Tiskane izdaje
Ameriška vlada je vpregla vse sile, da bi v očeh sveta način pridobivanja zaupnih podatkov organizacije Wikileaks iz novinarskega spremenila v vohunskega in njenega ustanovitelja Juliana Assangea razglasila za visokotehnološkega terorista in vohuna.
Pred šestdesetimi leti je imela britanska vlada ravno nasprotno težavo. Kako pred javnostjo prikriti, da je Harold Adrian Russel Philby tedanjo Sovjetsko zvezo, in samo njo, dolga leta na skrivaj zalagal z zaupnimi podatki, ki jih je zbirala tajna obveščevalna služba njenega veličanstva? Kajti v nasprotju z Julianom Assangeom je bil Kim Philby, ki se je rodil na novega leta dan pred sto leti, resničen vohun.
Kim, kakor so ga od malega klicali, je bil že pri dvajsetih občutljiv za družbeno dogajanje okoli sebe. »Bil sem prepričan, da so bogati že predolgo bogati in da so revni že predolgo revni. Takrat to ni bilo le vprašanje, zakaj gre nekaterim dobro in drugim ne.
Za revne je bilo to vprašanje, zakaj so velikokrat lačni,« je pozneje, ko je lahko iz zatočišča v Moskvi svobodno govoril, pojasnil svoje doživljanje začetka tridesetih letih prejšnjega stoletja, ki ga je zaznamovala huda gospodarska kriza. Takrat še študent zgodovine na univerzi Cambridge se je začel nagibati proti komunizmu.
Ni trajalo dolgo, ko je v tujini navezal stike s podobno mislečimi, in tudi ne, da ga je opazila sovjetska obveščevalna služba, precej več časa pa je preteklo, da mu je uspelo izpolniti njena pričakovanje – prebiti se v britansko tajno obveščevalno službo.
Novinarsko poročanje iz španske državljanske vojne, med katero je bil tudi ranjen, mu je pomagalo ravno toliko, da je imel, ko je izbruhnila druga svetovna vojna, znanje, ki so ga Britanci takrat potrebovali, poznanstvo z Guyem Burgessom pa, da so se mu odprla vrata v tajno obveščevalno službo.
Med možema ni bilo skrivnosti. Oba sta vedela, da skupaj z Anthonyjem Bluntom in Donaldom Macleanom tvorita četverico nekdanjih študentov in zdajšnjih vohunov Cambridgea, ki sicer niso sodelovali, a so si medsebojno pomagali. Obstoj domnevnega petega člana tako imenovanega cambriškega obroča ni bil nikoli dokazan.
Philby o obveščevalskem delu sicer ni vedel nič, a se je učil tako zagnano, da je napredoval prehitro celo za svoje sovjetske šefe. Oni so posumili, da je dvojni agent, Britanci vanj niso podvomili še celo desetletje. In tudi Američani ne, ko so si leta 1942 njihovi obveščevalci k britanskim prišli nabirat izkušnje in je Philby navezal nekaj pomembnih stikov, ki so mu pozneje prišli prav. Bil je prijeten možak.
Goreča komunistka Alice Friedman, s katero se je leta 1934 poročil, da bi jo rešil pred zaporom, o njegovem delu ni vedela nič. Aileen Furse, ki jo je spoznal leta 1940, z njo živel in se z njo poročil, ko se je leta 1946 naposled ločil, prav tako ne. Sosedje so menili, da je kakšen ubogi uradnik, kolegi, da je nekoliko samotarski, on pa je ugotovil, da je lahko dober prijatelj tudi alkohol. Nikoli mu ni razvezal jezika in ga nikoli oviral pri delu.
Bil je tako učinkovit, da je postal celo vodja novega britanskega obveščevalnega oddelka za protikomunistične operacije. Ustanovil je mrežo agentov. In potem enega za drugim izdal. Nič osebnega.
»Služil sem interesom Sovjetske zveze in ti so terjali, da so bili ti ljudje poraženi. Tega, da sem jih pomagal poraziti, čeprav sem povzročil njihovo smrt, ne obžalujem. Ne pozabite, da sem kriv tudi za smrt precejšnjega števila Nemcev in da sem po svojih skromnih močeh pripomogel k zmagi v vojni,« je pozneje pojasnjeval svojo vlogo razsodnika o tem, kdo bo živel in kdo umrl.
