Tiskane izdaje
Elizabeth Taylor ni imela le oči v barvi enega od dragih kamnov, temveč je te oboževala bolj kot katera koli druga zvezdnica. »Velika dekleta potrebujejo velike diamante,« je bila prepričana. Njena zbirka nakita je vsebovala verižico s spektakularnim biserom La Peregrina iz 16. stoletja, ki je bil nekoč del zbirke španskih kronskih draguljev. Marilyn Monroe ni gojila tako toplih čustev do nakita. Eden redkih kosov, ki jih je imela, je bila biserna ogrlica, ki ji jo je na medenih tednih podaril Joe DiMaggio. Nosila jo je tudi na sodišču ob ločitveni razpravi leto po poroki.
Bi zvezdnici še nosili bisere, če bi vedeli, da niso nastali iz zrnca peska, ampak iz vsebine iztrebkov morskega psa? Ličinkam parazitov, ki jih morski plenilci izločijo z iztrebki, ali kakšnemu drugemu tujku, ki po naključju zaide med plašč in biserno matico školjke, se ta maščuje tako, da jih počasi zaduši z nalaganjem plasti biserovine – snovi iz kalcijevega karbonata na notranji strani plašča, ki jo školjka proizvaja za rast in zaščito – okoli njih. Biser je tako rekoč sarkofag za nepovabljene prišleke.
Video, ki prikazuje proces nastajanja bisera, bo presenetil marsikoga, ki še vedno verjame v romantični mit o nastanku teh čudežev narave. Toda še bolj fascinantnih je prek 200 kosov nakita z biseri, ki so jih v muzeju Viktorije in Alberta v Londonu razstavili v sodelovanju s katarskim muzejem in bodo na ogled do 19. januarja prihodnje leto. Zbirko sestavlja biserni nakit iz stalne zbirke v muzeju Viktorije in Alberta, nakit iz muzejske zbirke v Dohi – v njej so številni kosi pokojne Elizabeth Taylor, tudi Cartierjeva verižica s petimi nizi naravnih morskih biserov – ter nakit, ki so ga londonskemu muzeju posodili zasebni lastniki.
Ob boku si stojijo več stoletij stari kosi bisernega nakita, kreacije slovitih zlatarskih in draguljarskih hiš (Bulgari, Chaumet, René Lalique, Tiffany) in naravni biseri v vseh mogočih barvah; te so odvisne od vrste školjke oziroma polža in se raztezajo od bele do pistacijevo zelene, roza, zlate, rjave, oranžne, modro-zelene do melancanaste in skoraj črne. Na ogled so eden najredkejših biserov iz morskega ušesa, ki ga je francoski draguljar George Fouquet predelal v okrasek z motivom eksotične ribe, Biser Azije, največji najdeni biser, ki je bil del kraljeve zbirke draguljev Mogulskega imperija, in številni sodobni kosi nakita, med katerimi izstopa ogrlica Frozen umetnika Sama Tho Duonga iz stotine drobnih gojenih sladkovodnih biserov.
Okusi za nakit na vzhodu in zahodu so različni, toda pomen biserov je bil povsod enak. Zaradi redkosti so bili simbol bogastva, moči in kazalnik visokega položaja na družbeni lestvici. V rimskem imperiju in Bizancu so ženske hlepele za bisernimi uhani in zapestnicami.
V Rusiji, Iranu, Kitajski in Indiji so bili biseri del vladarskih insignij. Kraljica Viktorija, ki je Združenemu kraljestvu Velike Britanije in Irske vladala od leta 1837 do 1901, je bila tako navezana na bisere, da je draguljarski hiši Garrard naročila izdelavo nakita iz črnih biserov, ki jih je nosila med žalovanjem.
Bisere nepravilnih oblik so pariški zlatarji in draguljarji v 19. stoletju preoblikovali v nakit naturalističnih oblik, večje bisere pa so z diamanti in drugimi dragimi kamni vdeli v tiare, ki so jih na porokah nosile aristokratinje in evropske modrokrvne dame. Zbirka tiar je eden od vrhuncev razstave. V njej je tudi tiara Rosebery iz okoli leta 1878 s 13 okroglimi in kapljičastimi naravnimi morskimi biseri, velikimi kot oreh. Izdelana je bila za poroko Hannah de Rothschild, hčerke londonskega bankirja Meyerja de Rothschilda, v tistem obdobju najbogatejše Britanke. Zdaj je v lasti katarskega muzeja.
