Nelizabeta sem in nisem jaz

Modna oblikovalka Neli Štrukelj nikoli ni imela digitalne naprave na črko i, pa vendar je ustvarila I-bag.

Objavljeno
06. junij 2013 17.19
Maja Prijatelj, Panorama
Maja Prijatelj, Panorama
Nikoli ni imela nobene digitalne naprave, ki se začne s črko i, pa vendar jo ljudje še vedno najbolj poznajo po torbi I-bag. Torba, ki ji je mogoče poljubno odvzemati in dodajati žepke in se lahko nosi na več načinov, se pravzaprav imenuje Smart, I-bag pa je blagovna znamka, pod katero je mlada modna oblikovalka združila več raznovrstnih kolekcij torbic. Preveč, prizna tudi sama.

Od omenjene torbe iz kolekcije Identity, katerih vizualno podobo poklopcev so med drugim krojili Kosovelovi konstruktivistični verzi in fotografije Matjaža Tančiča, do torbic, ki so nastale pod vplivom avbe v kolekciji Etnoir in tistih, v katerih je ujet viktorijanski duh. 

Redko se zgodi, da mlad oblikovalec že z diplomsko kolekcijo tako strumno in uspešno zakorači na trg, kot je Neli Štrukelj. Ni šlo brez jasne usmerjenosti k cilju, postavljanja višjih meril od pričakovanj profesorjev. Da bi zbrala srestva za postavitev razstave, je morala oddelati tudi marsikakšno »nočno izmeno« za točilnim pultom enega od ljubljanskih žurerskih lokalov.

»Izhodiščna ideja diplomske naloge je bila narediti okolju prijazen izdelek iz odpadkov. Oblikovanje za okolje mi je bilo vedno zelo pomembno. Od nekdaj sem domov vlačila stare obleke, nikoli nisem zavrgla niti najmanjšega koščka blaga, še zdaj ne. Toliko vsega je že narejenega, da bi bilo treba to izkoristiti. Iz tekstilnih tovarn na vseh koncih Slovenije sem domov zvozila kup materiala, ki jim je ostal.

V resnici nisem povsem dobro vedela, kaj naj z njim. Uporabni so se mi zdeli le ostanki usnja za tapeciranje in rekla sem si, da bom iz njih naredila torbo. Nisem hotela narediti še ene lepe torbice, ampak takšno, ki bi bila tudi uporabna. Med prijatelji in znanci sem opravila spletno anketo, kaj želijo od torbe, in dobila zelo zabavne odgovore. Na prvo žogo so bile zahteve morda čudne, a ko sem jih strnila v skupne točke, so postale smiselne.«

Po diplomi, za katero je prejela fakultetno študentsko Prešernovo nagrado, je torbo Smart v promet spravila z razstavo, za katero so poklopce z različnimi zgodbami digitalno poslikali slovenski ustvarjalci. Pozneje so se Smartu pridružile druge večje in manjše torbe, tudi za druge blagovne znamke (niOka, Farandula), pa denarnice in podobni »drobižki«. Neli načrtuje novo serijo potiskov za torbe iz kolekcije Identity, čuti pa, da ima vsak izdelek, zlasti Smart, še neizkoriščen potencial. »Ogromno ljudem je všeč, vendar je velika razlika med številom 'všečkov' in tistim, kar se proda.« 

Izdelek je lahko odličen, vendar je za uspešen prodor na trg poleg finančnih sredstev pomembna tudi ekipa usposobljenih ljudi, ki vedo, kako ga pravilno spraviti na trg. Kot primer navede znamko torb Freitag. Iz ene torbe, izdelane iz šotorskega platna, zašitega z obrobnim trakom, ki jo za dober denar prodajajo v več sto barvnih različicah, so njeni snovalci naredili »svetovni posel, ker so bolj poslovneži. Jaz pa sem najprej oblikovalka in šele nato podjetnica. Izdelek me zanima, dokler je treba rešiti določeno težavo, ko ta faza mine in ga je treba prodati, pa bi že delala kaj drugega. Če hočeš živeti od svojega dela, moraš najti pravo ravnotežje med tema dvema silama in imeti ljudi, ki s popolno predanostjo vodijo in verjamejo v blagovno znamko,« se posipa s pepelom. 

Ker ni hotela biti le oblikovalka dodatkov, med katere ljudje uvrščajo oblikovalce torbic, temveč se je želela predstaviti celostno, je konec lanskega leta predstavila blagovno znamko oblačil, čevljev in torbic Nelizabeta. Na letošnjem Philipsovem modnem tednu je prikazala že drugo kolekcijo za jesen, medtem ko so izbrani kosi iz spomladanske že naprodaj v Galeriji Emporium. 

