Tiskane izdaje
Pleksi steklo in kovinska žica nista ravno materiala, ki bi ju v oblikovanju sedemdesetih let prejšnjega stoletja lahko imeli za drugačna ali inovativna, vendar je Kuramata z njima pritegnil veliko pozornosti. Osnovna značilnost njegovega zelo specifičnega oblikovanja je transparentnost, ki jo je lahko dosegel le z uporabo omenjenih materialov. V tem pogledu njegovo oblikovanje, čeprav že na prvi pogled izrazito sodobno in moderno, skriva tudi najbolj japonsko dimenzijo, ki bi jo lahko označili kot lahkotnost. Leta 1981 je prejel najvišje japonsko priznanje za kulturo.
Če bi njegovo oblikovanje prevedli v umetnost, bi izbrali pridevnik abstraktno. Bil je redkobeseden mož in se je nenehno spraševal, kaj oblikovanje sploh je ter komu in čemu je namenjeno. Poskušal je dati nekaj odgovorov. Nekateri so njegove kovinske mreže imenovali poezija, drugi so v podnaslov zapisali še besedo spiritualno.
Veliko se je ukvarjal s fleksibilnostjo pohištva, mučila ga je zlasti statičnost, ki je v očitnem nasprotju z njegovimi uporabniki, ki se ves čas gibljejo, se presedajo, premetavajo, obračajo, odpirajo predale, polagajo stvari na mizo, medtem ko pohištvo, s katerim si da človek toliko opraviti, tiho ždi na mestu, ki smo mu ga določili, kot zamrznjen kos mesa.
Vznemirjala ga je misel, da imajo ljudje do pohištva iskren in čustven odnos, medtem ko se zdi, da jim to njihove naklonjenosti ne vrača enako. V svetu, kjer se vse spreminja in nič ni stalno, pohištvo ohranja vizijo trenutka, ujetega v času. Zanimalo ga je razmerje med trdnim in tekočim stanjem snovi oziroma njun odnos, ki se kaže z obliko, ki se izgublja, kadar se snov utekočinja, in nastaja, ko snov spet »zamrzne«.
Želel je izdelovati pohištvo s srčnim utripom. Dejstvo, da oblike zamrznejo v hipu, ko so ustvarjene, ga je žalostilo in begalo, obenem pa navdihovalo, da je poskušal najti svojo rešitev, ne glede na to, ali njegovo iskanje ima smisel in ali si ljudje sploh želijo imeti gibljivo pohištvo.
Ena od takšnih sicer bolj polovičnih rešitev je bil predalnik iz kolekcije nepravilnih oblik, ki posnema obliko črke S in stoji na vrtljivih nogicah, značilnih za pisarniško pohištvo. Z njim je hotel predstaviti nestanovitno obliko, da bi videl, kje je meja med stvarmi, ki se premikajo, in tistimi, ki se ne. Gibljivost je poskušal doseči tudi vizualno, s transparentnostjo, ki ustvarja predvsem optični vtis premikanja.
