Tiskane izdaje
»Fajn te je spet tukaj videt, a veš? Tukaj, doma,« je Pavla Jesih vzneseno rekla Jožu Čopu, ko sta se vzpenjala proti Centralnem stebru Severne triglavske stene. Kmalu je to postal Čopov steber, Pavla Jesih pa je ostala tista, ki je »plezala v navezi s Čopom«. Uvodni citat je iztrgan iz predstave Pavla nad prepadom, ki jo je sinoči – po predlogi Andreja E. Skubica – na oder Slovenskega mladinskega gledališča postavil režiser Matjaž Pograjc in tako Jesihovo potegnil iz brezna vse bolj bledečih spominov.
Da, Pavla Jesih je v navezi z Jožo Čopom iz Centralnega stebra naredila Čopovega. Ona je tudi tista, ki je bila lastnica več kinodvoran po Sloveniji, a je ostala skoraj brez kakršne koli omembe, kaj šele takšne, ki bi je bila vredna. In ona je tista, ki se je na koncu trmasto potegnila v osamo svojega mračnega stanovanja. Pograjca je, kakor je bilo že večkrat zapisano, zintrigirala v čtivu Pozabljena polovica; predal jo je Andreju E. Skubicu, ki ga naloga sprva ni prav vznemirila, kajti do hribov ni čutil pretirane naklonjenosti. A po mesecih brskanja po Pavlinem življenju, ko se mu je začelo dozdevati, da sta že skoraj cimra, kot je sam ugotavljal, ga je pritegnil »skoraj filmski detajl«: »Živela je skromno, še največ je porabila za krmo golobov na ljubljanskem Starem trgu in za cigarete.« Kliše ali melodramatični detajl? Skubic uporabi oboje, kajti: »Podrobnost je bila preveč bizarna, da bi jo lahko izpustil – prav zato, ker je resnična. In zgodba je preveč kruta, da bi jo ignoriral.«
Iz hribov v kino
Pavla Jesih (1901–1976) je bila, milo rečeno, nenavadna ženska. Ko je prišla v časopisje in na radijske valove, je bilo dekle iz premožne družine v Ljubljani že prekaljena plezalka iz vrst znamenitih skalašev. Pri petindvajsetih letih se je začela skupaj z Miro Marko Debelak utrjevati na položaju pionirke evropskega alpinizma; ob njenem imenu je zapisanih več prvenstvenih smeri, ki še zmeraj veljajo za zelo zahtevne. Suverena plezalska pot, začinjena z njeno trmo in svojeglavostjo, se je prekinila leta 1934, ko se je ponesrečila v steni Velike Mojstrovke.
»V zgodnjih jutranjih urah se je napotila reševalna skupina v stene Jalovca, da reši ponesrečeno pogumno planinko Pavlo Jesihovo iz Ljubljane. Reševalci so šli na kraj nesreče iz Tamarja ter so šele danes okoli ene popoldne mogli z velikimi težavami priti do dekleta, ki je moralo vso noč v velikih bolečinah prebiti v steni,« je takrat poročal Slovenec. A verjetno bistveno večja kakor bolečina zaradi poškodb je bila Pavlina agonija, ker leta ni mogla v gore ...
V času, ko jih je opazovala od daleč, si je našla povsem drugačno zaposlitev. Del družinskega premoženja je vložila v kinematografijo. Začela je leta 1936 s kinom Metropol v Celju in mu pridružila še tamkajšnji Union, nato je prodrla na Ptuj (kino Royal, zdaj kino Ptuj) in nazadnje verigi dodala ljubljanski »elitni kino« Matica (v stavbi današnje Filharmonije). Začela se je druga svetovna vojna in Pavla se je morala, kakor je vedela in znala, prilagajati ponudbi in distribuciji filmov, hkrati je pomagala partizanom, skratka ves čas je plezala po robu in v takih okoliščinah je bila še kako pripravna za različne interpretacije.
»Med vojno je izdatno podpirala OF, ilegalce in begunce – skoraj do bankrota svojega podjetja. Potem pa se je znašla v svetu revolucionarjev,« je v gledališkem listu zapisal Skubic. Ravno v času, ko je opažala, da njene kinematografe pri distribuciji sistematično sabotirajo, sta se s Čopom odpravila v Severno triglavsko steno. Bilo je le nekaj tednov po koncu vojne, ki je ljudi psihično in fizično popolnoma izžela.