Pomladna Nelizabeta »intuitivno in drzno kombinira eklektični glamur in eleganco art decoja s športno funkcionalnostjo in izzivalnim šarmom dvajsetih let minulega stoletja«, medtem ko jesenska črpa iz motivov narodnih noš in vojaških elementov nekdanje skupne republike in jih prevaja v sodobno in urbano kolekcijo. »Sama sem veliko bolj druga kolekcija. Večinoma se oblačim v črno,« se nasmehne Neli. A če bi bilo čisto po njeno, bi zase najraje naredila kolekcijo seksi in stilsko dovršenih trenirk. »Rada sem v udobnih oblačilih.«

Od kod prihajajo lasersko izrezane čipke v usnju v spomladanski kolekciji, ki so se pojavile že na torbicah za Farandulo? »Priznati moram, da za veliko stvarmi (tudi za pobudo za izdelavo čevljev za Nelizabeto, op. p.) stoji moj tata. Nekje je izvedel za stroj za laserski razrez in hotel, da ga greva pogledat. Še en stroj, sem si mislila – po poklicu je namreč strojnik. Peljal me je k možakarju iz okolice Celja, ki nama je pokazal, kaj vse je mogoče narediti z laserjem. Ta stroj pa ni tako slab, sem si rekla,« se nalezljivo zasmeji.

»Že takrat sem dobila idejo, da bo naslednja kolekcija povezana z lasersko izrezano čipko, na žalost sem jo oddala za drugo znamko.« Laser ima zdaj že doma. Poleg izrezovanja čipk ga uporablja za krojenje celih torb in pospeševanje proizvodnje, raziskuje pa tudi druge načine njegove uporabe. 

Vsi izdelki nastajajo v delavnici poleg studia in »showrooma« v domači Sežani. Neli jih oblikuje, na računalniku zriše kroje, jih izreže z laserskim strojem in pripravi za proizvodnjo. Občasno ima zaposleno eno ali dve šivilji, za izdelavo torbic pa redno zaposleno dekle iz Moldavije.

S slednjo je povezana dokaj klasična zgodba Slovenije. Pol leta pred odprtjem delavnice je Neli objavila razpis za delovno mesto galanterista, na katerega se je prijavilo okoli 50 ljudi, a nihče niti približno ni izpolnjeval zahtev. Kandidate je iskala na vseh koncih, a ni našla nikogar. Kazalo je že, da je dobila gospo, ki je bila vodja proizvodnje v propadli Industriji usnja Vrhnika. Toda ko ji je Neli pokazala enostavno torbico, kakršno bi morala biti sposobna izdelati, je dejala, da najbrž ne bo šlo. 

Šola za galanteriste je že dolgo zaprta, zato ni mlade generacije. Tisti, ki so jo obiskovali, pa v tej panogi nikoli niso delali ali so znanje izgubili. Drugi imajo podjetja oziroma blagovne znamke in ne želijo delati za druge, tretji pa so v večjih podjetjih delali le posamezne faze in ne poznajo celotnega postopka. 

Po čudni sreči je na vrata bodoče delavnice potrkalo dekle, ki ni govorilo slovensko, a je mož prevajal njene besede. »Povedal je, da je v Moldaviji obiskovala univerzitetni program za izdelovalca obutve. Ko sem odprla delavnico, sem jo poklicala in pokazalo se je, da je najboljša delavka. Čeprav ni imela pojma o torbicah, se zelo hitro uči, zna razmišljati, je inovativna in natančna,« jo hvali Neli. Ko se kaj zatakne, pa na pomoč priskoči gospod, ki je bil usnjarski mojster v Toku.

Najdražji pri modnem oblikovanju je razvoj. Vložek v materiale se ti že povrne, toda za plačilo delavcev, ki so sodelovali pri razvoju, moraš prodati določeno količino izdelkov. In to vsako sezono znova. »Pri modi nikoli ni konca. Ko zaključiš razvoj ene kolekcije, že začneš z novim. Ravno porabiš ves denar za eno kolekcijo, pol leta čakaš, da pride v trgovine, v tem času pa moraš zalagati denar za naslednjo. To te požira. Zato skoraj ni več neodvisnih blagovnih znamk, večina je v lasti dveh korporacij.«  

V Sloveniji nihče ne proda dovolj, da bi poplačal razvoj, igramo pa se, kakor da sistem deluje enako kot v tujini. »Imamo modni teden, na katerem se imamo super, fotografiramo se z Rebeko Dremelj in Špelo Grošelj, da se lahkopotem hvalimo s svojimi fotografijami v Lady,« je cinična Neli.

Ker na modnih dogodkih tako rekoč ni kupcev, morajo oblikovalci sami zalagati denar za izdelavo kolekcij. Zato vsi delajo še kaj drugega. »Tudi jaz bi potrebovala kaj za zraven,« v smehu prizna. »Najnovejši kos v moji garderobi mi je podarila Sanja Grcić, ker je videla, da si že dve leti nisem ničesar kupila.

Kljub vsemu sem hvaležna, da lahko počnem, kar me veseli, in da imam veliko podporo tudi doma, saj mi pri delu tako z nasveti kot finančno veliko pomaga oče.« Trenutno se Neli pripravlja na kostumografijo za predstavo v Slovenskem mladinskem gledališču.