Tiskane izdaje
Bele slušalke v ušesih so bile edini dokaz, da kimanje z glavo, ritmično premikanje stopala in mrmranje niso posledica odzvanjanja glasov v glavi.
V desetih letih je digitalni džuboks v velikosti cigaretne škatlice poslušanje glasbe spet spremenil v intimno početje, hkrati pa je postal nepogrešljiv pripomoček, kultni predmet, ki ima nemalokrat celo status domačega ljubljenčka. Septembra lani je ipode v žepih nosilo 275 milijonov posameznikov.
Leta 1997, ko se je Steve Jobs vrnil v podjetje, ki ga je pomagal ustanoviti, ni imel drugih ambicij kot njegovo reorganizacijo in povrnitev na zeleno vejo. Šele po konsolidaciji se je posvetil revoluciji, ki se je tedaj dogajala v digitalni glasbi, in januarja 2001 predstavil storitev za prenos in predvajanje digitalnih zvočnih datotek v formatu mp3 itunes. Vendar storitev ni imela pravega pomena, saj so se tedanji digitalni predvajalniki slabo prodajali. Bili so bodisi preveliki in nepraktični ali majhni in neuporabni. Zato je Jobs tedanjemu vodji Applovega razvoja strojne opreme Jonu Rubinsteinu naročil, naj izdela prvi pravi prenosni digitalni predvajalnik glasbe. Ta naloge ni naložil zaposlenim v Applu, temveč mlademu inženirju za razvoj programske opreme Tonyju Fadellu, ki je tudi sam načrtoval nekaj podobnega. Rubinstein mu je dal osem tednov časa in zgolj splošne smernice. Končni izdelek projekta s skrivnostnim imenom Dulcimer (čembalo) je moral omogočati enostaven in hiter prenos skladb v zapisu mp3 z osebnega računalnika, njihovo sinhronizacijo ob pomoči storitve itunes in privlačno zunanjo podobo.
Fadell se je začel igrati s peno in kartonom in iz njih izdelal tri prototipe digitalnih predvajalnikov. Jobsu je bila najbolj všeč škatlica v velikosti cigaretne, z zaslonom, podobnim mobilniku, in upravljavskimi gumbi na spodnjem delu. Te je zamenjal t. i. kolešček click wheel, ki je bil ideja Applovega podpredsednika Phila Schillerja in s katerim je bila izpolnjena Jobsova zahteva, da mora biti vsaka skladba dosegljiva s tremi potezami. Applov inženir oblikovanja Jonathan Ive pa se je posvetil zunanji podobi napravice. »Od samega začetka smo hoteli izdelek, ki bi bil videti tako naravno, samoumevno in preprosto, kot da sploh ne bi bil oblikovan,« je pojasnil Ive. Te zahteve so povzeli v beli barvi ipoda in slušalk. »Je nevtralna, toda vpadljivo, šokantno nevtralna.« Ko je Jobs po manj kot enem letu dobil v roke končni izdelek, je bil nadvse zadovoljen: »Je bolj Apple kot karkoli drugega, kar je Apple doslej naredil.«
Čeprav je ipod na police prišel slab mesec po 11. septembru, z zasoljeno ceno 399 ameriških dolarjev in uporaben le za lastnike macov, ki so tedaj imeli zgolj 20-odstotni tržni delež, je postal hit. Na napravici, ki se je brez težav izgubila v žepu ali torbi, je bilo mogoče shraniti tisoč skladb in jih poslušati najmanj polni delavnik. Napolnila se je v eni uri, oblikovana pa je bila tako, da se ji človek, ko jo je enkrat videl skozi izložbeno okno, ni mogel upreti. »Se spominjate, kako ste se počutili, ko ste dobili svoj prvi walkman?« je retorično vprašal glasbenik Seal na eni od uradnih Applovih predstavitvah ipoda. »Uau! Nositi ga hočem, kamor koli grem.«
Tri leta po predstavitvi prve generacije ipodov je imela znamka 90-odstotni prodajni delež med digitalnimi prenosnimi glasbenimi predvajalniki v Združenih državah Amerike. Eden od razlogov za hiter uspeh so bili vsako leto novi – zmogljivejši, a ne nujno dražji – modeli, prodajo je povečal tudi model, ki je bil kompatibilen z operacijskimi sistemi Windows. Pravega razloga za tolikšen uspeh pa poznavalci ne pripisujejo samemu ipodu, temveč leta 2003 ustanovljeni spletni trgovini itunes, s katero je Apple postal vodilni ponudnik glasbe na spletu. Uporabniki ipoda so lahko prek nje na ipode za zgolj 79 oziroma 99 centov naložili več kot 200.000 skladb, kasneje pa tudi glasbene videe, televizijske oddaje, igre, avdioknjige, podcaste, filme in melodije za iphone in ipod touch. Jobsu je uspelo to, v kar ni nihče verjel, toda resnici na ljubo milijone gigabajtov prostora na ipodih še naprej zavzema glasba s »piratskih« spletnih strani.
