Tiskane izdaje
Obleke in visoka tehnologija nekako ne gredo skupaj s človekovim odnosom do lastnega telesa, pri čemer ne mislim na revolucionarne nove materiale, ki so jih navrgla zadnja leta, s katerimi je mogoče početi tako rekoč vse – so prijetni, mehki, neskončno raztegljivi in se briljantno hitro sušijo. V mislih sem imela tradicionalno futuristične tekstilne poskuse, takšne, ki spominjajo na prizore iz kultnega filma Fritza Langa Metropolis iz daljnega leta 1927.
Metropolis si je kot prvi visokoproračunski znanstvenofantastični film z ideološko podlago pridobil kultni status, rekonstruirana različica filma iz leta 2001 je celo vpisana na Unescov seznam dediščine zgodovinskih dokumentov. Metropolis je film, ki robotizira delavski razred, kakršnega za svoj vzpon potrebuje urbana elita mesta prihodnosti. Kar je bila še v dvajsetih letih prejšnjega stoletja znanstvena fantastika, je v slabem stoletju postala resničnost in ljudje smo v tej ali oni obliki zares postali podobni robotom – z vsemi močmi si prizadevamo, da nas ti iz življenja ne bi povsem izrinili.
V splošni kulturi, torej tudi v modi, je futurizem kot umetnostni slog stremel k oblikovanju materialne kulture, ki bo predstavljala verno podobo modernega sveta, torej hitrosti, učinkovitosti in nevarnosti. Letala, dirkalni avtomobili in nebotičniki so najbolje ujeli duha prihodnosti, medtem ko je futurizem v modi vse do danes ostal predvsem na ravni eksperimenta. Posvojili so ga režiserji znanstvenofantastičnih filmov, ki so po tekočem traku producirali neverjetne zgodbe o superbitjih iz vesolja in njihovih galaktičnih dogodivščinah.
O modi je znanstvenofantastično v prejšnjem stoletju razmišljal predvsem francoski kreator Pierre Cardin. Menil je, da je treba ustvarjati obleke, primerne za čas, v katerem živimo. Poskusil je s kratkimi oblekicami, ki so spominjale na različne geometrijske like, rezal jih je v trapez, kocko, krog, spiralo, pri čemer je rad uporabljal nenavadne, futuristične materiale, recimo polivinil, kovino in diamante. Njegove obleke niso bile vedno najbolj udobne, vendar ni odnehal. »Oblačenje je pomembno, saj definira dobo, v kateri živimo, civilizacijo in kulturo,« je govoril danes devetdesetletni krojaški genij.
S futuristično modo se je spogledoval tudi britanski kreator Alexander McQueen, le nekoliko bolj čudaško in historično groteskno. Po njegovi smrti je na modnih pistah ostalo precej praznega prostora, ki ga z grotesko in norostjo sicer še vedno dovolj zavzeto polnita francoski divji deček Jean Paul Gaultier in britanska kraljica ekscesa Viviene Westwood, vendar njunim silovitim akrobacijam na trapezu manjka planetarnega drobirja.
Za znanstveno fantastiko v šovbiznisu skrbi predvsem neuničljiva pop pevka Lady Gaga, ljubkovalno imenovana pošast, ki je poleg islandske pevke Björk tudi zvesta stranka nove futuristične ikone v svetu mode, nizozemske kreatorke Iris van Herpen. Lady obožuje vse ekscentrike tega sveta, in kadar zaideš na njen vroči seznam kontroverznih avtoritet, je uspeh na dlani. Mladinka je v poslu pet let, že leto po zaključku študiju je imela svojo lastno blagovno znamko, takoj zatem ko si je nabrala nekaj bržčas nepozabnih izkušenj kot vajenka pri pokojnem McQueenu.
