Kredibilnost in prestiž

Pininfarinove avtomobilske stvaritve

čet, 26.07.2012, 18:00

Uspešnih italijanskih avtomobilskih oblikovalcev je bilo v polpretekli zgodovini veliko; Bertone, Gandini, Giugiaro, Zagato so dali vsak svoj pečat, a verjetno nobeden tako močnega kot Pininfarina. Podjetje, ki ga je še v dvajsetih letih prejšnjega stoletja kot malo obrt zastavil Battista »Pinin« Farina, je kasneje na vrh avtomobilskega oblikovanja povzdignil njegov sin Sergio, ki je tako kot vsa družina prevzel priimek podjetja Carozzeria Pininfarina.
Menda si Sergio Pininfarina nikoli ni povsem lastil zaslug za kakega od avtomobilov, ki so bili podpisani z njihovim logom, a po pričevanju nekaterih njegovih sodelavcev je npr. lancio beto coupe iz leta 1973 zrisal čisto sam. Pri mnogih drugih avtomobilih, ki so prišli iz oblikovalskega studia Pininfarina, pa je seveda imel odločilno besedo.
Verjetno še danes najbolj v spominu ostaja njegova dolgoletna trdna naveza s Ferrarijem.

Veliko oblikovalcev je risalo za izdelke iz Maranella, a nobeden toliko kot Pininfarina. Ko ga je oče prvič poslal k Enzu Ferrariju, je bilo Sergia menda precej strah, saj se je vedelo, da je Ferrari zelo zahteven in včasih naporen človek. A je šlo menda kar v redu. Nekje v šestdesetih letih je Enza Ferrarija celo prepričal o avtomobilu s sredinsko nameščenim motorjem (za sprednjima sedežema in pred zadnjimi kolesi), prvič so to rešitev prikazali v študiji dino berlinetta speziale. Kasneje so sodelovali še večkrat.


Ob Pininfarinovi smrti 3. julija letos je predsednik Ferrarija Luca di Montezemolo dejal, da je bil eden najstarejših predstavnikov sloga made in Italy človek, ki je dal svoji državi mednarodno kredibilnost in prestiž obenem. Med mnogimi ikonami, ki so na rdečih avtomobilih nosili še visoko črko »f« kot logo Pininfarine, je omenil ferrarija enza in ferarrija testarosso. Prav tako je bila njegova vloga pomembna pri avtomobilih z značko trizoba iz Modene, morda najbolj očitno pri veliki in skoraj brezčasni limuzini maserati quattroporte pa nekaj manjšem maseratiju gran turismo.

Ob Pininfarinovi 75-letnici so naredili tudi svojevrstno študijo maserati birdcage 75th.
Pininfarina je seveda veliko delal tudi za druge italijanske znamke, predvsem so znane njegove stvaritve za Lancio, Alfo Romeo in Fiat. Za časnik Automotive News je leta 2000 dejal, da po drugi svetovni vojni avtomobilski oblikovalci niso imeli vpliva na množično izdelovane avtomobile. Prav on, ki je takrat postopoma prevzemal vodenje družinskega podjetja, pa je hotel posel razširiti tudi v maloserijsko proizvodnjo, kar bi dosegel z demokratizacijo dizajna in izdelovanjem bolj dostopnih avtov.

»V tem pogledu je bil naš temeljni kamen alfa romeo giulietta spider,« saj je zanje pomenila lepe proizvodne številke, a to še vedno ni bil poceni avto.
Bolj se je v tem množicam približal z modelom fiat 124 spider, ki so ga v njihovem obratu v Grugliascu pri Torinu v letih 1966 do 1985 izdelali v skoraj 200.000 primerkih. Pininfarina je oblikoval tudi prelepe lancie, še v časih, ko so bili to tudi tehniško avtomobili za vikanje.

Tak primer je bila lancia flaminia coupe ali lancia aurelia B24. Kot zanimivost omenimo, da je iz studia Pininfarina desetletja kasneje prišla tudi kreacija, imenovana new stratos, ki so jo naročili zasebniki, kot zamisel oživitve nekdanje legendarne športne lancie stratos. Žal brez proizvodne uresničitve.
Pininfarina ni sodeloval samo z italijanskimi družbami, sploh ne. Britanci so v Autocaru vzneseno zapisali, kako je s svojimi dobrimi oblikovanji podaljševal življenje Austinu.

Za nas na kontinentu so bile bolj zanimive njegove stvaritve za znamko Peugeot, s katero je uspešno sodeloval vrsto let. Bil je skoraj njihov hišni oblikovalec. Pinifarinovo ime stoji npr. za modelom peugeot 204, pa za peugeotom 403 in najslavnejšim 404, osebno mi je v spominu najbolj ostal peugeot 406 coupe. Še ko danes pripelje po cesti, deluje brezčasno lepo. Ko so Francozi predstavili njegovega naslednika 407 coupe, so zatrdili, da znajo kupeje delati sami, a ta avto nikoli ni bil niti približno toliko uspešen.

Tako kot je imel njegov oče Battista dobre stike s Henryjem Fordom - občudoval in preučeval je Fordov proizvodni sistem -, je tudi Sergio Pininfarina sodeloval z Američani: projekt kabrioleta cadillac allante je bil zelo ambiciozen. Avtomobile so v osnovi sestavljali v Italiji in jih s prilagojenim boeingom 747 prepeljali v Hamtramck pri Detroitu, kjer so jim vgrajevali motorje. Toda model ni bil uspešen.


Pininfarina se ni ukvarjal le z oblikovanjem avtov. Po očetovi smrti je vodil podjetje, ki je bilo v osnovi napreden karoserijski obrat, kjer so hkrati razvijali in izdelovali določene zahtevnejše sestavne dele. Prvi v Italiji so imeli vetrovnik za preučevanje aerodinamike vozil, mnogi so ga posnemali. Sredi osemdesetih let so se začeli ukvarjati s širšim industrijskim oblikovanjem, pri nas je npr. dobro znano sodelovanje z Gorenjem. Vrsto let je bil predsednik italijanskega združenja industrialcev Confindustria, tudi evropski poslanec, leta 2005 so mu doma podelili naziv dosmrtnega senatorja.


V novem tisočletju in njegovih zadnjih letih mu ni bilo lahko, saj se mu je leta 2008 v nesreči z motociklom ubil sin Andrea, poslovno pa je šlo vse slabše tudi podjetju, zaradi česar je postopoma prešlo v roke bank in nehalo izdelovati karoserije ter ostalo le pri avtomobilskem oblikovanju.

V zadnjih letih smo si tako zapomnili predvsem njegov lični izdelek avtomobila novih tehnologij; BO ali Pininfarina Bollore kot električni avtomobil prihajajočih časov. Na letošnji razstavi v Ženevi pa je bila med študijami za najlepšo izbrana njihova vizija električne športne limuzine avtomobila pininfarina cambiano.
Sergia Pininfarine ni več, a zelo verjetno bomo pod imenom Pininfarina dobili vsaj še kakšen dobro oblikovan avtomobil.

Prijavi sovražni govor