Industrializacija in urbanizacija je močno spremenila družbeno vlogo žensk in s tem tudi način njihovega oblačenja. H kratkim ravnim oblekam so nosile biserne verižice, ki so segale do pasu ali še nižje. Obdobje po drugi svetovni vojni je prineslo hollywoodske filmske uspešnice, v katerih so bile zvezdnice obilno okitene z nakitom iz vzgojenih biserov, ki so postopoma nadomestili naravne.
Poskusi, da bi človek vzgojil biser, kakor na primer goji gobe ali tobak, segajo stoletja v zgodovino. Kitajci so odkrili, da ga lahko vzgojijo z vstavitvijo tujka v ostrigo, podobne poskuse je v 18. stoletju delal švedski naravoslovec Carl Linne. Prvi, ki je bisere iz ostrig vrste akoja začel gojiti na »industrijski ravni«, pa je bil Japonec Kokiči Mikimoto. V petdesetih letih so umetno vzgojeni biseri preplavili globalni trg. Mikimotove sanje, da bi lahko biseri okraševali vratove vseh žensk, so se uresničile.
Industrijska pridelava biserov se je pozneje dodatno intenzivirala, gojenim biserom so se pridružili tudi umetni. Na razstavi si je mogoče ogledati sladkovodne kitajske bisere, ki jih gojijo na riževih poljih. »Ali je to razvrednotenje biserov ali uresničitev Mikimotovih sanj?« se je vprašala sokuratorka razstave Beatriz Chadour-Sampson. In si v naslednjem hipu odgovorila: »Vse je stvar interpretacije.
Ogrlice in drug nakit iz naravnih morskih biserov na razstavi ne povedo veliko o trudu, ki je bil vložen v nabiranje mlečno lesketajočih se kroglic. Za najdbo enega samega bisera je treba nabrati in odpreti okoli 2000 školjk. Razstava v londonskem muzeju osvetljuje tudi ta del zgodbe o biserih. Večina naravnih morskih je iz ostrig, ki so jih v Perzijskem zalivu nabirali od leta tisoč pred našim štetjem do sredine 20. stoletja, ko so jih začeli zamenjevati gojeni. Postopek nabiranja biserov se v tem dolgem obdobju ni prav nič spremenil.
Oprema potapljača je bila zelo asketska: kopalke iz dveh kosov blaga, ščipalka za nos iz lesa ali želvovine in usnjeni tok za držanje ostrig. Pri potopu je uporabljal dve vrvi; ena je bila privezana na mrežo za pobiranje ostrig, druga, ki si jo je z zanko privezal za nogo, pa na težak kamen. Ko je bil potapljač pripravljen za potop, je dal pomočniku na palubi znak za sprostitev obeh vrvi. Zaradi teže kamna je dno, ki je bilo od površja lahko oddaljeno tudi več kot 20 metrov, dosegel v samo nekaj sekundah. Z noge si je odstranil zanko in začel nabirati ostrige. V enem potopu jih je nabral okoli dvanajst.
Trgovina z biseri je imela pomembno gospodarsko vlogo v državah Perzijskega zaliva, od Saudske Arabije do Dubaja, zlasti pa v Bahrajnu in Katarju. Arabski trgovci so že od 7. stoletja pluli po Indijskem oceanu, se ustavljali na poti do Indije in bisere prodajali kitajskim trgovcem. Trgovsko mrežo so razširili vse do jugovzhodne Azije. Na začetku 19. stoletja so bile države Perzijskega zaliva glavne svetovne dobaviteljice naravnih biserov. Povpraševanje je bilo ogromno, saj so s kakovostnimi »orientalskimi« biseri hotele delati vse evropske draguljarske hiše. Zlata doba biserov iz Perzijskega zaliva je bila med letoma 1850 in 1930, danes so ti redkost.
Enako cenjeni so biseri iz južnih morij, ki sijejo v neštetih barvah. Kraljica ostrig z latinskim imenom pinctada maxima »pridela« najbolj veličastne južnomorske bisere. Glede na obarvanost zunanjega roba notranjega plašča školjke so beli, rahlo kovinsko sivi ali intenzivno zlati. Vzgajajo jih na školjčiščih v Burmi, Indoneziji, na Filipinih, v Tajski in ob severnih obalah Avstralije. Sloviti tahitijski biseri pa zrastejo v ostrigi pinctada margaritifera, ki poseljuje tihomorske koralne atole. V nasprotju s prepričanjem ti biseri niso samo črni. Nekateri so tudi beli, temneje obarvani pa se prelivajo v odtenkih pavjega perja.
