja in iskanja prave stvari. To počnem v sodelovanju z različnimi ljudmi. Glasbo sem pisala z Lindo Perry, ki je, kot veste, tudi producentka Christine Aguilera, ampak njene korenine so v rokenrolu. Iščem bolj zabavne, plesne ritme, ki bi jih pomešala z rock vokalom.
Poznate obe industriji - filmsko in glasbeno, katera je bolj neizprosna?
Če si umetnik in hočeš od svoje umetnosti živeti, moraš to imeti rad, ker to niso normalne industrije. Če ste na primer inženir, vas podjetje najame na podlagi vašega rezimeja, pri umetnosti pa obstaja več spremenljivk. Tako je pri televiziji in filmu pomembno, kaj delate ta hip. In ker sem si vzela pet let premora, je toliko težje dobiti projekte, ki me zanimajo. Veliko stvari je odvisnih od sreče. Z glasbo je drugače. Generira se sama. Ustvarjanje poteka nekako organsko. Čeprav je to trdo delo, saj za seboj nimam velikega studia ali zunanjih finančnih prilivov. Videe in glasbo lahko ustvarjam le z denarjem ljudi, ki prihajajo na moje koncerte in me podpirajo. Kdor išče sproščujočo, lahko službo, to zagotovo ni delo zanj.
