Kultne arheološke najdbe iz Narodnega muzeja Slovenije

Med njimi so pozlačeni kip emonskega meščana, situla z Vač, najstarejše glasbilo na svetu, neandertalčeva piščal ...

pet, 24.08.2012, 18:00

»Recikliranje« zlata

Če primerjamo bronastodobne zaklade s sredozemskimi svetišči klasičnega antičnega časa, potem se v zvezi z zlatom kaže spomniti naslednje zgodbe, o kateri piše Tukidid, kronist peloponeške vojne med Atenami in Šparto v zadnji tretjini 5. stoletja pr. n. št. Atenski vodja Periklej je ob začetku vojne rojake pozival k srčnosti tudi z navajanjem vsega bogastva, ki jim je na voljo za financiranje vojne: če jim tudi vsega drugega poide, se lahko v svetiščih okoristijo s tamkajšnjim zlatom in celo z zlatim nakitom s kipa boginje, ki da je narejen tako, da ga je mogoče sneti.

 

Le malo zlata iz preteklih tisočletij je v svoji prvotni obliki ostalo do danes. Res je, iz njega so mojstri izdelali največje torevtične (stara tehnika obdelave zlata s tolčenjem) umetnine, podobe bogov in najprestižnejša izmenjalna sredstva. A hkrati so bili prav zlati predmeti najbolj podvrženi uničenju, bolje rečeno reciklaži. Tisto, kar je dani civilizaciji najdragocenejše, je izdelano iz zlata. A prav to bo za drugo, sovražno civilizacijo najbolj zaželen predmet uničenja in predelave v njim lastne simbole. Grška zgodba uokvirja skrajnosti, ki jih med blagoslovom in prekletstvom s seboj nosi zlato.

 

Dobro staro zlato je danes spet v modi. Pri tem se sprašujemo, koliko umetnin nekdanjih civilizacij je recikliranih v sodobne zlate palice. Tega niti približno ne vemo, a ne dvomimo, da mnogo. Zato moramo toliko bolj ceniti vsako zlato najdbo iz preteklosti. Čeprav nam pravi pomen zlatega našivka z Bleda (še) ni jasen, je dragocen pokazatelj umetnostnega okusa prebivalcev Gorenjske in širše, alpskih in predalpskih regij, v pozni bronasti dobi. V njem gledamo to, kar jim je bilo v njihovem svetu najdragocenejše. Peter Turk

»Muzejske zbirke so živ in zgovoren dokaz ustvarjalnosti ter kulture nekdanjih prebivalcev slovenskega prostora. Med več sto tisoči muzejskih predmetov pa jih je le nekaj, za katere lahko upravičeno trdimo, da so svetovnega pomena. Če govorimo o arheološki zbirki, so to pozlačeni kip emonskega meščana, situla z Vač in najstarejše glasbilo na svetu, neandertalčeva piščal iz jame Divje babe na Idrijskem, ter konjiček na kolesih iz Podzemlja. Tem predmetom se je v začetku poletja pridružil nov, prav tako izjemen kos – krhka zlata ploščica, zlati našivek, naš najstarejši do danes najden zlat izdelek,« pravi direktorica Narodnega muzeja Slovenije Barbara Ravnik.

Neandertalčeva piščal je bila odkrita leta 1995 v jami Divje babe pod robom Šebreljske planote nad reko Idrijco (v bližini Cerknega). Starost plasti, v kateri je bila najdena (skupaj s kamnitimi orodji in ostanki kurišč), so arheologi določili na podlagi starosti medvedjih zob, kar pomeni, da je piščal stara vsaj 55.000 tisoč let in sodi v čas srednjega paleolitika. Piščal je izdelana iz osrednjega cevastega dela stegnenice mladega jamskega medveda. V celoti sta ohranjeni dve luknjici, delno pa še tretja. Ivan Turk je s poskusi dokazal, da so luknjice posledica namerne izdelave, in ne morebitnega živalskega ugriza, kot so trdili nekateri.

Da je piščal iz Divjih bab glasbilo, je utemeljila glasbena stroka. Kot takšna velja za najstarejše najdeno glasbilo na svetu in edino, ki ga je izdelal in uporabljal neandertalec. Piščal je dokaz, da je bil neandertalec sposoben abstraktnega mišljenja, in tako izpostavlja njegove človeške lastnosti, kar je bilo za mnoge kontroverzno odkritje.

