Tiskane izdaje
Avstrijsko-nemško-francoska igralka Romy Schneider, nepozabna princesa Sissi, ljubka deklica in pariška femme fatale. Hotela je biti svobodna, ko še ni bil čas za to, odlično se je znašla v filmu, malo slabše ji je šlo v življenju. Umrla je, uradno zaradi zastoja srca, 29. maja 1982, stara 44 let.
Rojena je bila v času vzpona nacizma na Dunaju, šest mesecev po priključitvi Avstrije Nemčiji, kot Rosemarie Albach na Dunaju. Njena starša sta bila znana in uspešna igralca predvojnega nemškega filma, zvezdnika berlinskih studiev UFA Magdi Schneider in Wolf Albach - Retty. Imela je brezskrbno in srečno otroštvo v idiličnem Berchtesgadnu med Bavarsko in Solnograškim.
Ko ji je bilo 15 let, je bilo konec romantične gorske idile, zgodil se je Ognjemet, njen prvi film, starša sta se medtem razšla. Mama Magda je skrbno načrtovala hčerino kariero in ljubka Romy je hitro osvojila srca občinstva. Leta 1953 je posnela domovinski film Ko spet beli bezeg zacveti – izjemen uspeh je vse prepričal, da je rojena nova velika filmska zvezda.
Med letoma 1955 in 1957 je posnela razkošno trilogijo o nesrečni princesi in cesarici Sissi, za katero so v vojni ponižani Avstrijci in Nemci dobesedno ponoreli. Romy je kot sedemnajstletno dekle postala sladka Sissi, princesa za vse čase, nostalgičen spomin na zlato dobo nekega velikega cesarstva, ki ga je še nepolnoletna obudila od mrtvih.
Žena cesarja Franca Jožefa, sloveča lepotica nemirne nravi, se je zaradi nesoglasij s taščo odpravila na večno popotovanje po Evropi. »Da, cesarja imam rada. Če le ne bi bil cesar!« je še pred poroko dejala petnajstletna Sissi, ko so jo vprašali, ali bi vzela Franca Jožefa. Romy Schneider je pozneje imela podobno smolo. Rada je imela Alaina Delona. Ko le ne bi bil Alain Delon, kultni francoski igralec, ki je zlomil na tisoče ženskih src. Tudi njeno.
Bila je besna, z vlogo Sissi je postala idol množic, najbolj oboževana igralka nemškega govornega območja – in to s kičasto vlogo v pravljici včerajšnjega sveta, polnokrvni monarhični limonadi. Počutila se je kot ptica v zlati kletki. V resnici jo je s Sissi povezovalo veliko več, kot je sama hotela. Obe »kraljici« sta umrli tragično; Sissi je zabodel atentator, Romy je umrla zaradi zastoja srca, potem ko ji je nesrečno umrl sin (tudi Sissi je izgubila sina, ki je naredil samomor).
Hotela je biti »svobodna« in divja. Da bi se rešila Sissi, ki ji je, kot je sama dejala, kot ovsena kaša obtičala v grlu, je z Dunaja pobegnila v Pariz. Ampak tudi Parižani imajo svojo Sissi, le da sliši na ime Marija. »Spet sem Parižanka,« je rekla, ko je snemala v Franciji. Pariz ji je predstavljal svobodo, v njem je laže dihala, če bi le lahko pozabila na Alaina Delona. Z ljubljencem francoskih žensk sta bila par pet let, bil je njena edina velika ljubezen, čeprav se nikoli nista poročila.
Ko sta se razšla, se je poročila z nemškim režiserjem in producentom Harryjem Meyenom in rodila sina Davida. Zakon je propadel, ko sta leta 1969 z Delonom posnela film Aleksander in poskušala obnoviti romanco. Nova sreča ni trajala dolgo in Romy je nazadnje zapadla v odvisnost od alkohola in tablet. Iz kljubovanja se je poročila s svojim tajnikom Danielom Biasinijem ter mu rodila hčer Sarah. Leta 1979 je naredil samomor njen prvi mož Harry, dve leti pozneje je med igro tragično umrl njun 14 letni sin David. To je bil konec.
Devetindvajsetega maja 1982 (bila je v 44. letu) jo je prijatelj Laurent Petain našel mrtvo v njenem pariškem stanovanju. Zdravnik je zabeležil, da je umrla zaradi zastoja srca. Po njeni smrti je Alain Delon dejal, da je ne bi hotel videti stare: »Ljubše mi je, da je odšla na tak način, to je dobro. Zapustila nas je v polni lepoti. Ona je mit, legenda in to bo tudi ostala.«
Pa vendar: »Spomini so nekaj najlepšega v življenju,« je sama govorila. Podobe, ki so jo spominjale na kultno avstrijsko princeso, se pravzaprav ni otresla nikoli, čeprav je kasneje zaigrala nekaj nepopulističnih vlog morilke, prostitutke, samostojne zrele ženske in politične borke.
Njen igralski kolega Jean-Louis Trintignant je dejal, da je Romy izjemna igralka, čeprav je včasih težko shajati z njo. Igralec Jacques Dutronc je bil prepričan, da je superzvezda, ki ima takšno moč, da te priklene nase in te ne spusti. »Romy je kot allegro pri Mozartu, telesno in duševno,« jo je hvalil Sautet. Sama ni bila prepričana, da je res tako veličastna: »V to raje ne verjamem, na žalost sem preveč normalna.«
Govorila je, da moraš preprosto iti za nosom, ni pomembno, v koliko vrat se zaletiš. No, njej so se vrata kar odpirala, ker je bila pač tako neverjetno privlačna. Njen dekliški magnetizem bi lahko primerjali s tistim, ki ga je imela legendarna Marilyn Monroe. Navdihovala je številne režiserje in fotografe (med njimi so Herbert List, Max Scheler, Roger Fritz, F. C. Gundlach, Helga Kneidl in Robert Lebeck).
Njena podoba je del kolektivnega spomina, kajti na fotografijah je bila, kot povedo fotografi, ki so z njo delali, najboljša. »Romy ve, kako se spogledovati z objektivom,« je dejal fotograf Robert Lebeck. Pa ne le da je bila vešča spogledovanja, bila je preprosto fotogenična, škoda bi bilo, če bi tega daru, ki ji ga je dala narava, ne izkoristila. Včasih je bila živahna, drugič otožna in krhka, vedno pa preprosto lepa in brezčasno očarljiva.
