Je finančna kriza lahko izgovor za bolj ekonomično oblikovanje in ali manj denarja res vodi v izbiranje trajnejših proizvodov, oblikovanih in premišljenih tako, da s svojim videzom in funkcijo uporabniku zagotavljajo daljšo življenjsko dobo, torej manj stroškov?
Ali je daljša življenjska doba izdelkov res tisto, kar si uporabniki vedno želimo in potrebujemo?
Odvisno, navadno nam je trajnost všeč, kadar pa se nečesa naveličamo, se lahko tudi zgodi, da si neizmerno želimo, da bi se nekaj pokvarilo ali kakorkoli spridilo, da bi imeli priložnost predmet zavreči in ga zamenjati z novim. Se zgodi, da človek z užitkom stopi do smetnjaka ali kosovnega odpada, zapre oči in spusti pokrov.
Takšna vprašanja in dvome nam postavlja razstava z naslovom Esenca oblikovanja, ki jo je oblikoval in postavil Vitrin muzej oblikovanja, te dni pa je na ogled v muzeju Grassi v nemškem Leipzigu.
Je bistvo dobrega oblikovanja potemtakem v tem, da se ga nikoli ne naveličamo? Je dobro oblikovanje vedno povezano z obrabljenim, vendar še vedno aktualnim rekom, manj je več, kot še vedno razglaša stroka?
Da bi utegnilo biti res, najbrž potrjuje velika vrnitev modernizma petdesetih, sloga, ki so ga v petdesetih letih prejšnjega stoletja zaznamovali pionirji industrijskega oblikovanja, ki jih danes naslavljamo kot klasike modernizma in ikone oblikovanja, kot so Marcel Breuer, Gerrit Rietveld, Charles in Ray Eames, Mies van der Rohe, Frank Lloyd Wright ali vedno navzoči, vendar kontroverzni Le Corbusier.
Ko govorimo o dobrem, torej brezčasnem oblikovanju, skoraj vsepovsod po svetu navadno naletimo na njihova imena in včasih je to že pošteno dolgočasno in morda zares nepravično.
So bili res tako dobri, ali so imeli zgolj srečo, da so bili prvi? Znameniti futuristični modni oblikovalec Pierre Cardin je rekel: »Če bi mi bilo danes 20 let, ne bi vedel, kaj naj delam, ker je bilo tako rekoč vse že narejeno.«
To pomeni, da je treba sodobne oblikovalce v resnici vzeti kot heroje, kot je v spremljevalnem besedilu k razstavi Die Essenz der Dinge (Esenca stvari), ki analizira industrijsko oblikovanje in umetnost redukcije, zapisal nemški novinar Wiebke Lang.
Umetnost redukcije velja za jedro in hkarti moralni imperativ industrijskega oblikovanja. Modernisti so bili prvi, ki so imeli priložnost oblikovati pohištvo z novimi obetavnimi materiali, ter prvi, ki so lahko polno izkoriščali vse prednosti in sijajne zmožnosti nove tehnologije, ki jih je odkrila industrijska revolucija ter izmojstrila druga svetovna vojna.
Resnici na ljubo je sodobno oblikovanje zgolj preigravanje že videnega, že ustvarjenega, nekakšna oblikovalska kombinatorika, ki se danes niti ne trudi več skriti v oči bijočega dejstva, da je stol pač stol, in da človeška zadnjica, velikim prizadevanjem osebnih trenerjev navkljub, vsaj v zadnjih sto letih pač ni doživela kakšnega nenadnega preobrata forme ali funkcije.
Darvinistični gon po preživetju in ustvarjanju pa ljudi vendarle sili, da nenehno nekaj preizkušajo, naj ima njihovo početje kakšen smisel ali ne.
Valoviti, razkošni naslanjači iz kovine, kakršne je, denimo, ustvaril drzni britanski oblikovalec Ron Arad, nimajo ničesar opraviti z uporabnostjo, in so kot takšni, gledano z očmi modernistične logike, pravi zločin za stroko.
Seveda, če ne upoštevamo predrznega mnenja, ki ga ima o oblikovanju njihov stvarnik: »Nekateri dizajnerski kosi so ustvarjeni pač samo zato, da jih gledamo.«
Gledati lep predmet je edinstven užitek, ki gotovo ni zgolj Aradova oblikovalska filozofija, le v času gospodarske krize ne velja ravno za argument, s katerim bi kazalo utemeljevati obstoj uporabnih predmetov, kakršno je pohištvo.
Industrijsko oblikovanje, še posebno zaradi pridevnika industrijsko, ki ga povezuje z obvezno množično proizvodnjo, se usmerja k največji možni učinkovitosti, torej uporabnosti forme, ter racionalnosti strojne produkcije.
Razvoj množične proizvodnje je sprožil potrebo po »logiki konstrukcije« in oblikovanju izdelkov, ki bodo konstrukcijsko prijazni do novega načina proizvodnje, torej »pravilno oblikovani« ali strogo skladni z evklidsko geometrijo.
Le Corbusier je geometrijo označil za način zagotavljanja reda, red pa človeštvo za svoje izražanje in obstoj nujno potrebuje. Nova moderna estetika se je torej osredotočila na konstrukcijo, na notranji »red« stvari, na notranjo zgradbo izdelka, medtem ko je zunanja dekoracija drugotnega pomena, posebno malo pa pripomore k uporabni vrednosti izdelka. Vrednost dekoracije je pač treba meriti drugače.
Tako so nastale standardizirane oblike, modernisti so menili, da so končno prešli slogovno površinskost in odkrili univerzalno obliko.
»Ali je modernizem svoj vpliv v desetletjih, ki so sledila, ohranil zaradi razumskega pristopa do oblikovanja ali je šlo morebiti predvsem za pretirano čaščenje modernističnega reda, ki so ga vzpostavili novi muzeji in galerije, posebno Muzej moderne umetnosti iz New Yorka?« se sprašuje umetnostni zgodovinar Martin Hartung.
Že v šestdesetih letih, ki so uveljavila pop art, ter z njim filozofijo veselja do življenja, so številni kritiki označili modernizem kot obdobje kulturne in družbene odtujenosti. Pohištvo namreč poleg uporabne in estetske komponente izpolnjuje še drugo pomembno nalogo, je del naše vsakdanje kulture, njen taktilni, oprijemljivi del ter oblikovalec in posrednik našega odnosa do sveta.
Materialno ima namreč neverjetno duhovno dimenzijo, kar potrjujejo številni predmeti, ki jim človek iz tega ali onega razloga pripisuje veliko moč. Na predmete smo navezani, celo bolj kot na ljudi, kar nam je morda težko priznati, saj vendar nismo »materialisti«. Na predmet, ki nam je ljub, prenesemo svojo lastno bit, zato se od večine predmetov zelo težko ločimo.
Razstava hoče pokazati, da je modernističnemu kredu v svoji želji po reduciranju forme in težnji po bistvenem, vendarle uspelo uresničiti veliko izdelkov, ki dovolj dobro izpolnjujejo tako estetske, socialne kot umetniške oblikovalske standarde, ki so hkrati ekonomični, racionalni, primerni za množično proizvodnjo ter kljub odsotnosti pretiranega dekorja, vizualno neverjetno raznovrstni.
Principi poenostavljanja oziroma abstrakcije forme se tu kažejo v vsej svoji kompleksnosti oziroma množici uporabnih, zanimivih in kakovostnih izdelkov, ki niti po petdesetih letih od svojega nastanka niso izgubili niti malo svojega oblikovalskega mika in prezence.