Tiskane izdaje
Muzej moderne umetnosti Pérez v Miamiju je načrtoval priznani švicarski arhitekturni biro Herzog & de Meuron. Gre za enega od treh osrednjih projektov v umetnosti, ki ta čas nastajajo v Ameriki. Kot je povedal direktor muzeja Thom Collins, je gospodarska kriza močno oklestila tudi proračun za kulturo na področju gradnje, zaradi česar so lahko veseli, da so v tem času sploh dobili nov muzej, ki ga je za dobro mero zasnoval eden najuglednejših arhitekturnih tandemov v svetu ta hip. »Miami je na trenutni upad ekonomske dejavnosti odgovoril s preobratom in zgradil ta sijajni muzej tudi s pomočjo lastne kampanje za pridobivanje kapitala,« je lokalno skupnost pohvalil Collins.
Novi muzej veliko pozornosti posveča zagotavljanju dobre mestne klime in kreiranju razpoloženja, ki je naklonjeno mladi, nastajajoči zbirki muzeja. Trinadstropna hiša je nekakšen križanec med hišo in vrtom, kar se vidi že na pročelju, s katerega visijo nekakšni stebri, obrasli z zimzelenimi plezalkami. Poslopje je postavljeno na ploščad, ki je nekoliko dvignjena od tal.
Pred hišo je urejen vrt, ki pa ni edini, saj je flora zelo pomemben del muzejske ureditve, kar nakazuje razsežni zeleni baldahin, ki skozi celotno pročelje stavbe tvori živahno, z zelenjem obdano verando. Pristop, ki sta mu arhitekta Jacques Herzog in Pierre de Meuron zvesta že dlje časa, terja aktivno sodelovanje s krajinskimi arhitekti in strokovnjaki za hortikulturo. Gre za inovativno arhitekturo, ki sta ji arhitekta dala delovni naslov – kako »pripeljati park v muzej«.
V ta namen sta oblikovala posebno konstrukcijo, ki služi za oporo visečim rastlinam. S podobnim zelenim konceptom arhitekture sta se Jacques Herzog in Pierre de Meuron nazadnje srečala v svoji domovini Švici, ko sta načrtovala prenovo muzeja kultur v Baslu. Tudi tam sta oblikovala zeleno zaveso z vegetacijo, ki v slapovih visi s strehe in tako daje prostoru pod sabo povsem nov značaj. Vendar pri tem arhitekturno-krajinskem manevru ne gre le za izboljšanje zraka v prostorih, ki se skrivajo za zelenim baldahinom, temveč zeleni slapovi popolnoma spremenijo videz hiše, na novo pa ne definirajo samo fasade, temveč tudi tisto, kar se skriva za njo.
Za inštalacijo vegetacije na fasadi je biro Herzog & de Meuron angažiral priznanega francoskega botaničnega umetnika Patricka Blanca. Blanc se je v svetu botanike proslavil z ikoničnimi botaničnimi vrtovi, ki jih je oblikoval za muzej Quai Branly v Parizu. Dramatičnih visečih stebrov, ki si jih je zamislil za Miami, je kar sedemdeset in delujejo precej masivno. Navdih zanje je poiskal v legendarni zgodbi o antičnem Babilonu in njegovih čudesih.
Stebre sestavlja skoraj 80 različnih botaničnih vrst, zasajenih rastlin pa je okrog 60.000. Projekt je bil tudi zanj zelo vznemirljiv, saj se je prvič odločil za zasaditev z visečimi stebri in je bil zelo radoveden, kaj bo v resnici nastalo. Rastlinje je prilagojeno podnebju južne Floride, jeklena konstrukcija, ki nosi podlago za rast, pa prenese tudi močan orkanski veter pete stopnje. Opremljeni so s posodami za vodo in črpalko, ki omogoča, da je vedno primerno vlažno, da se rastline ne izsušijo.
Interier muzeja sestavlja množica ločenih galerijskih dvoran in drugih javnih prostorov, ki jih povezujejo vmesni razstavni prostori, kjer je na ogled stalna zbirka. Takšen način zagotavlja tekoč in hitrejši prehod obiskovalcev skozi muzej. Osrednji del razstavnih prostorov se nahaja v drugem nadstropju, medtem ko sta prvo in tretje nadstropje pretežno servisne narave z vhodno avlo, kavarno, trgovino, prostorom za družabne dogodke in prireditve, delom stalne zbirke, izobraževalnim centrom in pisarnami za zaposlene. V pritličju pod poslopjem je parkirna hiša, obdana z vrtom in terasami.
V arhitekturnem smislu poslopje ni nič posebnega, niti malo se ne spogleduje s pojmom spektakularne arhitekture, ki je zadnja leta temeljna smer v sodobni arhitekturi. Nasprotno, muzej Pérez v Miamiju je hiša, ki pozornost zbuja predvsem s svojim bujnim zelenilom, in tako se na prvi pogled zdi kot da hiša, ki se skriva zadaj, niti ni pomembna. Nizko, razpotegnjeno, horizontalno poslopje s tremi lebdečimi etažami še najbolj spominja na tako imenovani prerijsko hišo, ki je arhitekturna dediščina legendarnega ameriškega arhitekta Franka Lloyda Wrighta.
Wrightov model je sicer zamišljen za stanovanjsko gradnjo, vendar dobro deluje tudi za muzejske potrebe. Trend v muzejski dejavnosti je namreč ustvarjanje domačega vzdušja, s čimer se nekoč okostenele javne inštitucije poskušajo približati svojim obiskovalcem. Trasparentnost, svetloba in zračnost v preteklosti večinoma zatemnjenih dvoran prav tako pripomorejo k doseganju tega cilja.
Osrednje težišče arhitekture je prav v transparentnosti, kjer ključno vlogo odigra že omenjena razsežna zelena zavesa, ki tvori nekakšen večdimenzionalni vrt, v notranjih prostorih pa delno tudi odmerja svetlobo. Zaradi nje se navidez zdi, da večina razstavnih dvoran lebdi v nekakšnem medprostoru med nebom in zemljo ali med muzejsko stavbo, parkom in mestom. Večina dvoran je zasnovanih tako, da so obrnjene navznoter, s čimer je prednost dana umetnosti, dnevno svetlobo pa sta arhitekta spustila noter ob vogalnih zidovih. Fluidni volumen interjerja namreč omogoča sprotno dodajanje zidov in galerijskih dvoran, diskretno, brez prostorskih šokov ali prekinitve dnevnih muzejskih aktivnosti, odvisno od posamezne razstave.
Muzej Pérez je poslopje, ki bujno vegetacijo na svojem pročelju izrablja za mehčanje prostorskega prehoda med mestom in muzejem, ki obenem nakazuje tudi simbolno rast pomena umetnosti za muzej in njegove zbirke na ravni mesta. Zgradba organsko raste s svojo umetnostjo od znotraj navzven, brez vidnih prelomov in ločitev. Vrt pred muzejem pa ponuja še eno umetniško platformo, zlasti za večje kiparske skulpture. Avtor prve, ki so jo postavili v bližino vhoda, je španski umetnik Jedd Novatt, skulpturo pa je poimenoval Chaos SAS in spominja na stvaritev, ki jo je postavil v park Guggenheimovega muzeja v Bilbau.
