Gregor Šket, Kult
Havaji so ameriška sanjska počitniška destinacija. Ležijo tam sredi Tihega oceana in se zibajo v ritmih hule.
O njihovem nastanku kroži zanimiva legenda. Pred davnimi leti naj bi se polinezijski polbog Maui odpravil na ribolov. Kar na lepem se mu je trnek zataknil za dno Tihega oceana, in ker je pač imel božjo moč, je s takšno silo potegnil vrvico, da je na površje potegnil oceansko dno.
Tako je na plan privlekel pravi raj na zemlji. Enega izmed otokov, ki še vedno nosi njegovo ime, si je izbral za svoje domovanje. Kmalu so tam zrasli ogromni gozdovi, kjer je živelo nešteto pisanih ptic, v morje so se stekale neskončno dolge peščene plaže, v kristalno čistem morju pa je kar mrgolelo rib vseh barv in oblik.
Da je bila njegova moč zares gromozanska, še danes pričajo vulkani, ki se dvigajo tudi do štiri tisoč metrov nad Pacifikom.
Maui je med osmimi glavnimi havajskimi otoki morda najbolj raznovrsten. Kontrasti se gibljejo od turističnega plastik fantastika, ob katerem se človek vpraša, zakaj je bilo treba na počitnice leteti sredi oceana, do neokrnjene divjine, ki jo utelešajo gigantski krater Haleakala in neskončno mnogo odtenkov zelene, s katerimi je obarvan zahodni del otoka.
Maui je tudi dom enega največjih valov na svetu, ki so ga Laird Hamilton in druščina poimenovali Jaws. Poleg tega se otok lahko pohvali z nekaterimi najboljšimi windsurfskimi točkami na planetu, Hookipa Beach namreč velja za nekakšno svetovno prestolnico. Ne nazadnje se je tam Robby Naish kalil v največjega med največjimi.
In prav jadranje na deski, kot se temu športu reče v nekoliko neposrečenem slovenskem prevodu, je na Maui pripeljalo Roberta Stroja, Zagrebčana slovenskih korenin, zagrizenega srfarja, ki ga je balkanski nesmisel odtrgal od sanj, da bi gradil čezoceanke.
Vse svoje znanje in izkušnje je usmeril v snovanje windsurfskih jader in kmalu so ga v svoje vrste privabili pri svetovno priznani znamki Neil Pryde. Tako je Maui postal Strojev testni laboratorij, kjer že več kot desetletje ustvarja in živi s svojo družino.
V teh letih je Maui postal njegov dom v širšem in ožjem smislu. Leta 2004 sta z ženo Draženo odkrila prekrasno zemljišče na zahodnem delu otoka. Na vrhu klifa sta si v svoji domišljiji brez težav narisala svojo novo hišo.
Najprej je trajalo tri leta, da sta lastnika zemlje prepričala, da jima jo je prodal. Potem sta poklicala prijatelja arhitekta Tino Gregorič in Aljošo Dekleva.
»Glede na to, da je Tinin brat moj najboljši prijatelj, sva jima povsem zaupala. Takoj smo bili na isti valovni dolžini pa tudi njuni prejšnji projekti so nama bili zelo všeč,« se spominja Robert.
»V nasprotju z množico pogojev, ki so prisotni ob projektih v Evropi, jih tukaj skoraj ni bilo – omejena je bila velikost objekta, predvsem pa je pogoje določala lepota in divjost narave. In tudi Robert in Dražena nama nista postavila preveč zahtevnih omejitev. Želela sta čim več prostorov s pogledom na ocean, želela sta si velik skupni prostor, katerega sestavni del bi bila tudi kuhinja in jedilnica, kar bi imelo nekakšno družabno funkcijo. Robert je želel imeti tudi ločeno pisarno in veliko garažo, v kateri bi lahko parkiral svoje oldtimerje,« razlaga Aljoša Dekleva.
Hiša je pravzaprav sestavljena iz štirih manjših hišk, ki imajo vsaka svojo kopalnico, povezuje pa jih skupni prostor in pokriva skupna streha. Streha je morda najbolj dominanten del te hiše, ne nazadnje se je prav zato njeno delovno ime glasilo Maui Roof House.
