Arhitekturne vizije Studia Krištof

Arhitektura kot simbol moči

čet, 29.11.2012, 15:00

»Brez lastne arhitekture naša civilizacija nima duše,« je o arhitekturi povedal eden njenih najbolj gorečih vernikov, ameriški arhitekt Frank Lloyd Wright, sicer avtor Guggenheimovega muzeja v New Yorku, ene najbolj atraktivnih zgradb 20. stoletja. Guggenheim ni klasična pravokotna stavba, videti je kot v spiralo zvit bel trak, ki je pri vrhu širši kot pri tleh.

Hiša je uresničenje Wrightovih sanj, da bi v arhitekturo vnesel naravne organske oblike, ki so v modernizmu kar poniknile. Spiralni koncept zgradbe, ki povzema neskončnost življenjskega kroga, se je imenitno navezoval na provokativno biblijsko zgodbo o babilonskem stolpu. Wrightov Guggenheim je predstavnik t. i. izrazne arhitekture, ki se trudi biti več kot zgolj uporabna. Arhitekti se sicer prepirajo, ali ima arhitektura, ki jo vleče v kiparstvo, sploh smisel, ali gre zgolj za predstavo, ki je obenem še energijsko potratna. Kakorkoli, veliko nekdaj utopičnih arhitekturnih projektov je naredilo kariero, zato se splača poskusiti.

Tako misli tudi mladi slovenski arhitekt Tomaž Krištof, ki v okviru svojega studia veliko energije namenja izdelavi utopičnih in konceptualnih arhitekturnih projektov. Tako želi ohranjati pri nas sicer zapostavljene teme, kot so ikoničnost, simbolnost in izraznost arhitekture.

Meni, da so se predstavniki starejše generacije slovenskih arhitektov, ki danes odločajo o slovenski arhitekturi in njeni kakovosti, v svojih zgodnejših letih opekli s takrat prevladujočim postmodernizmom, zaradi česar se danes otepajo vseh novih trendov, in še širše, kakršnekoli sodobnosti. V tem pogledu so se, z njimi pa pretežno vsa današnja slovenska arhitekturna produkcija, vrnili v izhodišče svoje generacije – funkcionalizem. A ta je danes že zdavnaj izvodenel. »To je izključno funkcionalistična arhitektura, ki ničesar ne izraža, ki ne opozarja nase in je očiščena vsega odvečnega,« pravi Krištof.

Danes je težko najti slovenski arhitekturni biro, ki bi poskušal osvajati z arhitekturnimi »ekscesi«, s pretiravanjem, z izrazno arhitekturo. Ta je v svetu še vedno zelo čislana (kljub nekaterim pomislekom o energijski nevzdržnosti takšnih projektov), njena najvidnejša predstavnica ta hip pa je britanska arhitektka Zaha Hadid, ki zmaga skoraj na vsakem arhitekturnem natečaju, na katerega se prijavi.

Tomaž Krištof v arhitekturi ne vidi zgolj njene dosledne uporabne vrednosti, pomembna so tudi čustva. Arhitektura je bila od nekdaj simbol moči, zgodovina je polna močne arhitekture, če omenimo samo njene najbolj reprezentativne in obče znane pomnike, kot so egipčanske piramide ter grški in rimski templji. Tej dimenziji arhitekture poskuša priti do dna v temi, ki si jo je izbral za svojo doktorsko disertacijo in jo poimenoval

Arhitektura kot jelenje rogovje skupnosti, s podnaslovom Evolucijska razlaga izvora in pomena monumentalne arhitekture v zgodovinskih in sodobnih družbah. Prispodobo si je sposodil od biologov, ki jim je uspelo razložiti, zakaj jelen potrebuje rogovje. »A ker je velikost bremena, ki si ga lahko naloži posameznik, sorazmerna z njegovo močjo, paradoksno večji hendikep signalizira večjo vitalnost osebka,« pravi Krištof.

Enako velja za človeštvo in arhitektura je ena od najboljših priložnosti za izražanje človeške moči. Piramide so odličen primer izražanja moči elite na oblasti. Monumentalne arhitekture se skoraj brez izjem pojavljajo pri vseh civilizacijah v vseh zgodovinskih obdobjih. So univerzalna lastnost človeštva, tako kot religija ali jezik.

So znak, s katerimi družba ali družbene elite oglašujejo svojo vitalnost in moč,« pravi Tomaž Krištof. V današnjem času lahko govorimo celo o goljufanju z arhitekturnimi ikonami – to pomeni gradnjo arhitekturnih ikon z neposrednim namenom povečanja lastne vitalnost. Kot primer navede muzej Guggenheim arhitekta Franka Gehryja v Bilbau, prestolnici dokaj nerazvite pokrajine Baskija na severu Španije.

Krištof s svojimi »utopičnimi« projekti poskuša vzdrževati nekakšno konstruktivno opozicijo prevladujoči minimalistično modernistični arhitekturni dogmi v trenutni slovenski arhitekturni resničnosti, čakajoč na svoj veliki preboj. Projekt, ki ga je poimenoval Kamela iz Dubaja, je nastal v sodelovanju z arhitektoma Ivom Budo in Manfredom Bianchijem ter pomeni, kot pravi, »naš skromni prispevek k arhitekturnim norostim v Dubaju«.

Gre za 165 m visok razgledni stolp ob vstopu v mesto iz smeri letališča. Stolp stoji na štirih nogah, ki rastejo neposredno iz glave. Prvoten koncept izvira iz želje po kreaciji hodečega stolpa, ki bi goste popeljal z letališča na sprehod po mestu. »Ko smo stolp iz statičnih razlogov zasidrali oziroma postavili na trdne temelje, se je njegova prvotna oblika, izhajajoča iz tripodov v zgodnjih znanstvenofantastičnih filmih, približala bolj organskim oziroma živalskim formam.«

Drugi projekt, ki je v nasprotju z dubajsko kamelo veliko manj utopičen in ga je z gradbenega vidika dokaj enostavno postaviti, je predlog za upravno stavbo razvpitega podjetja Benetton v Teheranu. Ideja izhaja iz popularnih reklamnih plakatov tega podjetja, na katerih so fotografije obrazov ljudi različnih ras.

Krištof jim je ob pomoči arhitekta Iva Bude pripravil arhitekturni enačaj, kar sta dosegla z nizi različnih obokov, ki so jih v zgodovini razvile različne kulture. Stavba je alegorija starega babilonskega stolpa, kjer je po svetopisemski zgodbi bog zmešal jezike in narode ter naredil človeštvu neprecenljivo škodo, Krištofov pa kliče narode k sodelovanju.

Umetnostna galerija Maribor je naslednji utopični projekt, ki je nastal v sodelovanju s studiem Slot iz Mehike. Nova galerija uteleša štiri zgodovinske podobe mesta: srednjeveški Maribor kot utrdbo, klasični Maribor kot mesto streh, moderni Maribor kot industrijsko mesto in Maribor prihodnosti kot mesto kulture. »Utopični« projekt z imenom Kapljica je drugo ime za splav čez reko Dravo v Mariboru. Nastal je kot Krištofov predlog na natečaju za nov most čez Dravo, kjer namesto mostu predlaga izvedbo splava čez reko.

Prijavi sovražni govor