Francoska igralka Catherine Deneuve, ki je 22. oktobra praznovala 70. rojstni dan, bo jutri v Berlinu prejela nagrado Evropske filmske akademije (EFA) za življenjsko delo.
V svoji karieri je zaigrala v več kot sto filmih, in kot so zapisali pri EFA, je Catherine, ki se je razvila v zrelo in vsestransko igralko, vedno znova poskrbela za nepozabne filmske trenutke, bodisi kot skrivnostna, odmaknjena lepotica, malomeščanska gospodinja ali biseksualna vampirka. Čeprav se zdi, da je bila njena filmska pot lahka, je bila zaradi izjemne podobe in privlačnosti vedno na tankem ledu med seks bombo in resno igralko.
Ravnotežje med eno in drugo vlogo je morala loviti vsakič znova. Vendar prizna, da se najbrž ne bi odločila postati igralka, če ne bi bila tako lepa, kot je (bila). Je ikona francoskega filma, lepotica stoletja in igralka, ki se ji je uspelo najlepše postarati. Igranje je zelo povezano z videzom, zato razume igralce, ki jih staranje bega. Ni lahko, vendar tudi tako dramatično ne, vsaj njej se je lepo izteklo. Nekoč je dejala, da se je pač morala odločiti: za daljše gube na obrazu ali nekoliko polnejšo postavo – izbrala je slednje.
Kot Catherine Fabienne Dorléac se je leta 1943 rodila v igralsko družino; oče Maurice Dorléac in mama Renée Deneuve (septembra je praznovala 102 leti) sta bila oba igralca. Catherine je kariero začela že v otroških letih, pri trinajstih je nastopila v filmu Les Collégiennes. Igralka je bila tudi njena starejša sestra Françoise Dorléac (leta 1967 se je smrtno ponesrečila), zato je Catherine začela uporabljati materin dekliški priimek Deneuve. Film, ki jo je izstrelil med zvezde, je bil muzikal Dežniki iz Cherbourga (Les Parapluies de Cherbourg), ki ga je posnela leta 1963 in ji še danes pomeni izjemno izkušnjo.
Po tem filmu jo je k sodelovanju povabil Roman Polanski in ji v filmu Gnus (Repulsion) dal vlogo skrivnostne in nedostopne belgijske lepotice Carol, ki se na koncu prelevi v morilko. Po tej vlogi se je je prijel vzdevek ledena kraljica, ki ga je odlično unovčila že v naslednjem filmu režiserja Luisa Buñuela Lepotica dneva. V njem je upodobila malomeščansko gospodinjo, ki spolno zadovoljitev išče v enem od pariških bordelov na veliko veselje svojih strank. Naslov ne bi mogel biti bolj primeren in Catherine je po njem postala zvezda francoskega filma ter se uveljavila kot ena najlepših igralk našega časa, »ledena« karizma pa ji je dajala še poseben čar.
Za vlogo v filmu Zadnji metro (1980) režiserja Françoisa Truffauta je prejela svojega prvega cezarja (nagrada francoske filmske akademije) za glavno žensko vlogo. Leta 1983 je posnela film Lakota režiserja Tonyja Scotta, v katerem je nastopila kot biseksualna vampirka, v njem pa sta zaigrala tudi zvezdnika David Bowie in Susan Sarandon (z njim je naredila vtis na lezbično občinstvo). Leta 1992 ji je film Indokina prinesel drugega cezarja za glavno žensko vlogo in prvo nominacijo za oskarja.
