Od jabolka do granate

Granatno jabolko najdemo v eni od najznamenitejših poslikav porcelana, v tako imenovanem čebulnem vzorcu.

Objavljeno
15. november 2012 14.58
Matija Grah, Panorama
Matija Grah, Panorama
Uživali so jih že pred več tisočletji. Najstarejše znane najdbe njihovih ostankov segajo v bronasto dobo. Poznali so jih tako Egipčani kot stari Grki. In v Sredozemlju jih s pridom gojijo že stoletja. Kljub temu granatna jabolka še vedno veljajo za eksotičen sadež, za priboljšek, ne pa za sadje, ki bi ga uživali vsak dan. Zaradi številnih kot rubin rdečih semen, ki tvorijo sredico tega kot pomaranča velikega sadeža, je granatno jabolko že zelo zgodaj obveljalo za simbol rodovitnosti in plodnosti – pa tudi dolgoživosti, saj granatovec, drevo oziroma grm, ki rodi granatna jabolka, živi tudi več stoletij. Z napačno prepoznavo granatnega jabolka kot čebule je nastala tudi nemara najznamenitejša poslikava porcelanastih jedilnih servisov – tako imenovani Zwiebelmuster oziroma čebulni vzorec.

Domovina granatnega jabolka je Azija. Nekateri domnevajo, da so ta rdeče do oranžno-rjavi sadež zaobljene šesterokotne oblike najprej kultivirali na območju, ki pripada današnjemu Iranu. Kakorkoli že, dejstvo je, da ga danes srečamo domala vsepovsod po Aziji, tako na Kavkazu, severu Indije (kjer ga gojijo kot začimbo) kot npr. tudi na Kitajskem in v Indoneziji – ter da ga že stoletja dolgo gojijo tudi v Sredozemlju, tako na jugu Evrope kot na severu Afrike. Španski kolonizatorji so ga med odkrivanjem Novega sveta zanesli najprej na Karibsko otočje in v Latinsko Ameriko, dandanes pa najdemo obsežne nasade granatovcev tudi v ameriških zveznih državah Kaliforniji in Arizoni.

Granatna jabolka na severni polobli uživamo nekje od septembra do januarja. Ena od posebnosti tega sadeža, ki zgolj od daleč spominja na jabolko, je, da dozori na drevesu. Če ga oberemo, še preden je zrelo, se proces zorenja ustavi in jabolko ne bo sladkega, temveč zelo kislega okusa.

Granatovec lahko zraste v manjše drevo, pogosto pa ga gojijo kot košat grm. V višino doseže velikost nekje do petih metrov in se lahko razraste do treh metrov v širino. Je dolgoživa rastlina, saj živi več stoletij. Lubje je rdečerjavo do sivo, mlade vejice so pogosto četverorobne.

Granatno jabolko najpogosteje uživamo sveže, tako da ga prerežemo napol ali na četrtine in nato razlomimo z rokami. Tako iz usnjate ovojnice in notranje membrane izbezamo številna drobna rdečkasta semena. Nekateri priporočajo, da to storimo pod vodo, saj voda učinkovito loči lažjo lupino in membrano, ki plavata na vodni gladini, od sladkih in težkih zrn, ki potonejo na dno.

Granatno jabolko omenjata tako Sveto pismo kot Koran in po legendi naj bi bilo v vsakem granatnem jabolku natanko 613 semen – prav toliko, kolikor je starozaveznih zakonov. V resnici se njihovo število od sadeža do sadeža in od granatovca do granatovca razlikuje – lahko jih je od nekaj sto pa do prek tisoč.

Iz zrnc lahko pripravimo sok, ki je bogat z antioksidanti, vitamini B in C, omega-3 maščobnimi kislinami ter kalijem, magnezijem in železom. Zaradi učinkovin, ki jih vsebuje, naj bi granatno jabolko imelo številne zdravilne in preventivne lastnosti in bilo učinkovito tako pri uravnavanju ravni glukoze v krvi pri diabetesu, nižanju vsebnosti holesterola LDL v krvi in preprečevanju srčno-žilnih bolezni kakor tudi pri preprečevanju določenih vrst raka, še posebej raka na prostati in dojki. Še zlasti naj bi bil zdravilen fermentiran sok.

Kakorkoli, zgodovina zdravilne rabe granatnega jabolka je dolga in pisana. Vse do srednjega veka, denimo, so korenine in lubje granatovca ter lupino granatnih jabolk uporabljali kot zdravilno sredstvo proti glistam ter trakulji.

