Nina Krajčinović, Ljubljana
»Naj vam nekaj povem. Če želimo uresničiti stvari, moramo držati skupaj. Zato vabim dva vodilna človeka vseh nas sužnjev, da si sežeta v roke. Pokažita ljudem, da jih ljubita pravilno. Da se bomo združili. Da je vse v redu. Ne znam dobro govoriti, a upam, da boste razumeli, kaj hočem povedati. Rad bi povedal, da... bi lahko na oder prišla Michael Manley in Edward Seaga? Želim, da si sežeta v roke in pokažeta ljudem, da se bomo združili. Da bo vse v redu...«
S temi besedami je najbolj znani glasnik reggae glasbe, Bob Marley, na koncertu One Love Peace Concert aprila 1978 v Kingstonu, ob zvokih kultne skladbe Jammin' ter ob spremljavi strele in groma z neba, pozval dva največja jamajška politična nasprotnika, da si sežeta v roke. In dogodek zapisal v zgodovino.
Naslednjič, ko sta si Michael Manley, četrti jamajški premier (1972–1980), in Edward Seaga, konservativni član Jamajške delavske stranke ter jamajški premier med letoma 1980 in 1989, segla v roke, je bilo na Marleyjevem pogrebu, 21. maja 1981.
Robert Nesta Marley, sin črne matere in belega očeta, bi danes praznoval 67. rojstni dan, o njem pa je bilo, tako se zdi, zapisano že vse. Ne zgolj njegova glasba, tudi izjave, ki jih je dal v mnogih intervjujih, so postale kultne. Bil je glasen zagovornik marihuane, šole življenja in rastafarijanstva.
»Marihuana. Marihuana je rastlina, dobra za karkoli. Zakaj ti ljudje, ki si želijo narediti toliko dobrega za vse, ti ljudje, ki si pravijo 'vlada' in podobno... zakaj pravijo, da ne smemo uporabljati marihuane? Vidite, tega ne vemo. No, oni rečejo 'ne smete je uporabljati, ker..., ne smete je uporabljati, ker... to iz vas naredi upornika'. Upornika proti čemu?« se sprašuje Marley v intervjuju leta 1979 in naprej ugotavlja: »Upornika proti komu? Proti ljudem, ki kar naprej hrepenijo po nečem, po materialnem? Ti ljudje si želijo obvladati tvoj um in te prepričati, da moraš delati, da boš potem imel pokojnino. Tako bodo oni obdržali vse. Marihuana pa te pripravi do tega, da vidiš prek sebe, in namesto da bi si želel delati za človeka, želiš ta človek biti. To ne pomeni, da si želiš biti enak kot oni, ampak si misliš: 'Zakaj bi se tem stvarem sploh moral klanjati?'«
Marley je tudi sicer govoril precej preprosto, »da ga tudi dojenček razume«, je izjavil v istem intervjuju. »Če bi bil šolan, bi bil preklet bedak,« je še nekoč dejal.
Pri 14 je pustil šolo, pri 18 skupaj z drugimi priznanimi imeni, kot so Bunny Wailer, Peter Tosh, Junior Braithwaiet, Beverly Kelso in Cherry Smith, ustanovil ska in rocksteady skupino The Teenagers, ki se je kasneje preimenovala v The Wailing Rudeboys in potem v The Wailing Wailers. Fante in dekleti je odkril producent Coxone Dodd in skupina je dobila svoje končno, tudi najbolj znano ime The Wailers. Leta 1966 je bil bend le še trio, Wailerse so sestavljali Marley, Tosh in Bunny Wailer. Coxone je s skupino podpisal petletno pogodbo ter jim za vsako posneto skladbo plačal po 20 dolarjev. Tudi sicer je bil bolj škrte narave – skupini je redko dajal dobiček od prodanih plošč, kljub temu da so si na Jamajki že ustvarili ime. To je na koncu seveda pripeljalo do tega, da so ga zapustili.
Pa nazaj k Bobu. Mama ga je vzgajala v duhu katoliških vrednot, a se je vendarle zelo kmalu vrgel v rastafarijanstvo. Prej kratki lasje so zrasli v dolge dread-lockse, postal je vegetarijanec, verjel, da je Haile Selassie utelešenje boga, kritiziral Babilon ter verjel, da človeštvo izvira iz Afrike, kamor se bodo vsi rastafarijanci nekega dne tudi vrnili. In ravno njegovo rastafarijansko prepričanje je bilo vzrok, da Marley, ko je leta 1977 izvedel, da ima raka, ni želel posegov v svoje telo. Takrat so mu na nožnem palcu namreč odkrili maligni melanom, Bob pa je odločno zavrnil nasvete zdravnikov, da mu prst amputirajo. »Potem bom na odru brez ravnotežja,« jim je menda dejal. Vendar je prav tako mogoče, da je tudi ta stavek le ena od mnogih legend, ki krožijo o Marleyju. Celo v zvezi z njegovo smrtjo (umrl je star 36 let) obstajajo različne teorije zarote, med drugimi, da ga je v resnici ubila ameriška obveščevalna služba Cia.
Kakorkoli že. Vidno bolni Marley je v intervjuju, ki ga je z njim novembra 1979 naredil Bingie Barker (»Bob, govori ljudem,« pravi Barker na posnetku, »morda nikoli več ne bodo slišali tvojega glasu. Govori z njimi, dokler ne boš kul, zadovoljen.«), sporočil svojim oboževalcem in ljudem vsega sveta naslednje: »Vsi ljudje imajo notranji glas. To je glas, ki ga morajo poslušati, saj za vsako stvar, ki jo lahko narediš, obstajata napačna in pravilna pot. Če dobro poslušaš, boš vedel, katera je prava. Vsi imamo v sebi ta glas, ki nam govori.« Bob se nasmeji in med prikimavanjem sklene s svojimi znanimi besedami: »Seein'? Seein'. Štekaš? Štekaš.«