»Že enajst let nisem plezala,« je ugotavljala Pavla, ko je plezala za Čopom. On je bil pravzaprav edini, ki mu je pustila plezati naprej, kakor je potrdila tudi Dušica Kunaver, žena pokojnega alpinista Aleša Kunaverja, ki je s Stanetom Belakom in Antonom Sazonovom prvenstveno premagal Čopov steber pozimi. Pavla in Joža sta šla tistikrat v resnici le na ogled smeri, nista še bila pripravljena na zaresen vzpon. Toda šlo jima je tako dobro, da sta kar nadaljevala – dokler Pavla ni povsem izčrpana obstala in pustila Čopa, da nadaljuje. A tudi, ko se ji je približala skupina reševalcev, je trmasto vztrajala. Resda so jo varovali, vendar je sama izplezala v vsej svoji trmi in načelnosti, je Dušica Kunaver povzela besede Joževega nečaka, Jaka Čopa, in reševalca Jožeta Štolcarja.
Vražji ponos
»Ali ta zadnji del legende drži ali ne (potrdili so ga vsi pričevalci, kljub skepsi privržencev tekmice), niti ni pomembno,« je ugotavljal Skubic, »a zdi se, kot da ji je ravno občutek ponovne ogroženosti dal tisto kljubovalno moč, da izzove življenje samo.« Čopov steber je ostal Čopov; njej ponos ni dal, da bi si prizadevala za več, četudi jo je, kot je pozneje povedal Josip Jesih, sam Čop pobaral za mnenje (njuna smer se sicer še vedno imenuje Čop-Jesihova). Kmalu je ostala brez kinodvoran in padla v kazenski postopek (sprožil ga je njen tekmec France Brenk), pri katerem ji niso pomagale niti zasluge pri OF, ponudbo, da bi sprejela delo v vodstvu Triglav filma, pa je – četudi je prišla od samega Ivana Mačka – užaljena zavrnila.
Nekje v tistem času se je končalo tudi njeno ljubezensko razmerje, kar jo je še bolj pahnilo v osamo. Ta spomin, ki ga je Dušici Kunaver posredoval Pavlin nečak Josip Jesih, ravno tako priča o njenem pogumu. »Ta fant je po spodleteli sabotažni akciji prišel v Rižarno. Pavla, odločena, da ga reši, je odkorakala mimo straž in stopila pred načelnika policije. Ta ji je pojasnil, da nima te moči, da bi kar tako izpustil saboterja, potem pa ji je svetoval, naj da pisno vlogo zdravnikom, saj je bil v bolnišnici. Pavla je šla od enega dohtarja do drugega in vse po vrsti podkupila ter tako rešila svojega fanta,« je pripovedovala Dušica Kunaver. Josip Jesih, s katerim se je pogovarjala kakšno leto pred njegovo smrtjo, je bil sicer tudi eden izmed redkih Pavlinih zaupnikov. »Pavla je bila na koncu zelo osamljena. Ob vsej svoji psihični moči in fizičnih sposobnostih je bila nekoliko ozkonačelna in zamerljiva,« je razmišljala Dušica Kunaver. In tako so jo na koncu ljudje poznali kot strogo skrbnico planinskih koč in zadržano, morda celo malce zagrenjeno starko, ki je hranila golobe ...
Predsednik skupščine z zabojem buteljk
Tukaj smo spet pri detajlu, ki je pritegnil Skubica: »Spomnil me je na tiste filme, v katerih otrok vrsto let pozna ali srečuje zapuščeno gospo, ki na videz revna in nepomembna, čudaška poseda in krmi golobe, dokler nekega dne ne izve, da je pravzaprav nekdanja bogatašinja, za katero je izjemna življenjska zgodba … V tem primeru ta melodramski detajl rešuje to, da je obogaten s specifično lokalnimi posebnostmi, na primer da se preteklost razkrije tako, da se k starki na nekem oguljenem podstrešju na obisk najavi predsednik slovenske skupščine z zabojem buteljk.«
Pavla Jesih je na odru dobila tri osebnosti, še eno več, kakor si je bil zamislil Skubic. »Odrska izvedba je malo bolj domiselna kot moj tekst: jaz sem predvidel dve Pavli in dva Čopa, mlada in stara. Pograjc je oba Čopa združil v enega, mojo 'mlado Pavlo' pa dodatno razdelil na dve, eno predvojno in eno iz časa vojne in takoj po njej.« Skubicu je seveda najljubša tista srednja. »Ni si težko zamisliti mlade buržujke, ki uživa v življenju, niti zagrenjene starke. Težko si je zamisliti tisto, ki – kot sem v tekstu simboliziral – sama prizna, da je v steni mogoče iti gor ali dol, naravnost v steno pa ne. Ampak v resničnem življenju je poskušala narediti prav to.« •
