Tiskane izdaje
Pri Alessiju, kultnem italijanskem proizvajalcu drobnih gospodinjskih predmetov, vsako leto praznujejo božič nekoliko drugače.
Dolgo so si razbijali glavo, kaj novega naj svojim zvestim strankam ponudijo letos, kajti v gigantski ponudbi božičnega okrasja se je zdela naloga nemogoča. Situacijo je spet rešil Marcello Jori, hišni oblikovalec, ki je v dilemi, kako okrasiti božično drevesce, da bo sveže in drugačno, našel vrzel.
Združil je dve tradiciji, ki sta v Italiji sicer ločeni: tradicijo okraševanja božičnega dreveščka, ki domuje na severu, in tradicijo izdelovanja jaslic, ki je doma na jugu države. Podobo jaslic je ne le posodobil, dal jim je tudi novo obliko. Glavne like, ki definirajo jaslice, si je zamislil kot okrasne bunke in jih obesil na smrečico, ki jo je tokrat narisal rdeče.
Pred dnevi je praznoval 51 let. Živi in ustvarja v Bologni, kjer je končal študij na akademiji za umetnost, gledališče in glasbo. Jori je eklektičen umetnik, nekakšen artdecojevski poet 21. stoletja. V umetnosti mu je najbliže kubizem, v oblikovanju art deco, čeprav tega iz njegovega ustvarjanja za Alessi ne bi mogli zlahka uganiti.
Jori je čarovnik, ki spretno prikriva svojo pravo naravo, in če bi na prvi pogled sklepali, da so igrarije, ki se jih gre z malimi gospodinjskimi okraski iz plastike za Allesi, njegov pravi obraz, bi se seveda zmotili. Kot vsak pravi čarovnik ima tudi on dva obraza: enega, ki gleda v prihodnost, drugega, ki gleda v preteklost, eden je obraz majhnega dečka, ki sestavlja svoj prvi živalski vrt, drugi modrega starca, ki koplje po zemlji svojih prednikov, polni bleščečih kristalov.
Enkrat ga premami svet otroške igre, drugič šamanski plesi okrog divjega ognja, starodavni obredi, ki oživljajo naša življenja ... Umetnost je eden takšnih starodavnih obredov – je brezčasna, večna, čeprav se ta hip morda zdi, da smo jo iz našega življenja že skoraj povsem iztrgali. Alessi in Jori jo poskušata oživiti, vsaj tisti njen majhen košček, ki si ga lahko privoščimo doma.
Če se obdamo z lepimi predmeti pri najbolj običajnih vsakdanjih opravilih, se bomo morda lažje navadili tudi na bolj kompleksno umetnost, denimo na Jorijeve velike kristalne slikarije. Z njimi poskuša priti bliže kubizmu, umetniški smeri z začetka 20. stoletja, katere obsesija je bilo dojemanje in predstavljanje predmetov iz različnih zornih kotov hkrati.
Marcello Jori je hobit; najraje se giblje v vesolju zemlje, vabijo ga gozdovi, oceani, gore in votline. »Verjamem, da so kristali bistvo vsega, da je v njih skrito stvarstvo in ves naš obstoj,« pravi. Pred dnevi je na umetniškem sejmu Art Basel v Miamiju odprl svojo razstavo Giacimento di Passioni (jama strasti) in na njej pokazal svoje pisane kristalne fantazije, o katerih pravi, da vsebujejo kodo za razvoj univerzuma ali vsaj kodo njegovega osebnega umetniškega kraljestva.
V času, ko so rentgenski žarki in mikroskopi omogočili človeku pogled v resničnost, ki je bila dotlej nedostopna, so se za analizo pogleda začeli zanimati tudi umetniki, ki so po svoje poskusili razgaliti geometrično strukturo stvari, tako da so jih razstavili na dele, na posamezne ploskve – kristale.
Tako je nastalo nekaj novega, deli strukture so se osamosvojili – v tem je čar kubizma. Kristal je oblika, ki ponuja zanimive poglede z vseh strani. Kristali so tako raznoliki in kompleksni, da so za oblikovalca ali umetnika pravi blagoslov. So kot skrinja čudes iz kraljeve zakladnice. Alessijeve figurice in drobni predmeti so kristali iz plastike, so pisanih barv, različnih oblik in velikosti.
Tako, košček za koščkom, kubus za kubusom, poskuša raziskati umetnost ali vsaj govoriti tiste jezike umetnosti, ki bi jih rad sam razumel. Leta 1979 je doživel nekakšno slikarsko srečanje z Bogom. Narisal je sebe, kako stoji na vrhu lestve, med nebesi in zemljo, in poskuša naslikati padlega angela.
V tem trenutku je slikarstvo postalo nujna sestavina njegove ustvarjalne misli, gonilna sila njegovega umetniškega razvoja. Prek slikanja najlažje vzpostavi vez med resničnostjo in vesoljem, med lastnim jazom ter višjo zavestjo. To je duhovna komponenta, ki je za umetnika in ustvarjalca vitalnega pomena.
Alessi je tisti drug svet – zemeljski. Zanj že več kot dvajset let ustvarja figurice vseh mogočih oblik in barv, le pri velikosti ni velikih odstopanj, kreira majhne stvari. Če bi se rodil tri stoletja prej, bi bržčas delal figurice iz belega zlata, torej porcelana, za kultni nemški Meissen, danes pa dela figurice iz plastike za prav tako kultni italijanski Alessi.
Razlika ni tako očitna; gre za precej podobno strategijo, tudi Alessi ima kot Meissen nekakšne »servise«, kolekcije, omejene serije za zbiralce, posebne izdaje ... Tudi prestiž, ki se drži dragocenih kipcev iz 17. ali 18. stoletja, lahko povežemo z Alessijem, seveda če odmislimo nekaj sto let razlike. Alessi je sodobna različica Meissna, vez s preteklostjo, jezik sodobnosti.
Dela za Alessi in Moroso, razstavlja v umetniških galerijah in muzejih, večkrat je sodeloval tudi na beneškem bienalu oblikovanja. Lani je na italijanskem veleposlaništvu v Parizu pripravil razstavo umetniških del, osnovanih na podlagi spomenikov svetovne kulturne dediščine.
