Košarka 1970: Luna vaša, zlata naša

Vse poti so vodile v Tivoli. Dvorana ob vznožju Rožnika nikoli prej ni videla toliko gledalcev. Tako je bilo prvi dan, tako je bilo vsak dan – vse do konca svetovnega prvenstva v košarki maja 1970. »Košarkarji so se objemali in poljubljali. Skakali so kot srečni otroci. Izčrpani Trajko Rajković ni vzdržal na nogah, marveč se je zgrudil z vso težo na pod in – jokal. Solze sreče so se lesketale tudi na oznojenih licih njegovih tovarišev,« so na športnih straneh Dela pospremili jugoslovansko košarkarsko reprezentanco do veličastnega naslova svetovnih prvakov na domačih tleh. »Ljubljana ni spala do treh zjutraj. Povorke in zastave, kolone avtomobilov, hrupni koncert avtomobilskih siren ... Celo v zori so po mestu krožile skupine in vzklikale: Zlato, zlato! Po ulicah so še dolgo odmevala imena protagonistov te velike zmage. Ljubljana je norela od radosti in navdušenja,« so evforijo opisali pri italijanski La Gazzetta dello Sport.

Na šestem SP, prvem na evropskih tleh, je tekmovalo 16 reprezentanc. Predtekmovalne skupine so gostili Split, Karlovac in Sarajevo. V finalni del v Ljubljani se je uvrstilo šest najboljših ekip in Jugoslavija kot gostiteljica prvenstva. Medsebojni dvoboji so določili prvaka.

Prvi finalni nasprotnik jugoslovanske reprezentance, ki jo je vodil trener Ranko Žeravica (v njej so bili trije slovenski košarkarji: Ivo Daneu, Vinko Jelovac in Aljoša Žorga), je bila Italija. »V nekaterih trenutkih je bilo celo kritično, ampak 'srebrni fantje' so kljub temu obvladali pritisk. Imeli so težko nalogo, preden so zlomili žilav odpor sosedov. Prvo oviro so preskočili,« je sedma sila opisala uvodno tekmo finala v knjigi Zlato naše.

Naslednji nasprotnik so bili Brazilci, dotlej dvakratni svetovni prvaki. »Tivoli je videl prvorazredno košarko. Gledalci so bili priča prvi gala predstavi jugoslovanske reprezentance na SP. Bili so gospodarji situacije. Tribune so drhtele od radosti. Trener Žeravica je bil odličen mojster režije, igralci pa so poslušno sprejemali njegove napotke. Zmaga je zahtevala zbranost do skrajnih mej.« Južnoameričane so odpravili s 25 točkami razlike. Sarajevsko Oslobođenje je pisalo o »plavem orkanu«, Delo o igri kot v pravljici: »Igrali so atomsko košarko.«

Težjo nalogo so imeli s Čehoslovaki. Zagrebški Vjesnik je poročal, da Žeravica ni bil navdušen nad prikazanim, vendar igralcem ni zameril: »Niso sledili dogovorjenim nalogam, ker so verjeli, da bodo brez težav opravili posel. Tekmo so si vzeli kot eno tistih, na kateri se lahko spočijejo. A utrujenost ne bi smela biti tako močna, da nasprotniku na svojem terenu dopustimo, da nas zavede z igro, ki nam ne ustreza. Naši bi morali gospodariti s situacijo, tako kot so to počeli v zadnjih desetih minutah igre.«

Z zmago nad Urugvajci – pri Večeru so poudarili, da tako malo košev (63:45) ni bilo na nobeni tekmi finala 6. SP: »Prav zato je težko pohvaliti kogarkoli iz naše ekipe.« – so ostali edina ekipa brez poraza na prvenstvu. Jugoslavija bi lahko postala svetovni prvak, je krožilo od Vardarja pa do Triglava. Prvič so dobili takšno priložnost. Pot do zlata se je skrivala v zmagi proti Američanom, olimpijskim prvakom. »Dvoboj ZDA – Jugoslavija ni bil le vrhunec SP, ampak tudi revanša za odločilno tekmo olimpijskega turnirja leta 1968, v katerem so, sicer zasluženo, zmagali Američani. Tisti, ki tekme ni doživel v Tivoliju, ne more vedeti niti razumeti, v kakšen kolektiv se je v tistem trenutku spremenila dvorana,« so evforijo, v kateri so si Jugoslovani že zagotovili zlato kolajno, pospremili v knjigi Zlato naše.

Začelo se je z velikim navdušenjem v dvorani, v kateri je trušč preglasil sodnikove žvižge. Tivoli je bil poln zastav in siren. Na enem od transparentov je pisalo Luna vaša, zlata naša; navijači so namreč povezali zgodovinske korake Američana Neila Armstronga na Luni leta 1969 z najžlahtnejšim odličjem na SP v košarki v Ljubljani. »V takšni atmosferi, ki je v Tivoliju nikoli prej niso videli, se je razplamtela težka in naporna bitka ... 'Morate zdržati, nasprotnik se ne bo predal do zadnje minute,' je dejal Žeravica igralcem. Američani zares niso niti enkrat vodili v drugem polčasu, a so pritisnili. Najtežje je bilo, ko je v 27. minuti Krešimir Čosić zaradi petih osebnih napak moral zapustiti igro. Žeravica je v igro poslal Iva Daneua (SP je pričakal poškodovan in je do odločilne tekme le malo igral), računal je na njegove dragocene izkušnje. V dramatični končnici je naša ekipa povečala prednost in si priborila zasluženo zmago s 70:63,« so zapisali pri beograjski Politiki.

Sklep Sovjetskega Sporta je bil: kolikor je tekmec težji, toliko bolje igra jugoslovanska reprezentanca. »Najboljši tekmi je odigrala proti Brazilcem, ki jih je dobesedno nokavtirala, in Američanom, ki jih je premagala z očitno premočjo.« Navdušeni so bili nad kakovostjo celotne reprezentance: »Jugoslavija ni ekipa Kreše Čosića in Petra Skansija, ampak ekipa Ranka Žeravice. V le nekaj letih je mlademu trenerju uspelo ustvariti izjemno, uigrano moštvo, ki ga odlikuje visoka disciplina igre.«

Zadnja tekma s Sovjetsko zvezo je bila zgolj formalnost, ker je Jugoslavija imela že neulovljivo prednost pred tekmeci za zlato. Temperamentna igra pod koši se je umirila. Jugoslovani, prežeti z uspehom proti ZDA, niso bili pripravljeni za zmago. A lovorika – moštvo jo je pozneje posvetilo košarkarjema Radivoju Koraću, ki je preminul v prometni nesreči leto dni pred SP, in Trajku Rajkoviću (umrl je za srčno kapjo nekaj dni po prvenstvu) – je bila njihova in nihče jim je ni mogel več vzeti. Bila je lovorika za zgodovino.