Leta 2004 je Apple predstavil manjši različici klasičnega ipoda, ožji ipod nano in manjši ipod mini, ki so si ju lahko privoščili tudi potrošniki na srednjem in spodnjem delu premoženjske lestvice. Vzcvetel je vzporedni trg dodatkov za Applove digitalne glasbene predvajalnike, pojavili pa so se tudi prvi stranski učinki obnorelosti z ipodi. Uporabniki so poročali, da so se jim zaradi številnih ponavljajočih se gibov s palcem po upravljavskem koleščku pojavile pekoče bolečine v dlaneh in celo bolečine v ramenih in vratu.
Toda komu mar bolečine, če pa je ipod v življenje ljubiteljev glasbe prinesel toliko dobrega. »Podobno kot je Sonyjev walkman spremenil glasbeno pokrajino in zvočno spremljavo našega življenja, sta ipod in spletna prodajalna itunes zaznamovala naš odnos do glasbe in način njenega poslušanja,« piše Newsweek. To omogoča ukaz »shuffle«, s katerim ipod sam izbere skladbo iz glasbene knjižnice. Z njihovim nizanjem ustvarja sezname predvajanih skladb, ki si jih ipodov lastnik ne bi nikoli zamislil, vendar so mu glede na nenaključnost skladb na napravici v vsakem primeru všeč. »Ljudje pogosto rečejo, da jih njihov ipod skorajda razume,« pravi profesor Michael Bull z univerze v Sussexu. »Shuffle pomaga ljudem povezati različne glasbene žanre, zaradi česar dobijo občutek, da se med poslušanjem sprehajajo skozi zgodovino glasbe,« meni roker John Mayer. Ta njegova sposobnost ima predvidljiv učinek: ljudje, ki ga uporabljajo, poslušajo več glasbe in z večjo strastjo.
»Bil je prva kulturna ikona 21. stoletja. Je prvi mp3 predvajalnik glasbe, ki resnično deluje; pri zgodnejših modelih si se moral spustiti na kolena in začeti moliti, da bi iz njih izvabil glasbo. In postal je simbol gibanja posameznikov po njihovi zvočni pokrajini. Roland Barthes je postavil tezo, da so imele v srednjem veku status ikon cerkvene katedrale, v 50. letih prejšnjega stoletja avto – citroën DS –, sam pa trdim, da je ikona novega tisočletja ipod, tehnologija, ki je v žep spravila ves svet. Izum ipoda je ključni trenutek v družbeni zgodovini 21. stoletja,« trdi profesor Bull.
Ikono pa je nekoliko zasenčil iphone, ki je pravzaprav kombinacija ipoda in ipod toucha. Klasični ipod ni bil osvežen že od septembra 2009, pri Applu so nekoliko povečali le njegovo zmogljivost. »Dan, ko je na trg poslal iphone, je Apple tiho opustil besedo Computer v korporativnem imenu,« piše Guardian. »Ameriški trg digitalne glasbe stagnira. Rasti je prenehal že pred napovedmi tržnih analitikov in bistveno prej od napovedi glasbene industrije. Dejstvo je, da se več kot 75 odstotkov glasbe še vedno proda z zgoščenkami.«
A morebiti v bližnji prihodnosti ne bomo potrebovali ne ipoda ne iphona. Prav mogoče je, da Applovi možganski trusti že snujejo povsem novo digitalno napravo, manjšo in zmogljivejšo od vseh dosedanjih, ki si jo bomo lahko v obliki čipa vstavili v glavo in nanjo nalagali vse vrste podatkov. Znanstvenofantastični filmi, ki so predvidevali nekaj podobnega, so bili posneti že pred več leti.
