Tiskane izdaje
Ena najbolj žalostnih žensk na svetu, je fotograf Arnold Newman opisal Marilyn Monroe, katere podoba krasi letošnji uradni plakat canskega festivala. Pol stoletja po smrti še vedno pritegne oko.
Tudi iz spomina tistih, ki so jo ovekovečili, nikoli ni izginila, pa čeprav je bila le ena v vrsti znanih, ki so jih ujeli v objektiv. Pred Newmanovim objektivom so tako stali, na primer, Šimon Peres, Jaser Arafat in člani družine Kennedy pa tudi njegov kolega Cecil Beaton, fotograf elegance in stila.
Slednjega je najela tudi Monroejeva, ko se je leta 1956 odločila, da želi spremeniti smer svoje kariere in javno podobo seksi trapice. Da se je zmogla brez zadržkov spremeniti v karkoli, ne da bi pri tem izgubila negotovost in ranljivost, je Beaton poročal pozneje. In da je bila seksi, vendar sofisticirana, igriva, a s stilom, otroška, vendar odrasla.
Fotografa, ki mu je varuška aparat v roke potisnila pri enajstih letih, pri dvajsetih pa je imel že svoj studio, je očarala, četudi je bil zaradi sodelovanja z modnima časopisoma Vogue in Vanity Fair slavnih in bogatih vajen bolj, kakor so drugi svojih sosedov. Na fotografiranje je prišla zgolj z dvema oblekama, se naličila sama in se po začetnem nelagodju sprostila tako, da je njena igrivost postala nalezljiva. Delati z njo je pravi užitek, je ugotovil Beaton, ki so ga leta 1972 za njegov prispevek k umetnosti povišali v viteza in čigar fotografijo je Marilyn Monroe izbrala za svojo najljubšo.
Ure in ure se je lahko sklanjala nad negativi in izbirala posnetke, ki so bili po njenem iskreni, resnični in pravi. Douglas Kirkland, ki je v šestdesetih in sedemdesetih letih delal za revijo Life in fotoreportažno pokril tudi Grčijo in Libanon, je ugotovil, da slabe fotografije Monroejeve sploh ni bilo mogoče narediti. Celo njemu je fotografiranje imenitno uspelo, čeprav jih je imel le 24, ko je stopila pred njegov objektiv, in je imel takšno tremo, da je komajda delal.
Ob spominu, s kakšno težavo je izustil, ali bi morda odvrgla oblačila, se je pozneje lahko le nasmehnil. »Bila je najbolj seksi, bolj od kogarkoli. Čustveno je naredila vse prav. Izrazila je, kar sem hotel od nje.« Pozirala mu je v postelji na svilenih rjuhah in ga, ko so se asistenti med odmorom umaknili, menda povabila mednje.
Ni se ji pridružil, vendar so prav zaradi tega, je bil prepričan pozneje, nastale zares dobre fotografije zvezdnice, ki se je z njegovo kamero spogledovala tako lahkotno, kakor da ne bi imela za sabo izkušenj, ki so jo leto pozneje pognale čez življenjski rob.
Milton Green je bil le tri leta starejši od Kirklanda, ko jo je spoznal, vendar je imel ime, pred katerim je tremo začutila ona. Po letih v poslu je mislil, da je videl že vse. »Vendar nikoli nisem videl nikogar s takšnim glasom, takšno prijaznostjo in takšno resnično mehkobo.«
Da je številni ljudje niso razumeli, je bil prepričan leta 1922 rojeni mož, ki ga je fotoaparat pritegnil pri štirinajstih letih in je pri triindvajsetih veljal za čudežnega otroka barvne fotografije. V naslednjih dveh desetletjih je fotografije, na katerih je želel ujeti notranjo lepoto človeka in ga prikazati naravno, vendar elegantno, objavljal povsod, kjer jih je bilo vredno objavljati.
Monroejevo je predstavil v največ različnih podobah, saj je z njo preživel največ časa. Od leta 1955, ko sta ustanovila produkcijsko hišo, je bil njen agent, svetovalec in prijatelj in ji je pomagal, da se je po vsakem padcu spet pobrala. Po njeni poroki z dramatikom Arthurjem Millerjem je bilo njunega lojalnega prijateljstva konec in po januarju 1957, ko sta zadnjič delala skupaj, tudi spregovorila nista več. Večkrat nagrajeni Green jo je poklical šele tik pred njeno smrtjo, ker je imela njegova žena slab občutek. Da so jo umorili, je vztrajal pozneje, ko se je že preveč družil s kozarcem.
