Tiskane izdaje
»Čebelice, tiste z majhno začetnico, nabirajo med ... Druge Čebelice, tiste, ki so zapisane z veliko začetnico, vam pripovedujejo pravljice, kajti to so majhne knjige. Vsi jih poznate. Čebelic je veliko in pravljic je veliko,« je o drobnih knjižicah, ki so se v šestih desetletjih izlegle že v prave slikanice s trdimi platnicami, nekoč zapisala Ela Peroci.
Ko je Rdeča kapica z ilustracijami Marlenke Stupica, prva knjižica v zbirki za šolarje prvega, drugega in tretjega razreda, septembra 1953 iz Mladinske knjige, takrat še založbe za izključno mladinsko literaturo, pribrenčala k šolarjem, je bil še vedno povojni čas z opustošenimi šolskimi knjižnicami. »Vse do danes nihče ni preštel, na kolikih dvoriščih štajerskih šol so že leta 1941 goreli na grmadah drobni abecedniki in knjižice za mladino. Iz gorenjskih šolskih in prosvetnih knjižnic pa so na tovornjake nametali kupe slovenskih knjig in jih vozili na pravkar zgrajeno kranjsko kopališče, kjer so jih zažgali v pečeh, da so segreli vodo,« je o knjižnem uboštvu tistega časa zapisala urednica pri MK Kristina Brenkova, da bi orisala čas, v katerem se je domislila cenovno vsem dostopne, a hkrati besedilno in likovno zelo bogate zbirke, ki je bila med redkimi in dragimi otroškimi knjigami tistega časa svojevrsten fenomen. Brenkova je iz želje, da bi vsak otrok lahko imel svoj list, že leta 1945 in 1948 ustanovila reviji Ciciban in Pionirski list.
V spomin na Krajnsko čbelico
Čebelica je dobila svoje ime v počastitev zgodovinskega spomina na Krajnsko čbelico, prvi roji pa so med otroke prinesli pravljice. Čeprav so v njih po nekaj letih poletele tudi pesmi, uganke in poljudnoznanstvena didaktična besedila pa tudi taka o vojni in partizanih, so pravljice ostale temeljni žanr zbirke. Med skoraj 440, kolikor jih je izšlo v šestih desetletjih, je še vedno mogoče našteti največ pravljic, več kot tretjina je ljudskih. Na začetku je izhajalo po deset čebelic na leto v nakladi okoli petindvajset tisoč izvodov, kar je bilo približno toliko kot novorojencev v Sloveniji, te pa so bile skromne, dvobarvne. Barvna je bila običajno samo naslovnica, kar pa je prinašalo tudi svojevrsten čar: otroci so jih vzeli za pobarvanko. Brenkova je poskrbela tudi za to, da so bile za čebelice izbrane ravno pravšnje črke, skozi katere so se lažje prebijali tako bralci začetniki kot tudi »babice, ki si takrat po vojni niso mogle kupiti očal«.
Čebelica je imela velik pomen tudi za ustvarjalce. Če preletimo naslove in imena pisateljev, pesnikov, prevajalcev in ilustratorjev, hitro ugotovimo, da so med njimi zelo imenitni. A ko so dobili priložnost v Čebelici, so bili pogosto šele na začetku svoje poklicne poti; Marlenka Stupica je ob stvaritvi svoje legendarne likovne pripovedi Rdeče kapice komajda zapustila akademijo, podobno je bilo tudi z drugimi danes prepoznavnimi generacijami ustvarjalcev od Ele Peroci, Branke Jurca, Rože Piščanec in Ančke Gošnik Godec do Marjana Mančka, Zvonka Čoha, Anje Štefan, Maše Kozjek, ... Četudi je Brenkovo, kot je sama razkrila, »strašno skrbelo, da ne bi prezrla kakšnega mladega talenta«, je bil njen strah odveč. S svojimi kriteriji je postavila temelje, na katerih so gradili njeni nasledniki.
»Kristina Brenkova je naša duhovna mama in sama jo vidim kot eno najpomembnejših Slovenk. Imela je prefinjen in izpiljen občutek za lepo, estetiko in vedela je, kaj pomenijo dobre knjige. Toliko ji je bilo do tega, da bi že zelo majhni otroci dobili v roke res kakovostne reči, in znala je spodbuditi avtorje, da so vložili toliko energije in ustvarjalne moči za otroke. Tako je za slovensko kulturo naredila enega največjih korakov,« poudarja urednica otroškega leposlovja pri MK Irena Matko Lukan. Pa ne samo to: stvari, ki imajo umetniško moč, enako nagovarjajo otroka kot odraslega. »Čebelice, te majhne slikanice, so bile namenjene družinskemu branju ter opazovanju slik in ilustracij. Dotaknile so se več generacij. Vsak jih nosi v spominu, četudi se morebiti avtorjev ne spomni več po imenu,« še dodaja.