Raziskave v zahodni Evropi so pokazale, da so neandertalci pokopavali svoje umrle in jim v grob polagali pridatke, da so torej imeli poseben odnos do mrtvih in onstranstva. Vaška situla je najstarejši staroslovenski simbol iz obdobja na prehodu iz 6. v 5. stoletje pred našim štetjem. Najdena je bila v bližini današnjega Geometričnega središča Slovenije Geoss v okolici Vač – leta 1882 jo je odkril domačin Janez Grilc na ledini Nad Lazom. Na tem območju Slovenije je izjemno pomembno arheološko najdišče halštatske kulture železne dobe. V okolici Vač je bilo izkopanih več kot 2000 grobov iz železne dobe, kar jih uvršča med največja grobišča tega obdobja v srednji Evropi. Vaška situla je najlepše okrašena izmed štirih situl, najdenih na Vačah.

Situle so bronasta vedra (situla latinsko pomeni vedro), ki so jih uporabljali pri slovesnostih – iz njih so z zajemalko stregli pijačo. Bile so lastnina premožnih in pomembnih posameznikov takratne družbe naših prednikov, saj so bile najdene le v bogatih grobovih. V glavnem so bile brez okrasa, redkeje pa so bile na zunanji strani okrašene z enim do največ štirimi figuralnimi pasovi, izdelanimi v tehniki tolčenja (torevtika).

V orientalskem slogu

Vaška situla ima tri bogato okrašene pasove – v zgornjem pasu je prikazan slavnostni sprevod s konji in vozovi, v srednjem so prizori slavja in obrednega darovanja, v spodnjem pa sprevod kozorogov, koz in košut, ki jim sledi lev s človeško nogo v gobcu. Izdelana je v orientalskem slogu, z elementi etruščanske in orientalske umetnosti, kar se kaže v noši, upodobitvah ljudi in kompoziciji prizorov. Te podobe so nekakšen strip iz železne dobe, zapis družbe, ki ni imela pisave. Pričajo o slavljenju vladarja zaradi njegovih bojevniških, lovskih, rokoborskih in glasbenih odlik.

Glinasti konjiček na kolesih je bil najden v gomilnem grobu (deklice) v Podzemlju v Beli krajini (poleg tega na fotografiji je še eden, ki pa je slabše ohranjen) in datira iz sedmega ali osmega stoletja pred našim štetjem. Dolg je 17,5 in širok 18,5 centimeta ter izdelan iz rjavo žgane keramike. Ovalno robustno telo s štirimi neenakomerno oblikovanimi nogami se zaključi s kratkim repom. Stilizirana glava ima poudarjeno grivo, skozi katero so bile s šilom predrte luknje.

Po velikosti luknjic lahko sklepamo, da je bila na grebenu grive skoznje pritrjena prava konjska žima in je bil tako konjiček še lepši, še bolj verodostojen. Skozi vrat ima narejeno večjo luknjo, najverjetneje za napeljevanje vrvice, za katero se je lahko konjička vleklo (in je kot takšen morebiti rabil kot igrača). V spodnjem delu so preluknjane tudi vse štiri noge. Skoznje sta bili vstavljeni dve verjetno leseni osi, na katerih so bila nasajena štiri keramična polna kolesa. Restavratorski poseg je razkril, da je prazgodovinski mojster konjičkove noge okrepil z lesenimi paličicami, ki so ob pečenju zoglenele. Konjiček je bil večkrat popravljan, le dve kolesi sta originalni, preostali dve sta bili narejeni naknadno ob restavriranju.

V življenju prazgodovinskega človeka je imel konj pomembno vlogo, zato sodi tudi pri nas med dokaj pogosto upodobljene živali. Vsekakor pa ni običajna njegova postavitev na kolesa, ta tradicija izhaja iz sredozemskega sveta in morda nakazuje na povezavo konjička na kolesih s trojanskim konjem – morda, kajti konjički na kolesih so starejši od trojanske vojne (ok. 1250 pr. n. š.). Amfora iz Mikonosa, ki velja za najstarejšo zanesljivo upodobitev trojanskega konja, namreč datira šele iz prve polovice 7. stol. pr. n. š. in je torej precej mlajša od najstarejših konjičkov na kolesih. To pomeni, da je najverjetnejša in najpreprostejša razlaga, da je konjiček na kolesih preprosto igrača, kakršne poznajo malčki tudi danes, le da na kolesih niso več samo konjički, temveč cela vrsta drugih živali.

