Smilja Štravs, Kult
Enzo Mari je oblikovalec, mislec in provokator. Rodil se je v Novari v Italiji leta 1932 in tam študiral klasično literaturo in vizualno umetnost. Leta 1952 je odprl svoj oblikovalski studio v Milanu. Sodeloval je s podjetji, kot so Danese, Muji, Hida Sangyo in Artek.
Danes osemdesetletni oblikovalec je kontroverzna osebnost; na eni strani žanje občudovanje, na drugi ogorčenje. Leta 1974 je zbudil pozornost s projektom Autoprogettazione – »naredi sam«, katerega prvi izdelek je bil stol (v razsutem stanju). Kupec je prejel zavitek, v katerem so bili pripravljeni borove deščice, žeblji in navodila za sestavljanje.
»Oblikovanje je izobraževanje,« je v zagovor povedal Mari. Ta »stol« še danes izdeluje podjetje Artek, dobite ga skupaj z navodili za uporabo.
Študiral je na likovni akademiji Brera v Milanu, med študijem se je preživljal s slikanjem. Kmalu je opazil, da industrija za svojo rast potrebuje industrijske oblikovalce, ki so bili v času povojne obnove zelo iskan in cenjen kader.
Pustil je slikarsko eksperimentiranje in se preusmeril v komercialno bolj zanimivo oblikovanje, kjer si je lahko obetal bolj na debelo namazanega kruha. Odprl je svoj studio v Milanu in se povezal s proizvajalcem lesenih in plastičnih izdelkov Danese. Zanje je izdelal lesene puzzle Živali, otroško sestavljanko s 16 kosi. Različne živali je sestavil tako, da so se prilegale druga drugi ter skupaj tvorile pravokotnik.
Projekt je nakazoval Marijevo enigmatično in drugačno oblikovalsko prakso, s katero je pokazal veselje do reševanja oblikovalskih problemov. S podjetjem Danese je še sodeloval, zanje je oblikoval serijo plakatov Natura, različne plastične posode, obešalnik, nož za papir...
Svoje prve ljubezni ni nikoli zanemaril, po duši je vedno ostal uporniški slikar. Leta 1976 se je na bienalu umetnosti v Benetkah predstavil s 44 kipi iz marmorja, ki jih je kot ogromno sestavljanko postavil skupaj v obliki srpa in kladiva. Umetniško ustvarjanje je bilo zanj vedno samo ogrevanje za industrijsko oblikovanje.
Njegova dela je oblikovalec Jasper Morrison razglasil za izvirna in brezkompromisna. Mari ni oblikovalec, ki bi se lotil analize nekega izdelka, potem pa nalogo končal z dolgočasno sistemsko rešitvijo. Svojih projektov se loteva, kadar se jih sploh loti, junaško, poetično in človeško.
Čeprav o oblikovanju kot profesiji meni, da je mrtvo, še vedno prisega na obliko, ta je zanj vse. Prisega na prvinsko formo, na najbolj preprosto, enostavno in jasno obliko, ki določa vsak predmet, pa naj bo to stol, vaza, kozarec ali miza. Predmet mora biti takšen, da človeka kar žeja, da ga prime v roke, pogladi ali spusti nanj svojo zadnjico. Predmet mora biti kot lepa kiparska skulptura, pa naj se sliši še tako klišejsko. Oblikovalčeva naloga je, da poišče prava razmerja, da predmet dobi uporabno vrednost. Biti mora tako lep, da ga je veselje pogledati, zraven pa uporaben in rabiti svojemu namenu.
Lepota predmeta pa ni namenjena zgolj zadovoljitvi uporabnika, temveč predvsem delavca, torej tistega, ki je predmet naredil, proizvedel. Tu gre za Marijevo zlitje dveh pomembnih delavskih ideologij: komunističnega manifesta in obrtniškega idealizma iz obdobja industrijske revolucije znamenitega gibanja Arts and Crafts, ki se je z oklepanjem obrtniške tradicije otepalo množične industrijske proizvodnje, ki je bila v vzponu na prehodu iz 19. v 20. stoletje.
Bistvo je, da ima oblikovalec odgovornost, da oblikuje izdelek, ki ga bo delavec z veseljem izdelal. Gre za osvoboditev delavca od težkega dela in predvsem odtujenosti od dela, ki je stranski produkt množične proizvodnje. Mari prisega na preobrazbo delovnega procesa, ki je tudi v rokah oblikovalcev, česar bi se ti morali bolj zavedati.
Vendar so se časi hitro spremenili. Dejstvo je, da so delavci, ne glede na to, ali izdelujejo lepe ali grde izdelke, danes ogrožena vrsta. Enza Marija je povozil čas, tudi njegova obsedenost s formo je na preizkušnji, saj je oblika danes podrejena prevladujoči skrbi za okolje in novim tehnologijam, kjer je težje enostavno definirati uporabno vrednost izdelka.
Med njegovimi slavnimi oblikovalskimi poskusi je treba omeniti tistega s pepelnikom. Črni plastični pepelnik s širokim robom je bil Marijeva obsesija. Kolegom oblikovalcem je bila elegantna posodica za ogorke všeč, navadni smrtniki pa se zanj niso mogli navdušiti. Bil je preprosto preveč »oblikovan« in preveč noblesen za vulgarno uporniški običaj kajenja. Kot izdelek je propadel, Mariju pa sta ostala dva pokajena zavojčka na dan.
Enzo Mari prezira oblikovalce, ki so dovolili, da je njihovo delo zasenčila prevelika pozornost medijev, in so, tako kot sicer filmski igralci in pevci, postali oblikovalski pop zvezdniki. Vendar se zarečenega kruha največ poje in to velja tudi za Marija.
Z divjo jezo in kritiziranjem lastnega ceha ter morebitnih naročnikov si je nakopal sloves neizprosnega nihilista, kar je zasenčilo njegov poklic. Mari je svojo javno podobo zapečatil z vrsto obscenih predavanj, na katerih je poslušalce prepričeval, da so oblikovanje, arhitektura in vsa zahodna civilizacija – mrtvi. Sodobno družbo je označil za izgubljeno ter za najboljše, kar se nam je zgodilo, označil terorizem – ker spreminja stvari.
Njegovo izvirno oblikovalsko inteligenco so zasenčili žaljivke in prezir do kolegov in stroke. Nizozemskega arhitekta Rema Koolhaasa, ki se je udeležil enega njegovih predavanj, je imenoval pornografski krojač oken.
Enzo Mari sicer z osemdesetimi leti velja za starosto italijanskega oblikovanja, vendar zaradi svojega preveč dolgega in strupenega jezika ter ezoteričnega pristopa k oblikovanju v praksi ni bil deležen tolikšnega komercialnega uspeha kot njegova kolega Ettore Sottsass ali Joe Colombo.
Mari v stroki in javnosti velja za uganko; je vsestransko razgledan oblikovalec z izjemnim znanjem, ki pa oblikovalski publiki vendar ni pokazal vsega, kar zna. Vedno je bil preveč zazrt v teorijo, medtem ko praksa zahteva hitre in učinkovite rešitve. Resno in podrobno se je posvetil analiziranju vloge industrijskega oblikovalca v sodobni kulturi in razmerju, ki ga ima ta z uporabniki, ustvarjanje pa je odrinil na stranski tir.