Izvedba te hiše je bila v vseh pogledih netipska. Pravzaprav je en sam unikat. Morda glavno težavo je predstavljalo pomanjkanje dobrih mojstrov in obrtnikov pa tudi stvari, ki jih v Evropi dobiš na polici vsakega Bauhausa ali Merkurja, tam niso tako samoumevne.
Robert Stroj, ki je poleg vsega tudi unikatna mešanica industrijskega oblikovalca in spretnega rokodelca, je vodil projekt na otoku. V Ljubljani, na drugem koncu sveta in v enajst ur oddaljenem časovnem pasu, sta bila Tina in Aljoša tako rekoč nenehno na voljo na skypu.
»Robi je dobesedno obseden z detajli. Nekega dne je obupan klical, da so odprtine za drsna vrata nekaj milimetrov premajhne, pa sva mu povedala, da se tolerance v arhitekturi in gradbeništvu ne merijo v milimetrih kot pri jadrih, temveč v centimetrih,« pravi Tina Gregorič.
A brez Robertove težnje po popolnosti in vsestranske pomoči Dražene, ki je tudi z lastnimi rokami pomagala pri nastajanju novega doma, te hiše ne bi bilo. Skoraj nemogoče si je predstavljati, koliko strasti, volje pa tudi iznajdljivosti je bilo vloženo v nastanek te hiše.
Robert se je v času gradnje med drugim tako rekoč izučil za mizarja. Za nekaj mesecev so iz Ljubljane na pomoč prišli mojstri, ob katerih so se najboljši domačini zdeli kot vajenci.
Ob poslušanju teh zgodbic se človek nehote spomni na naslov kičaste popevke Dionne Warwick That's What Friends Are For, čeprav je kič pravzaprav antipod vsega, kar predstavlja ta hiša.
Nekako je zasnovana tudi v znamenju pravljičnega števila sedem – toliko let je bilo namreč potrebnih od začetne zasnove do končne realizacije. Medtem se je namembnost določenih prostorov nekoliko spremenila – iz garaže je nastal Neil Prydov razvojni oddelek, kjer nastajajo vsi prototipi jader, s katerimi potem Antoine Albeau in kolegi zmagujejo na najtežjih srfarskih perizkušnjah, v nekdanji pralnici pa je zdaj Robertova pisarna. A vse to je pravzaprav nepomembno, saj je hiša kljub temu ohranila vse svoje bistvo.
Vsak detajl je skrbno premišljen, predvsem pa je hiša stoodstotno ekološka: »Že vse od začetka smo uporabljali naravne materiale. Nikjer v hiši nismo uporabili umetnih barvil. Stene so prekrite z mešanico cementnega mleka, peska in apnenca. Les je naoljen z naravnim oljem, nikjer ni lakov in drugih umetnih snovi,« pravi Robert Stroj.
Čeprav si na Mauiju marsikdo težko predstavlja življenje brez klimatske naprave, je ta hiša nima, ker je ne potrebuje. Zasnovana je namreč tako, da za prezračevanje izkorišča prijetno oceansko sapico.
Hiša se fantastično vklaplja v neokrnjeno havajsko divjino. Stopetdeset metrov pod njo se v klife zaganjajo pacifiški valovi, med decembrom in marcem iz vode skačejo kiti grbavci, ki tja vsako leto znova pripotujejo z Aljaske.
V daljavi lahko opazuješ, kako na letališču v Kahuluiju pristajajo letala, ki na otok vozijo turiste, ki se jim v resnici še sanja ne, da na tem otoku domuje tudi takšen arhitekturni biser.
Najlepše je zvečer, ko gledaš, kako sonce pade v morje ali pa ko v daljavi besni nevihta, ki na nebo pomaga slikati dvojno mavrico. Takrat ti postane jasno, kaj je imel v mislih Israel Kamakawiwo'ole, najbolj znani glas Havajev, ko je zapel Somewhere Over the Rainbow...
Hiša, ki sta jo poleg Tine Gregorič in Aljoše Dekleva pomagala snovati tudi Lea Kovič in Flavio Coddou, je bila med drugim predstavljena tudi v reviji Wallpaper in velja za eno tistih sanjskih domovanj, o kateri je mogoče pisati le v presežnikih, predvsem pa je njihov nastanek možen, le kadar sta naročnik in arhitekt vse od začetka na isti valovni dolžini in na skupnem imenovalcu ...