Žrtev njegovih izdaj je bilo v letih njegovega delovanja veliko, le sem ter tja pa se je zazdelo, da tudi sam ne bo odnesel cele kože. Delaj je skrivaj, vendar ni bil neviden. Leta 1945 ga je, na primer, ogrozil prebežnik Konstantin Volkov, ki je v zameno za britanski potni list in denar hotel razkriti imena treh ruskih vohunov v Angliji. Eden od njih je bil Philby.
Nevedni Britanci so reševanje zadeve zaupali Philbyju. In Philby je težavo odpravil. Volkov je izginil, on je delal naprej, vmes bil povabljen na novoletni sprejem v Buckinghamsko palačo, bil odlikovan za svoje zasluge in se vedno prijazno smehljal, medtem ko se je nenehno oziral čez ramo.
V Carigradu, kamor so ga poslali z Aileen in njunimi tedaj štirimi otroki, dostopa do kakšnih posebnih informacij sicer ni imel, je pa prišel v obveščevalski Disneyland, ko so ga avgusta 1949 poslali v Ameriko, kjer je kot predstavnik britanske tajne obveščevalne službe sodeloval pri večini pomembnih dogovarjanj z FBI in Cio.
Rezultat? Številne propadle akcije in desetine mrtvih ter zajetih agentov, ki so v njih sodelovali. V Philbyja ni posumil nihče, tudi britanska vlada ne. Ta mu je mimogrede naložila še eno nalogo – odkriti je moral, kdo je Homer, zaradi katerega so skrivnosti iz britanske ambasade v Washingtonu uhajale v Moskvo. Službeno mu ni uspelo, pri sebi je ves čas vedel, da je to Donald Maclean, eden od cambriške četverke, ki se je pot težo pritiska vohunske negotovosti vse bolj utapljal v alkoholu.
Jasno je bilo, da ga bodo prej kot slej odkrili. Na ukaz Moskve ga je moral Philby pravočasno spraviti na varno. Njegov »pomočnik« je bil tretji iz cambriškega obroča, Guy Burgess, ki je bil že povsem zapit. Pa vendar bi se vse izteklo po načrtih, če ne bi Burgess v napadu panike z Macleanom v Moskvo prebegnil tudi sam.
Philby se je znašel pod zaslepljujočo britansko vladno lučjo. Tik pred prebegom je nezanesljivi Burgess živel pri njem. Je prek njega opozoril Macleana, da mu grozi nevarnost? Dokazi so bili posredni, a zadostni, da je moral po tajnem zaslišanju leta 1952 dati odpoved. Življenje vohunskega štiridesetletnika se je sesulo. Bil je brez službe in denarja, z od nekdaj psihično bolno ženo je živel vse težje.
Potem mu je rešilni jopič vrgel kar direktor FBI J. Edgar Hoover. Javno se je posmehnil britanski vladi, da je imela v svojih vrstah vohuna z imenom Kim Philby, in njen ponos ranil tako, da je nemudoma javno razglasila, kako ni našla nobenih tehtnih dokazov, da je pomagal pobegniti vohunski dvojici Maclean in Burgess.
Philby je bil začasno spet nad vodo. Leta 1956 je že služboval v Bejrutu, navidezno kot novinar, a v resnici ponovno kot uslužbenec britanske tajne obveščevalne službe, le da ta tokrat ni sedela tesno zaprtih oči. Medtem ko se je zdolgočaseni Philby ponovno začel družiti s kozarcem, se je okoli njega pletla mreža, v katero bi se moral ujeti, tokrat skupaj s trdnimi dokazi proti sebi. Ko je bila že zelo tesna in otipljiva, je 23. januarja 1963 prebegnil v Moskvo, menda s tihim privoljenjem britanske vlade, ki si na vrat ni hotela nakopati javnega škandala.
O tem, o čemer ni hotela govoriti britanska vlada, je v svojih spominih leta 1968 spregovoril Philby sam. Napisal jih je v Moskvi, kjer se mu je pridružila tretja žena Elenor. Zdržala je le kratek čas.
Tudi v družbi Burgessa se ni gibal dolgo. Zaradi ciroze je umrl leta 1963. Ostal mu je Maclean. Njega je leta 1983 zadela srčna kap. Zdaj je bila ob njem, ki so ga Sovjeti leta 1965 odlikovali z redom heroja Sovjetske zveze in redom Rdeče zastave, veliko mlajša žena Rufina. Zaradi nje je menda skušal nadzorovati svoj alkoholizem in z njo dokaj mirno, a vendar z domotožjem v srcu, živel do smrti leta 1988, ne da bi še kdaj stopil na britanska tla.
