Smilja Štravs, Kult
Johnny Cash, najbolj znan country pevec vseh časov in ikonični upornik, je postal legenda že za časa življenja. Po filmski biografiji Hoja po robu, ki jo je posnel scenarist in režiser James Mangold, na naš trg pod okriljem založbe Sanje prihaja še roman v stripu – Johnnny Cash: I See a Darkness berlinskega avtorja Reinharda Kleista.
Ko je prišel film v kino, je Kleist že narisal svojo biografijo, ki je po ogledu filma ni spreminjal. Oba avtorja sta kot pripovedni motor izrabila legendarni koncert v zaporu Folson, le da se je Mangold za potrebe filmskega občinstva osredotočil na ljubezensko zgodbo Casha in June Carter, medtem ko je Kleist uporabil temnejši, Cashu bližji model stripa v črno-beli risarski tehniki.
»Reinhard Kleist pride kompleksni osebnosti Johnnyja Casha tako blizu, kot je le mogoče,« je zapisal Franz Dobler v predgovoru nove knjige. Kleist je za pripovedovalca svoje zgodbe vzel zapornika iz Folsona Glena Sherleyja, avtorja skladbe Greystone Chapel, ki mu je Cash omogočil pot v slavo, vendar je ta kot »patološki kriminalec« ni znal izkoristiti.
»Reinhard Kleist je Cashu priskrbel, kar si zasluži: črno stripovsko verzijo njegovega življenja, ki se je pričelo, kakor se mora pričeti življenje pevca: na bombažnih plantažah na jugu Združenih držav; in ki se konča, kot se mora končati vsako ameriško življenje: z zadnjo brezplodno ježo skozi pekel,« je zapisal novinar Georg Diez v časopisu Die Zeit.
Iz samouničevalskega pop zvezdnika se je Johnny Cash prelevil v ikoničnega moža v črnem. Spopadel se je s svojimi demoni, se boril za ljubezen, z njeno pomočjo znova vstal in se naučil, kako hoditi po robu med uničenjem in odrešenjem, kar je v filmu Hoja po robu pokazal scenarist in režiser James Mangold: »Živel je v času, ko je bila pri snemanju glasbe res pomembna glasba, ne pa denar in videospoti. Johnnyjeva zgodba ni zgodba o čudežnem dečku ali surovi ambiciji, začel je pozno, se sam naučil igrati kitaro in bil deležen le malo spodbude. Zaslovel je kot brezčasen pripovedovalec zgodb in oster glas, ki je pripovedoval o resničnem življenju. Njegove pesmi so bile posebne, osebne in surove.« Casheve pesmi so nagovarjale ljudi, ki prej niso imeli glasu v pop kulturi: pozabljene, hrepeneče in tiste, ki so se znašli na dnu.
»Družina Cash se leta 1935 odpravi k novi hiši v Arkansas, ki je del poselitvenega programa, s katerim želi Roosveltova vlada v okviru new deala družinam brez sredstev pomagati k boljši prihodnosti tako, da jim omogoči pridelovanje bombaža. V mračnih časih velike depresije je to majcen žarek upanja. Družina Cash vsak dan prepeva, da bi prebrodila monotonijo dela na polju. Največkrat mali John zapoje pesem, ki jo je ujel na radiu, in vsa družina se mu pridruži. Glasba jim je ob težkih dneh v tolažbo in spodbudo. 'Življenje v revščini ni pogoj, da postaneš uspešen country glasbenik,' je kasneje dejal Johnny, 'ampak pomaga.'« (odlomek iz romana)
Njegova strastna glasba je dodobra pretresla pop kulturo petdesetih, ki jo je na začetku zaznamoval do ušes prijazen in uglajen povojni zvok v slogu lahkotne glasbe Doris Day. Johnny je ponujal nekaj povsem drugačnega – grobost, temo, humor, vročico in ogenj.
Bob Dylan je v Rolling Stonu o njegovi pesmi I Walk the Line dejal: »Plošča je zvenela kot glas, ki prihaja iz središča zemlje... Dejansko pooseblja zemljo in državo, poosebljena srce in duša.« Ljubezen njegovega življenja, June Carter, je menila, da ima John dve osebnosti: moškega po imenu John in njegov alter ego po imenu Cash. Cash je bil divjak, ki ga je gnal ego in ki ga je privlačila temačna stran življenja, John pa je bil pošten, ranljiv mož, ki je ves čas iskal nekaj globljega v sebi.
Ko je bil Johnny star komaj 12 let, je v grozoviti nesreči izgubil brata, ki ga je občudoval. Kot mladenič je šel k ameriškim zračnim silam, kjer je delal kot radijski operater in posnel nekaj skladb. Ogled filma Inside the Walls of Folsom ga je navdihnil, da je napisal skladbo Folsom Prison Blues, ki je postala uspešnica. V znamenitem zaporu Folson je januarja 1968 nastopil v živo: »Načrtujeva nekaj, kar se ni zgodilo še nikoli prej: album v živo iz ene najhujših keh v Ameriki. Koncert naravnost iz pekla, pred najhujšimi fanti države.« (odlomek iz romana) Koncertni album At Folsom Prison je bil na lestvicah več kot 90 tednov, z njim je Cash postal najslavnejši glas Amerike.
Uspeh je Casha pahnil v odvisnost od mamil in pomirjeval, s katerimi je poskušal nadzirati napetost pred nastopi ter vzdrževati pevsko kondicijo. »Za to, da si dober človek, moraš garati vsak dan,« je prepeval. Preden je postal pevec, se je preživljal kot prodajalec gospodinjskih aparatov od vrat do vrat. Leta 1954 je podpisal pogodbo s producentom Samom Phillipsom, ki je njegovo skupino poimenoval Johnny Cash and Tennessee Two. Njihova prva uspešnica leta je bila Cry, Cry, Cry, sledile pa so ji Folsom Prison Blues, I Walk the Line in Home of the Blues. Prvemu albumu, ki so ga leta 1957 izdali pod okriljem Suna, je bilo naslov With His Hot and Blue Guitar. V tistem času je Cash pisal skladbe tudi za mladega Roya Orbisona in Elvisa Presleyja.
Želel si je, da bi ljudje poslušali njegove skladbe in zgodbe o likih, ki jih je sreča pustila na cedilu in ki iščejo vero in odrešitev. Svojo glasbo je imenoval country opera – pel je komade o kaznjencih, rudarjih, drvarjih, Indijancih, podeželskih zdravnikih, o pravi Ameriki pač. »On pripoveduje zgodbe. Živi svoje komade. V njih najdeš vsak prepad, vsako globočino tega prekletega življenja.« (odlomek iz romana) Cash je postal del rojstva rock and rolla.
Osvojil je 14 grammyjev, vplival na številne folk pevce, country pevce in na jezne punk rockerje. Hripav glas, način, kako je svojo kitaro uperil na občinstvo, kot bi bil na strelišču, poudarek, ki ga je dal na garanje in vrednosti človeka, so bili ključni momenti v zgodovini sodobne glasbe. »Kobilice in med... od Janeza Krstnika naprej ni bilo takšnega glasu, ki bi tako tožeče pel o divjini...« je o Cashu zapisal Bono, pevec skupine U2.