Ključ do najinega uspeha je v najini negospodarnosti, je pred dvema letoma razložil danes 46-letni Frederik Braun, kako je mogoče, da jima je z bratom dvojčkom Gerritom uspelo njegovo povsem prismuknjeno idejo spremeniti v uspešen posel. Njun Miniatur Wunderland ali Miniaturni svet čudes, ki sta ga pred dvanajstimi leti odprla v nemškem Hamburgu, vsako leto obišče več kot milijon ljudi. Z nakupi vstopnic skrbijo, da lahko zaposlujeta več kot 240 ljudi, obenem pa z obiskom mesta, s prenočevanji v hotelih in prehranjevanjem v restavracijah krepijo hamburški turizem.
Tega ni pričakoval nihče, tudi večno optimističen in včasih otroško utopičen Frederik ne. Nikoli ne bo pozabil gromkega smeha, ki je bobnel iz telefonske slušalke, ko je poklical svojega bančnega zastopnika in mu rekel, da potrebuje dva milijona tedanjih nemških mark za »največjo miniaturno železnico na svetu«. Ko se je bančnik le pomiril, je povsem resno vprašal, ali jo namerava postaviti v kleti stanovanjske hiše. Predvidel je, da te še nima in potrebuje denar, da jo bo najprej kupil.
Razmišljal je kot bančnik, ne kot sanjač – kar je Frederik bil, ko se je na njegovih vratih pojavil z listom papirja, na katerem sta bila le seznam ljudi, ki bodo sodelovali pri projektu, in kratek oris vizije o svetu v malem, po katerem pač vozijo tudi vlaki. Poslovni načrt je bil boren in suhoparen, njegova predstavitev vživeta. Pravzaprav je bila tako vznesena, da tudi bančnik ni mogel ostati nedovzeten za Frederikovo strast, čeprav ni spregledal, da za njo stoji trden razum. Ni bil Frederikov, bil je Gerritov.
Skorajda pesimističen in nadvse realističen Gerrit se nedolgo pred tem ni smejal, ko ga je brat poklical s počitnic v švicarskem Zürichu in mu sporočil: »Zgradila bova največjo miniaturno železnico na svetu.« Vprašal ga je le, koliko stopinj imajo in ali ima morda sončarico, saj je podobnih bratovih izpadov doživel že nešteto. Od nekdaj je bil razumni del tandema, bratova najtrdnejša opora, a tudi zavora njegove bujne domišljije. V otroštvu ga je Frederik nenehno obstreljeval z norimi domislicami, a je Gerrit le redkim dal zeleno luč za uresničitev.
Strinjal pa se je, na primer, da bosta z dobičkom, ki ga bosta ustvarila s preprodajo drugih stripov, zbrala največ stripov miške Miki na svetu. Hodila sta po bolšjih sejmih, stripe kupovala poceni, jih drugje dražje prodajala in z dobičkom nakupila 10.000 tistih, ki sta jih želela. Zakaj? Ker sta rada zbirala. Karkoli, na primer prazne cigaretne škatlice, s katerimi sta potem okrasila steno svoje sobe. Današnji otroci se ne znajo več igrati in sanjati, ugotavlja Frederik, ko se spominja, kako sta na krilih viharne domišljije nenehno nekaj gradila, se igrala z miniaturnimi železnicami in živela v svetu, ki sta si ga ustvarila sama, pa četudi sta si bila povsem različna. Tudi danes sta si, a se prav zato odlično dopolnjujeta.
Frederik, ki tudi mature ni opravil, prispeva ideje in zanos, Gerrit, ki je študiral informatiko, jih analitično obdela in poskrbi, da lahko zaživijo. Njegov uživaški brat si je, na primer, zaželel diskoteko. Gerrit je premislil, kaj bi bilo potrebno, da bi uspešno delovala. Brat se je spomnil, da bi bilo fino imeti glasbeno založbo. Gerrit je pogledal njeno poslovno plat.
Delujeta v popolni harmoniji, zagotavljata, vendar jo razumeta rahlo po svoje, saj vanjo sodijo tudi številni burni prepiri, ki izbruhnejo, ko Gerrit do onemoglosti secira Frederikove ideje. Ta bi to lahko razumel, kakor da brat ne verjame vanj ali poskuša zavistno ustaviti njegov zalet; namesto tega se zaveda, da bratov upor kaže vsaj na luknje v njegovi domislici, če ne že na njeno popolno neizvedljivost. Ideja, ki se ji uspe prebiti skozi gosto sito Gerritovega analitičnega razuma, bo skorajda gotovo delovala, se zaveda Frederik.
