Tiskane izdaje
Umetniška galerija Toi o Tāmaki v Aucklandu na Novi Zelandiji je bila pred dnevi izbrana za arhitekturo leta 2013 v kategoriji dokončanih zgradb, namenjenih kulturnim dejavnostim po izboru svetovnega festivala arhitekture (World Architecture Festival). Gre za galerijo, ki v svojih prostorih hrani najobsežnejšo zbirko umetnosti Nove Zelandije. Poslopje galerije je bilo deležno obsežne prenove, ki je trajala devet let in se je zaključila leta 2011. V zadnjih treh letih je prenovljena in razširjena galerija prejela kar 16 arhitekturnih priznanj (in štiri dizajnerske nagrade), med njimi nagrado Jørna Utzona (pokojni danski arhitekt je načrtoval sydneyjsko opero, ki letos praznuje 40-letnico), ki jo podeljuje avstralski arhitekturni inštitut, medaljo novozelandskega inštituta za arhitekturo ter priznanje kraljevega inštituta britanskih arhitektov (RIBA) za leto 2012.
To je bil projekt, v katerem sta sodelovala avstralski arhitekturni biro Francis-Jones Morehen Thorp (FJMT) in lokalni biro Archimedia, ki ga je nadzoroval Chris Saines, takratni direktor galerije, ob podpori lokalne umetniške skupnosti. Kot je dejala Lindsay Mackie, direktorica biroja Archimedia Principal, je bila njihova naloga z arhitekturo dvigniti zavedanje pomena galerije na višjo, mednarodno raven, kar jim je s prejemom nagrade tudi uspelo. Morda Nova Zelandija velja za deželo na robu sveta, z nagrado svetovnega formata pa se je to razmišljanje spremenilo.
Festivalska žirija je v obrazložitvi nagrade zapisala: »To je zelo senzibilna izvedba prizidka, ki poživi in osveži obstoječo staro stavbo, vendar je ne 'premaga'. Novi del galerije se harmonično spaja s starim, ohranja celovitost poslopja in galeriji daje novo, sodobno arhitekturno identiteto ter priča o vitalnosti in novem zagonu.« Len Brown, župan Aucklanda, je o nagradi povedal: »Arhitekturna nagrada je priznanje galeriji, ki velja za nacionalno ikono umetnosti na Novi Zelandiji.« Gre tudi za vizijo mesta, ki vedno več pozornosti namenja umetniškim projektom. »Od prenove in razširitve galerije do zdaj smo v galerijske prostore privabili več kot milijon obiskovalcev, kar je nedvomno znamenje, da so meščani in tudi drugi obiskovalci galerijo lepo sprejeli,« je dejala zdajšnja direktorica Rhana Devenport.
S prizidkom je galerija za več kot dvakrat povečala svoj razstavni prostor in razširila javni del še z ureditvijo sosednjega Albertovega parka. Arhitekturno ob prenovi stavbe ne gre za nič revolucionarnega, temveč zlasti za tehnološko dovršeno in pretanjeno uporabo lesa, ki tvori streho (nadstrešek) na vhodu v galerijo. Ta predstavlja novi del galerije, medtem ko je osrednji del le restavriran. Les je material, s katerim je treba na Novi Zelandiji delati spoštljivo in previdno, saj ga imajo Maori (domorodno ljudstvo Nove Zelandije) za svetega – Maori lesa ne sekajo, temveč uporabljajo samo les, ki je sam padel. »Šlo je za zelo občutljivo gradnjo v vseh pogledih,« je ob izboru dejala Catherine Slessor, predsednica žirije za kulturo.
Arhitekti so pri prenovi izhajali iz dejstva, da gre za ohranjanje kulturne dediščine, ki mora ostati nedotaknjena v svoji izvirni obliki, zato za kakšne ekstremistične arhitekturne izlete v tej zgodbi ni bilo prostora. Vedeli so, da gre za poslopje, ki terja eleganco in prefinjenost; če bi arhitekturo primerjali z modo, bi rekli, nekaj v slogu Armanijeve obleke.
Tako so zasnovali serijo napuščev, ki tvorijo nekakšen sestavljen baldahin, ki kot drevo razpenja svojo krošnjo nad osrednjim dvoriščem pred vhodom v hišo, atrijem in delom razstavnih prostorov. Odločili so se za lahko, svetlo konstrukcijo iz previdno izbranega lesa domačega drevesa kauri, ki »lebdi« nad belim kamnitim pročeljem galerije in tako oživlja naravno topografijo prostora, obenem pa spominja na krošnjo nekega drugega drevesa, ki se imenuje pohutukawa – to je rdeče cvetoče novozelandsko božično drevo. Božični »baldahin« je narezan v trapezaste geometrijske like, ki spominjajo na netopirjeva krila, nosijo pa jih tanki, zašiljeni stebriči.
