Marc Chagall v galeriji Tate Liverpool

Življenje je preroško dojemal kot cirkus: da bi preživel, moraš biti klovn, akrobat, glasbenik, slikar ...

Objavljeno
14. avgust 2013 12.12
Smilja Štravs, Kult
Smilja Štravs, Kult

Belorusko- francoski slikar Marc Chagall (1887–1985) v svetovni likovni zgodovini velja za enega najbolj vznemirljivih in poetičnih nadrealističnih slikarjev 20. stoletja. Razvil je poseben slikarski slog, s katerim se je odpovedal pravilom perspektive, vtisu prostora in konvencionalnim odnosom predmetov in bitij. Iz utrinkov otroških fantazij, ljudskega izročila, legend in judovske religije je sestavil pisane nadrealistične podobe.

Sebe si je predstavljal kot opazovalca sveta, kakor ga vidimo skozi vitraž, kot slikarja veselja in optimizma. Navdih je našel v beloruskem kmečkem življenju in biblijskih temah. Pomembna sestavina njegovega slikarstva so simboli (drevo predstavlja življenje, petelin rodovitnost, goslač krog življenja med rojstvom in smrtjo, okna svobodo ...)

Tisto, kar je tako zelo posebno pri njem, je njegova mistična, poganska domišljija. Na večini slik portretira svojo ženo Bello, ki je bila njegova velika ljubezen in slikarska muza. V Tate Liverpool je vse do 6. oktobra mogoče občudovati Chagallova dela na razstavi z naslovom Chagall: Sodobni mojster. Na ogled je več kot 60 slik.

Razstava je po več kot petnajstih letih prva večja postavitev v Veliki Britaniji, posvečena Chagallu. Poudarek je na obdobju, ki ga je umetnik preživel v Parizu pred prvo svetovno vojno, njegovem obisku Berlina in razstavi, ki jo je imel tam leta 1914, in letih, ki jih je preživel v rodni Liozni pri Vitebsku za časa revolucije leta 1917. Imel je izjemno srečo; preživel je rusko revolucijo, dve svetovni vojni in izgnanstvo ter živel skoraj sto let.

Med ljudmi velja Chagall za izjemno priljubljenega modernega umetnika, vendar so nekateri drugi umetniki, kot sta denimo Picasso in Matisse, nanj gledali s prezirom. Živel je v razburljivem in umetnosti naklonjenem času. Pariz je njegovo slovanski rod sprejel z odprtimi rokami kot energično eksotiko in spregledal njegov nekoliko okoren umetniški izraz. Življenje je zastavil na veliko in se pri komaj petintridesetih letih lotil pisanja avtobiografije, ki jo je naslovil Moje življenje. Menil je, da mora umetnost tako kot knjige pripovedovati, gledalcem pa posredovati izkušnje, spomine in doživetja. Življenje je preroško dojemal kot cirkus: da bi preživel, moraš biti klovn, akrobat, glasbenik, slikar ...