Vse do danes je njena vloga lastnice plantaže Éliane Devries ostala ena redkih tujejezičnih vlog, ki so bile nominirane za oskarja za najboljšo žensko vlogo. Leta 2002 je nastopila v uspešnici 8 žensk, s katerimi si je za vlogo delila srebrnega medveda na berlinskem filmskem festivalu. Med projekti, v katerih je sodelovala v zadnjih letih, velja izpostaviti še celovečerni animirani film Perzepolis (2007), ki temelji na avtobiografskem romanu v Iranu rojene francoske umetnice Marjane Satrapi in opisuje odraščanje v času iranske revolucije. Deneuvova je v filmu posodila glas materi glavnega lika Marji (tej pa njena hčerka Chiara Mastroianni). Pred tremi leti je spet navdušila; tokrat kot zrela ženska v komediji Gospodinja (2010) in muzikalu Les Bien-aimés, v katerem sta s hčerko prvič skupaj nastopili tudi pred kamerami.
Kot lepotica je naredila kariero ne le kot igralka, temveč tudi kot model. Leta 1965 se je gola pojavila na straneh Playboya. V letih 1985–1989 je njen obraz predstavljal francoski nacionalni simbol Marianne. V sedemdesetih letih je pozirala kot obraz v reklamni kampanji za sloviti parfum Chanel No. 5. Njena podoba je tako očarala Američane, da jo je ameriški tisk (poleg tega, da je prodaja parfuma poskočila) označil kot najelegantnejšo žensko na svetu.
Podjetje American Home Products jo je želelo za trženje svoje kozmetike, za kar so najeli uveljavljenega modnega fotografa Richarda Avedona, Catherine pa je pristavila: »Dobro poglejte, prihodnje leto jih bom imela 40.« Bila je muza francoskega modnega kreatorja Yvesa Saint Laurenta, ki jo je oblekel za več njenih filmov, tudi za vlogo v Lepotici dneva. Leta 2001 so jo izbrali za obraz kozmetičnega giganta L'Oréal Paris. Britanski časopis The Guardian jo je marca letos izbral za najbolje oblečeno žensko, starejšo od 50 let.
V njeni lepoti so uživali številni moški. Pri sedemnajstih je spoznala režiserja Rogerja Vadima (bil je 16 let starejši od nje) in mu dve leti kasneje rodila sina Christiana, vendar se je njuna zveza končala še istega leta. Leta 1965 se je poročila (edinkrat) z britanskim fotografom Davidom Baileyjem. Ločila sta se sedem let kasneje, vendar sta ostala prijatelja. Za zakon je kasneje povedala, da je past in zastarela inštitucija. S slavnim italijanskim igralcem Marcellom Mastroiannijem sta skupaj nastopila v petih filmih, iz njune zveze pa se je leta 1972 rodila hči Chiara Mastroianni, ki je tudi igralka. Z Marcellom sta se razšla tri leta kasneje, vendar sta ostala prijatelja (Catherine je bila ob njem, ko je leta 1996 umrl zaradi raka na trebušni slinavki). Imela je tudi razmerje z igralcem Clintom Eastwoodom, režiserjem Françoisom Truffautom ter medijskim tajkunom Pierrom Lescurom.
Iskreno pove, da ima rada slavo, kadar ji ustreza, in je rada anonimna, kadar ji ne. Leta 2005 je izdala avtobiografijo z naslovom A l'ombre de moi-meme (V lastni senci), v kateri je opisala obdobje, ko je snemala filme z igralci, kot so bili Burt Reynolds, Jack Lemmon, Vincent Perez, John Malkovich, Alain Delon, Gérard Depardieu in Marcelo Mastroianni.
Je strastna kadilka; leta 2011 je na tiskovni konferenci ob predstavitvi filma Gospodinja v Madridu zavrnila zahtevo, naj ugasne cigareto, rekoč, da bo raje plačala kazen. Prepričana je, da je vsa ta drama okrog prepovedi kajenja pretirana in neživljenjska. Je predana humanitarka, sodeluje z organizacijo Amnesty International, bila je tudi Unicefova ambasadorka dobre volje. Doma rada vrtnari, kar je pokazala tudi v enem svojih zadnjih filmov, uspešnici Gospodinja. Zanimata jo arhitektura in slikarstvo. Rada tudi riše, fotografira, bere, posluša glasbo. Zanima se za starine, lepe stvari za dom in svojih pet vnukov.
Tiskane izdaje