Tehnošik, kakršnega se gre Iris, ki jo mnogi vidijo kot McQueenovo naslednico (njegovo blagovno znamko sicer odlično vodi Sarah Burton), je seveda maškarada, vendar jo potrebujemo. Seveda gre za ideološki eskapizem, pobeg v drug svet, romantično potovanje na katerega od še neodkritih ali izmišljenih planetov, kot je recimo tisti, ki nam ga je za potrebe filma Avatar naslikal režiser James Cameron in ga skrivnostno imenoval Pandora. Eskapizem v današnji družbeni realnosti ni kakšna mrtva religija, nasprotno, vsak med nami poskuša tako ali drugače ubežati samemu sebi in krasnemu novemu svetu, ki nam počasi, vendar vztrajno natika nezlomljive okove.
Vsi sanjamo o pobegu, vendar je vsak odmik od realnosti zgolj poezija. Če smo nekoč bežali v virtualni digitalni svet, gre proces danes v obrnjeni smeri. Obleka je eden najstarejših medijev, ki zagotavlja visok potencial vznemirjenja, v paketu s čustvi, lepoto in ljubeznijo. Moda je tiste vrste pobeg, ki se od vseh še najbolj obnese in ima to odlično lastnost, da se v resnici nikoli ne konča, modno kolobarjenje je pač neskončno.
Iris van Herpen kljub izraziti nenosljivosti svojih »oblek« žanje veliko občudovanje, kar priča o tem, kako zelo potrebujemo na prvi pogled sicer povsem neuporabne stvari. Modni kritik Philippe Pourhashemi je o njenih kreacijah zapisal, da so kot čudoviti insekti, manekenke v njih pa nenavadno zapeljiva bitja z neznanega planeta, očarljive in čustvene.
Mrčes v zadnjem času navdihuje mnoge ustvarjalce, naklonjenost tem drobnim in zoprnim bitjem verjetno izvira iz očaranosti biologov nad njihovo telesno zgradbo, ki smo jo zahvaljujoč povečevalnemu steklu in tehniki barvnega tiska na številnih plakatih in razglednicah imeli priložnost spoznati tudi navadni smrtniki. Kadar je za kak znanstvenofantastični film treba ustvariti nov planet ali nova bitja, je mrčes vedno dobrodošlo izhodišče. Žuželke slabo poznamo, in kadar smo soočeni z njihovo povečavo, hitro pomislimo, da zremo v oči novega sveta.
Iris v svojem futurističnem eskapizmu ni osamljena, današnje pojmovanje mode je multidisciplinarno; če hočeš ustvariti nekaj lepega, je treba uporabiti vsa razpoložljiva sredstva. Njene 3D-kolekcije nastajajo v sodelovanju z arhitekti ter industrijskimi oblikovalci – kreacije na fotografiji so plod druženja z arhitektom Danielom Wildrigom in dizajnersko blagovno znamko MGX, klobuke za manekenke je zasnoval kultni britanski klobučar Stephen Jones, na nogah so logično imele čevlje znamke United Nude. »Ali lahko danes potegnete črto med umetnostjo, modo in oblikovanjem?« se sprašuje Iris. »Ne, vedno gre za mešanico različnih disciplin,« je prepričana.
O Iris van Herpen se veliko govori; še ne tridesetletna oblikovalka je že prejemnica nizozemske oblikovalske nagrade dutch design award, revija Time je njene stvaritve uvrstila med 50 najbolj inovativnih kreacij leta 2011, med svoje gostujoče člane jo je uvrstila tudi francoska zbornica za visoko modo.
Njene obleke v trendovski 3D-tehniki so inovativne in dramatične kiparske skulpture, zanje pa, tako kot nekoč Cardin, uporablja nenavadne materiale, denimo različne vrste poliamidov, kovinsko svilo, dimljeno usnje, za končno obdelavo materialov pa različne tehnološke postopke, kot je lasersko utrjevanje. Nekateri v njenih delih vidijo čudaško recikliranje, drugi avantgardne celostne umetnine. V njena futuristična gnezda je vloženega ogromno ročnega dela, robotskemu videzu oblačil navkljub pa še vedno uporablja predvsem staroveško delovno orodje – šivanko.