Iz soka, ki ga iztisnemo iz celih granatnih jabolk, lahko z vrenjem pridobimo vino. Proizvajajo ga predvsem v Armeniji in Izraelu, ki sta glavni izvoznici vina iz granatnega jabolka. Okus tako proizvedenega vina spominja na druga sladka desertna vina, kot je denimo portovec ali šeri.

Sirup grenadin, ki so ga nekoč izdelovali izključno iz granatnih jabolk, ki so jih vzgojili na karibskem otoku Grenada, daje koktejlu Tequila Sunrise pa tudi mnogim drugim njihov značilni sadni okus in rdečo obarvanost.

Poznana je tudi industrijska raba granatnih jabolk. Sok in lupino tako že stoletja uporabljajo kot barvilo za orientalske preproge. Iz oranžno-rjavega sadeža v procesu kuhanja nastane kot oglje črna tinta.

Granatno jabolko ima številne simbolne pomene. Že od pradavnine je simbol življenja in rodovitnosti. V simbolnem jeziku krščanske vere granatno jabolko predstavlja Cerkev kot skupnost verujočih. Poleg tega je tudi simbol duhovniškega stanu, saj njegova trda lupina, ki simbolizira askezo, ki je lastna duhovniškemu poklicu, v sebi skriva bogate sadove. Zaradi opisanih simboličnih pomenov srečamo granatno jabolko na številnih srednjeveških slikarijah. Na upodobitvah, na katerih Marija izroča otroku Jezuščku granatno jabolko, denimo, je prav granatno jabolko ključ do sporočila slike. Sporoča nam, da je Jezusova mati Marija hkrati tudi mati Cerkve.

Pri mnogih narodih velja granatno jabolko za simbol ljubezni, rodovitnosti in nesmrtnosti. Ker sadež vsebuje številna zrna, velja na Kitajskem za simbol rodovitnosti in obilja otrok. V delih Grčije obstaja tradicija, po kateri nevesta po končanem poročnem obredu trešči ob tla granatno jabolko. Semena, ki se ob udarcu ob tla razletijo iz razbitega plodu, naj bi namigovala na število potomcev, ki jih bo v zakonu rodila nevesta.

Granatno jabolko ni dalo svojega imena samo topovski granati, ampak tudi škrlatno rdečemu poldragemu kamnu – granatu. Nekateri menijo, da je granatno jabolko svoje ime posodilo tudi španskemu mestu Granada na jugu te dežele. A če slednje drži ali ne, nesporno je, da je pokrajina, ki obkroža mesto, ki slovi po mavrski citadeli in palači Alhambri, še danes eno od pomembnih sredozemskih območij, na katerih gojijo granatovce in pridelujejo granatna jabolka.

Napačna prepoznava granatnega jabolka kot čebule je kriva, da je nastala nemara najbolj znana poslikava porcelanastih jedilnih servisov – tako imenovani Zwiebelmuster ali čebulni vzorec. Kobaltno modra poslikava belega porcelana se je na podlagi kitajskih vzorov v Evropi prvič pojavila v prvi polovici 18. stoletja. Poslikava, ki se jo je šele kasneje oprijelo ime čebulni vzorec, ima več različic. Na tisti, denimo, ki jo proizvajajo v delavnici v nemškem mestu Meißen, so bili izvorno upodobljeni trije sadeži: breskva, granatno jabolko in melona. Kljub temu se je okrasja oprijelo ime čebulni vzorec. Pri potrošnikih je kobaltno modri vzorec ostal dolgo časa domala neopažen, tako da so ga komajda izdelovali. Toda nekako od srede 19. stoletja dalje je posest jedilnega servisa s čebulnim vzorcem med premožnim meščanskim slojem pričela veljati kot kratko malo stvar dobrega okusa. Kdor je hotel kaj veljati, ga je preprosto moral imeti – in pika!

Če ne bi bilo granatno jabolko tako krhko in zaradi visoke vsebnosti vode, ki naj bi tvorila kar 85 odstotkov tega sadeža, nagnjenega k hitremu gnitju, bi sledi njegovega uživanja bržkone našli še dlje v zgodovini. Najzgodnejši najdeni ostanki granatnih jabolk segajo v bronasto dobo. Granatno jabolko so našli tudi v grobu nekega visokega uradnika iz časa Ramzesa IV. Njegovo podobo pa najdemo tudi na kovancih starogrškega mesta Side. •