Hiša z drugega planeta

Počitniška hišica Futuro je utelesila značilne teme utopične arhitekture šestdesetih let

čet, 20.09.2012, 21:00

Davnega leta 1965 je dr. Kaakko Hiidenkari svojega nekdanjega sošolca, arhitekta Mattija Suuronena, zaprosil, naj sprojektira smučarsko kočo, ki jo bo mogoče »hitro ogreti in postaviti tudi na zahtevnem zemljišču«. Suuronen je namesto tradicionalne lesene gorske koče zasnoval prvo hišo iz plastike, ki so jo kdaj serijsko proizvajali. Bila je edinstvena.

V petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bila optimistična vera v nezadržno moč napredka ena poglavitnih značilnosti zahodnega dojemanja sveta. Vse je kazalo na to, da je neomejeno zaupanje v moč novih tehnologij upravičeno. Človeštvo je vztrajno širilo meje svojega sveta: gradilo je prve jedrske elektrarne, prvič je poletelo v vesolje, povojni gospodarski čudež je spodbudil dotlej nesluteno blaginjo in sanje o bogastvu za vse, zaposleni so imeli na voljo čedalje več prostega časa, avtomobil je množicam podelil novo mobilnost in v gospodinjstva so z veliko naglico vstopali novi umetni materiali – na prvem mestu plastika. Ta nezadržni optimizem si je utrl pot tako v znanost kakor v umetnost, tudi v arhitekturo. Študija, ki sta jo leta 1975 skupaj izdelali Nasa in univerza v Stanfordu, je tako povsem resno napovedovala, da bo do leta 2008 v vesolju živelo do deset milijonov Zemljanov. Na drugi strani je hiša Futuro, kakor je svojo smučarsko kočo poimenoval finski arhitekt Matti Suuronen, utelesila značilne teme utopične arhitekture šestdesetih let: novo mobilnost, novoodkriti prosti čas, nove umetne materiale ...

Počitniška hiša Futuro je s svojo značilno elipsasto obliko, ki nezgrešljivo spominja na leteči krožnik oziroma NLP, na mah osvojila srca množic. Bila je glavna atrakcija na sejmu Finnfocus, ki je oktobra 1968 potekal v Londonu. Elipsoid s premerom osmih in višino štirih metrov, v katerega so bila izdolbena elipsasta okna, je skupaj s pohištvom tehtal štiri tone. Zgrajen je bil iz najsodobnejših materialov – poliestra, ki je bil okrepljen s steklenimi vlakni. Njegovo podobnost z neznanim letečim predmetom so še poudarjale vitke kovinske nožice, na katerih je počitniška hišica stala, in vhodne stopnice, ki so se izvlekle iz notranjosti in se spustile na tla kakor pri letalu.

Futuro je bila montažna hiša, sestavljena iz šestnajstih prečnih gradnikov. Sestaviti ali razgraditi jo je bilo mogoče v dveh dneh in jo tako razstavljeno premestiti kamorkoli. S helikopterjem jo je bilo mogoče prepeljati tudi v enem kosu. S tem je na najbolj nazorni ravni utelesila novo mobilnost. Zahvaljujoč električnemu ogrevanju in izolaciji iz poliuretana je bilo njeno notranjost tudi pri temperaturah globoko pod ničlo mogoče v pičle pol ure ogreti na sobno temperaturo.

Futuristično oblikovana notranjost, odeta v kričečo rumeno in rdečo, je na 50 kvadratnih metrih stanovanjske površine ponujala majhno kuhinjo, spalnico z ležiščem za dve osebi, kopalnico s tušem in straniščem ter ležalnike, ki so tvorili dnevno sobo in bili razmeščeni okoli središčno postavljenega odprtega kamina.

Zaradi nepričakovanega uspeha počitniške hišice na londonskem sejmu se je finsko podjetje Polykem odločilo za njeno serijsko proizvodnjo. V dokaj kratkem času se je na vodstvo Polykema obrnilo kakih 400 tujih podjetij, ki so jo prav tako želela izdelovati. Nazadnje so licence za proizvodnjo prodali podjetjem iz petindvajsetih držav.

Mika Taanila, kurator razstave Futuro 2012 v finskem mestu Espoo, ki je bila posvečena hiši Mattija Suuronena, njen nezaslišani uspeh pojasnjuje kratko malo s tem, da je utelesila »znamenje časa. Isti teden, ko so jo dali na trg, je človek pristal na Luni. Hišica Futuro je odzvanjala optimizem časa in človekove ideje o širitvi lastnih horizontov v duševnem in fizičnem smislu.«

Vendar njen avtor, leta 1933 rojeni arhitekt Matti Suuronen, vztrajno zanika, da bi hišico Futuro navdihnile futuristične vizije arhitekture vesoljske dobe in mobilnih domov. Kot poudarja Marko Home, sokurator razstave Futuro 2012, Suuronen ni želel »ustvariti letečega krožnika ali NLP. Svoj projekt je rajši začel s preračuni o hiši, ki bi bila odporna na zahtevne vetrne in snežne razmere. To je razlog, zakaj se je odločil za ovalno obliko. Za Suuronena je bila izbira funkcionalna, nikakor estetska. Zlahka uživamo v njeni nori in bizarni obliki, a v Suuronenovih očeh je šlo zgolj za matematični problem.«

Hišica Futuro je bila komercialni flop. Naftna kriza na začetku sedemdesetih let je potrojila cene plastike in njeno proizvodnjo naredila za nerentabilno. Toda Marko Home dvomi, da bi hišica lahko bila prodajno uspešna: »Bila je kratko malo preveč samosvoja za množični trg.« Dandanes ni znano niti to, koliko hišic so izdelali. Ocene se gibljejo med 60 in 100.

Strokovni krogi so jo svojčas sprejeli z nenaklonjenostjo in posmehom. Šele v 90. letih je retroaktivno postala ikona arhitekture in dizajna vesoljske dobe. »Danes je stvar nostalgije. Je nekaj, prek česa se lahko spominjate lastnega otroštva,« sklene Mika Taanila.

Prijavi sovražni govor