Ko so kopali temelje za Kazino

Emonski meščan je ime pozlačenega bronastega kipa približno iz prve polovice 2. stoletja, ki so ga našli leta 1836 v Ljubljani, ko so kopali temelje za zgradbo Kazine. Predstavlja kip odličnika, prebivalca rimske naselbine Emone, današnje Ljubljane. Visok je 154 cm in votel. Nataknjen je na železno palico, ki je pritrjena na pravokoten kamnit podstavek. Kipu manjka spodnji del desne roke. Predstavlja mladeniča v togi, značilnem rimskem oblačilu, pod togo nosi prav tako značilno tuniko, ki je bila znak rimskega državljanstva, telo je upodobljeno po vzoru kipov iz Rima.

Dobro ohranjeni rimski bronasti kipi so redkost, saj so jih zaradi dragocenosti materiala pogosto pretopili. Monumentalni zasebni (necesarski) portreti lokalnih rimskih odličnikov pa so še posebej redki. »Emonski meščan« je tako eden redkih ohranjenih monumentalnih zasebnih portretov. Kip je krasil grob premožnega emonskega veljaka. Rimski kiparski izdelki so krasili javne in zasebne prostore. Velik delež je bil namenjen državni propagandi, na primer čaščenju cesarjev in njihovih zmag.

Pred leti so delavci med gradbenimi deli ob obali Blejskega jezera po naključju odkrili zakladno najdbo s številnimi bronastimi predmeti. Nedavno so jo sodelavci Narodnega muzeja Slovenije rekonstruirali. Kot je značilno za zaklade, ki so jih ljudje pogosto odlagali v začetku pozne bronaste dobe, v 13. in 12. st. pr. n. št., ga sestavljajo orožje, orodje in nakit.

Povsem izjemen pa je med njimi našivek iz tanke zlate pločevine – 17 cm dolg, usločeno ovalne oblike in po celotni površini okrašen z vtisnjenimi koncentričnimi krožci in drobnimi vrezi. Ob stranskem robu delno ohranjene luknjice nakazujejo, da je bil predmet prvotno pričvrščen, našit na obleki. Blejski zaklad je sicer le eden od številnih v svojem času. Zgolj v Sloveniji tako poznamo preko 40 zakladov iz pozne bronaste dobe, iz časa med 13. in 8. st. pr. n. št. Blejski zaklad posebno mesto zavzema prav zaradi izredno redkega zlatega našivka. Našivek iz blejskega zaklada je najstarejši zlati predmet iz Slovenije.

Povezane novice

Kaj o Hribarjevem času pripovedujejo muzealije
18. april ob 15:00
Ob obletnici smrti župana Ivana Hribarja o času, ko je Ljubljana postajala sodobno mesto.

Komentiraj članek

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje je preprosto, vendar pa zaradi spodbujanja kulturne in dostojanstvene razprave pred oddajo komentarjev zahtevamo vnos osebnih podatkov.
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje prispevkov na straneh Dela ni pravica, temveč možnost, ki jo omogoča medijska družba Delo, d. d. S komentarji prispevkov izražate svoje mnenje ali stališče na lastno odgovornost. Za objavo komentarjev, ki bodo na ogled takoj vidni vsem obiskovalcem portala, zahtevamo vnos osebnih podatkov. Kot registriran uporabnik, ki osebnih podatkov v uporabniškem računu ni dopolnil, pa imate možnost oddaje komentarjev, pri čemer si uredništvo pridržuje pravico do objave po lastni presoji.

Uredništvo Dela in izdajatelj Delo, d. d., spodbujata argumentirano razpravo in ne dovoljujeta zlorabe medijskega prostora za žalitve, napeljevanje k sovraštvu ali nasilju, osebno diskreditacijo identificiranih piscev, oglaševanje izdelkov ali storitev ali kako drugače pravno spornih komentarjev.

Po kazenskem zakoniku je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti ter za grožnjo, da bo napadel življenje ali telo druge osebe, kakor tudi za razžalitev, žaljivo obdolžitev in obrekovanje. Uredništvo Dela bo pomagalo pri ugotavljanju identitete avtorjev sporočil, če bodo to zahtevali pristojni organi. Podatke lahko na zahtevo sporoči tudi prizadeti osebi zaradi uveljavljanja njenih pravic.

Uredništvo Dela bo zato po svoji presoji brisalo sporna sporočila; posameznim avtorjem bo tudi odvzelo možnost komentiranja.

Za vsebino, naslove in priloge sporočil v forumih so odgovorni avtorji sami.

Medijska družba Delo, d. d., uredništvo Dela

Prijavi se