Vendar se je Gerrit z uresničitvijo ideje o Miniaturnem svetu čudes strinjal šele, ko mu je brat obljubil, da ne bosta »povsem uničila diskoteke in založbe«, od katerih sta živela, in tudi to šele po tem, ko je Frederik na internetu opravil raziskavo. Našel je elektronske naslove ljudi, za katere še nikoli ni slišal, si »sposodil« fotografijo neke miniaturne železnice in svoje naslovnike povprašal, ali bi med obiskom Hamburga plačali za njen ogled.
Večina moških je rekla da, večina žensk ne. Zaključek? Miniaturni svet čudes je treba približati družinam, sicer se le z vstopninami ne bo mogel pokrivati. Frederik je idejo razširil – železnica mora teči skozi zanimive pokrajine, da se bodo ljudje lahko za urico ali dve preselili v povsem drug svet. Danes lahko tako postojijo ob jezeru s kopalci, si spočijejo oči na romantičnem polju, na katerem objeta ležita zaljubljenca, gredo v Italijo, opazujejo utripajoče luči na premikajočih se avtomobilih, drevesa s sadeži, živahne živali, naseljene hiše, reke in jezera s kopalci. Miniaturne pokrajine so polne vsakdanjih podrobnosti, skrivnostnih ponoči in zanimivih podnevi, za kar med drugim skrbi več deset tisoč drobnih luči.
Danes. Na začetku pa je bilo težko. Ne le zato, ker so vsi, ki so slišali za Frederikov načrt, ugotovili, da je nesmiseln, temveč tudi zato, ker je bila gradnja njegovega domišljijskega sveta veliko težja, kakor si je predstavljal, da bo. Veliko vzponov in padcev je bilo, veliko zanosa, a tudi neskončne želje po tem, da bi se vdal in se vrnil v nekdanje uživaško in varno življenje. Ko so začeli izdelovati gore, na primer, so bile te podobne »stisnjeni torti«.
Letališče nikakor ni hotelo delovati tako, kakor bi moralo. Gerrit je vanj vložil šest let in 150.000 ur dela. Danes ga ponosno razkazujeta skupaj z več kot štiridesetimi letali, parkiriščem, vlaki, ki vozijo nanj, ljudmi in vsem, s čimer se ponaša vrveče letališče, vmes pa je Gerrit že ničkolikokrat obupal. In morda celo bi, če ne bi vanj vložila 2,3 milijona evrov.
Vendar sta se brata modro obdala z ljudmi, ki so vanju verjeli. Ko je kateri od njiju izgubil voljo, ga je drugi potiskal naprej. Človek potrebuje takšne faze, meni Frederik, da lahko, ko spet vstane, nadaljuje še siloviteje. Danes njegovi načrti segajo tja do leta 2020. Presenetljivo zanj, ki se je vedno zlahka vnel, a se tudi hitro ohladil.
A Miniaturni svet čudes se je tako zelo ogrel le zato, ker ga nočno življenje ni več zadovoljevalo in je iskal način, kako se od njega oddaljiti. Našel jih je celo vrsto, le da z nobenim ni mogel prepričati svojega razumnega brata, brez katerega ni hotel, tudi mogel ne naprej.
Drug za drugega sta nepogrešljiva, ne le poslovno, ampak tudi zasebno. Še nedavno sta celo živela skupaj. Povsem zaupata le drug drugemu, pravita. Njuni sodelavci to vedo, zato jih ne skrbi, ko med njima poči. Diskretno se umaknejo in počakajo, da se vihar umiri, medtem pa oblikujejo, kar želijo. Brata od njih pričakujeta le, da bo delo opravljeno dobro in natančno. In da njihove domislice delujejo. Čeprav, vsaj na začetku, praviloma ne.
Pred dnevom otvoritve novega tematskega parka delajo dneve in noči, a so vsakič znova na robu obupa. Ko jim le uspe, so občutki zmagoslavja, ki jih prevzamejo, neprimerljivi s čimer koli. Dajo jim zagon za nadaljevanje, čeprav je za Frederika dovolj že, da pogleda vrsto pred blagajno z vstopnicami. Še zdaj ga preseneča. »Če bi opravil maturo, vsega tega danes ne bi bilo,« meni. Življenje bi ga zaneslo drugam in nehal bi sanjati ali pa si sanj ne bi upal uresničiti – kakor tisoče ljudi, ki je svoje zaklenilo vase, je prepričan.