Vendar tudi George Barris ni verjel v njen samomor. Videl jo je dan pred njeno smrtjo, potem ko sta šest tednov pripravljala fotoreportažo za revijo Cosmopolitan in razmišljala o tem, da bi njene podobe zbrala v knjigi. Barris, ki je zaslovel z medvojnimi fotografijami generala Eisenhowerja, je v očeh igralke, ki jo je prvič srečal na snemanju filma Sedem let skomin, vedno videl žalost.
»Naučila se je smehljati, se smejati, biti klovnesa, četudi se ji je lomilo srce.« Kljub temu se mu je pred smrtjo zdela preveč polna življenja, da bi mogla, četudi nehote, zaužiti preveč pomirjeval. Iz spoštovanja do nje fotografij ni hotel objaviti. Nekaj so jih ljudje lahko videli dobro desetletje pozneje, v večjem obsegu pa šele leta 1986.
Barris je bil eden zadnjih fotografov, ki so jo ovekovečili, André de Dienes eden prvih, ko je, 19-letna, pred njegov objektiv stopila kot Norma Jeane Baker. Fotograf, ki se je po maminem samomoru pri njegovih štirinajstih letih iz rodne Transilvanije podal v Tunizijo in pristal v Parizu, je imel oko za modo. Leta 1936 je postal modni fotograf, se dve leti pozneje preselil v Ameriko, ko ga je tja povabil urednik revije Esquire, in se leta 1944 modne fotografije naveličal.
Začel se je navduševati nad akti in naravo. Norma Jeane, ki je kot model prav takrat začenjala kariero, je bila zanj »zemeljski, seksi angel«. Nemudoma ga je prevzela; o tem, kaj se je zgodilo, ko sta se odpravila na fotografsko popotovanje, pa je pozneje diskretno molčal. Poslovno sta se še družila, intimno več ne, je pa leta 1961, ko jo je srečal zadnjič, zaznal, da je bila videti precej slabše kot osem let prej, ko je poslednjič stopila pred njegov objektiv.
Leif-Erik Nygards ni opazil nič, ko je dva meseca pred smrtjo gola ležala v postelji in jo je fotografiral Bert Stern, čigar pomočnik je bil. Ko si je Stern vzel odmor in je Nygards ostal z njo sam, je Monroejeva, ne da bi jo za to prosil, odgrnila rjuho, ki je dotlej delno prekrivala njeno golo telo, in mu dovolila, da je naredil en sam samcat posnetek.
Eva Arnold, ki je umrla januarja letos, stara 99 let, jo je spremljala desetletje. Prva ženska, ki se je pridružila fotografski agenciji Magnum, se je proslavila s fotografijami revnih, ostarelih in tistih na robu družbe na eni strani ter znanih in slavnih na drugi, a se je vsemu delu navkljub v fotografsko zgodovino zapisala z Marilyn Monroe.
Razvpita zvezdnica in blaga fotografinja, ki jo je leta 1980 ameriško združenje časopisnih fotografov nagradilo s priznanjem za življenjske dosežke, sta se spoznali leta 1952, se spoprijateljili in naslednje desetletje skupaj ustvarjali fotografije, ki so Monroejevo prikazovale v njeni krhkejši podobi.
Fotografija, na kateri Marilyn Monroe piha svečko na rojstnodnevni torti, je le ena v množici fotografskih podob znanih osebnosti, ki so svoje mesto našle v znamenitem ameriškem Arhivu Bettmann. Leta 1935 ga je ustanovil doktor filozofije Otto L. Bettmann, potem ko je z dvema skrinjama, polnima fotografij, pobegnil iz Nemčije. V New Yorku jih je oddajal revijam, kakršni sta bili Life in Look, in za njihovo enkratno objavo računal od petindvajset do nekaj tisoč dolarjev. Obletnici
Canski festival je letos simbolno združil dve obletnici. S fotografijo, na kateri Marilyn Monroe piha svečko, zaznamuje 65. let obstoja in 50 let, kar je umrla igralka, ki so jo ovekovečili številni fotografi. Čeprav so bili vajeni znanih in pomembnih osebnosti, nobenega ni pustila hladnega.
Eve Arnold se je z njo spoprijateljila, Milton Green je postal njen zaupnik in svetovalec, George Barris iz spoštovanja do nje ni zmogel objaviti fotografij, ki jih je naredil tik pred njeno smrtjo... Ne glede na to, kaj so naredili prej ali pozneje, se njihovo ime še danes najpogosteje povezuje z Marilyn Monroe.