Ne da bi se skrivil las
Mnogi bi se strinjali tudi z besedami zdajšnjega likovnega urednika Pavleta Učakarja, da nas posamezni drobni, skromni zvezki, ti pomembni mejniki, preplavljajo s silnimi občutji. »Koliko lepega, veselega pa tudi hudobnega in žalostnega sveta smo videli in doživeli, ne da bi se nam v resnici skrivil las na glavi. Zavedamo se, da so ti lepi drobci usodno vplivali na nas, zato težko sprejemamo na novo ilustrirane ali prenovljene zgodbice, saj so bile tiste prve najboljše in edine prave,« spomni na neizpodbitna dejstva.
Potem ko so ocenili, da so čebelice v poplavi knjig bolj kot ne prezrte, so jo leta 2000 predstavili v prenovljeni sodobnejši in nekoliko večji različici s trdimi platnicami. Ko pa je časovna premica pozneje pokazala, da je od izida prve minilo že pol stoletja, je bil čas še za pogled v preteklost. Petdeseti rojstni dan knjižnih prijateljic so počastili z antologijsko zbirko Zlata čebelica Najlepših petdeset. Ta je bila vsaj deloma zasnovana tudi z namenom predstavitve najboljšega, kar je bilo v zadnjega pol stoletja na Slovenskem ustvarjenega za otroke, zato so v njej poleg mnogoštevilnih klasičnih del dobila mesto tudi nekatera manj znana in težje dostopna. Treba je vedeti, je poudaril takratni urednik Andrej Ilc, da je Čebelica doživljala vzpone in padce, boljše in slabše letine, ki pa so jih praviloma določale finančne razmere, in čeprav je bila pogosto tudi eksperiment, nikoli ni bila nekakšna tolažilna nagrada. Če ne bi bilo jasnih uredniških kriterijev, zbirke gotovo že zdavnaj ne bi bilo več, je prepričan.
Sto zlatih in deset bisernih
Štiri leta pozneje so, ne da bi kaj posebej praznovali, predvsem zato, ker je bila zlata čebelica tako dobro sprejeta, izbrali še petdeset najlepših, in tako je med bralce zletela Zlata čebelica 2.
Zdaj se je obrnilo še eno desetletje in konec poletja bo priletela zbirka Biserna čebelica. »Z Andrejem Ilcem in Pavletom Učakarjem smo razmišljali, kako bi praznovali. Odločili smo se za zbirko deset odličnih knjig, med katerimi je kar nekaj ljudskih pripovedi. Te imajo neko posebno moč, saj s svojo simbolno govorico nagovarjajo bralce vseh starosti in spodbudijo razmišljanje o temeljnih vrednotah,« je Irena Matko Lukan utemeljila odločitev o bisernih čebelicah, ki krasijo tudi ta članek.
Pavle Učakar dodaja, da je bila pri izboru naslovov podoba enako pomembna kot besedilo. »V zadnjih letih je zlasti v zahodni Evropi zelo moden tako imenovani retro slog, in to na vseh ravneh, tudi pri videzu knjig. Pri zelo kakovostnih založbah se trudijo ustvariti novo, ki je videti retro, mi pa imamo retro v našem arhivu in ta je vrhunski. Zato je Biserna čebelica zaobjela nekakšen časovni pregled estetike, ki pa je ni več v zavesti današnjih otrok,« poudarja Učakar. »Vsak od nas je imel svoje favorite in se je boril, da bi prišli v izbor, toda teh zakladov je toliko, da bi zlahka naredili še kakšnega. In ti v resnici niso samo last Mladinske knjige. To je slovenska srebrnina, mi pa smo le njeni čuvaji,« je prepričan sogovornik, ki med svoje najbolj kultne čebelice šteje Zlato vrtnico s podobami Toneta Žnidaršiča (svojega srednješolskega profesorja), ki jo opisuje za nekakšen tihi ideal ali »kamnito miljo«, v njegov ožji izbor pa štejeta tudi Rdeča kapica Marlenke Stupica in Deček jarbol Jožeta Ciuhe. Opisuje jih za dragocenosti, ki jih nosi v sebi od malega. Ker so mnoge čebelice prevajali tudi v srbohrvaški, makedonski, madžarski, albanski, ruski, litovski, lužiškosrbski jezik in esperanto, pa bi podobno verjetno znali povedati tudi otroci drugih dežel. •
