Oder LGL - priljubljena pravljica Ele Peroci Jelkin dežnik

Zagotovo je v slovenski zavesti najbolj kulten dežnik Jelkin rumeni dežnik. Takšen, s kakršnim je ilustratorka Marlenka Stupica okrasila naslovnico prav tako kultne pravljice Ele Peroci iz leta 1955.

Te dni je Jelka z njim prvič v zgodovini preletela tudi Mali oder Lutkovnega gledališča Ljubljana, prav spopad s kultnima besedilom in likovno podobo pa je bil najtrši oreh, ki so ga morali streti ustvarjalci nove lutkovne predstave Moj dežnik je lahko balon.

Vsak v sebi hrani svoj dežnik, ki je zrasel z njim, in ta dežnik je najlepši in samo njegov, poudarja režiserka Jelena Sitar Cvetko, ki je tudi sama pri sebi morala opraviti z zasidrano podobo pravljice. Hitro se je namreč pokazalo, da se je je treba osvoboditi, da bi lahko do nje pristopili z vsem spoštovanjem in hkrati sveže. »Že v prvih pogovorih smo sklenili, da bi legendarni naslovnici naredili simbolni hommage tudi na sceni lutkovnega odra, kar smo storili z rumenim dežnikom in s starim belim oknom, skozi katero se vidijo sinji oblaki. In tudi naša Jelka je imela sprva črne lase, a ker je scena postavljena v temo, so bili komaj vidni,« pripoveduje Jelena Sitar Cvetko o naslovni junakinji, ki je zato postala rdečelaska.

Okno je bila osnovna ideja

Poleg kultne svetlomodre platnice je bilo treba na novo pogledati tudi pravljico, da bi lahko delovala na odru. A tu ni bilo večjih posebnosti. Ključne besede in stavki iz izvirnega besedila so postali ključne slike, v katerih se premikajo in vzpostavljajo drobni odnosi, vse to pa se dogaja v okenskem okvirju in okoli njega. Okno je bila osnovna ideja in je hkrati tako rekoč glavna »lutka«, ki je, ko stoji pokonci, svet okvirjev, svet odraslih ali, če želite, svet sivine, ki Jelki tudi fizično pušča zelo malo prostora. Ko se nagne skoraj v vodoraven položaj, se v njem razbohoti zelena dežela Klobučarija, drugačna pravila in igra. »Vprašanje je bilo samo, kateri element zgodbe bomo umestili v središče: domišljijski ali socialni. Odločila sem se za socialnega, saj gre v gledališču za odnose. Ta vidik pa izpostavlja otroka, ki s svojim drugačnim videnjem sveta postavi na glavo tudi starše in jih pripravi do tega, da na svet pogledajo z drugimi očmi. Ta svet domišljije je tako bolj postal svet igre, v kateri nastopajo pol osebe, pol igrače ter igralci,« še dodaja.

Vse skupaj krasno prepletajo predvsem zvoki violine, okarine in orglic, ki jih je v harmonično celoto povezal etnomuzikolog mag. Igor Cvetko in jo v živo izvajajo animatorji. »Izhajal sem iz štirih motivov oziroma prostorov, torej potovanja, Ljubljane, Klobučarije pa tudi potoka, in jih ponazoril z inštrumenti; z violino potovanje, z orglicami Ljubljano, okarino za Klobučarijo, za potok pa triglasno a cappello oziroma vokal brez inštrumentalne spremljave. Ker pa vsak igralec lahko igra samo po en inštrument, je bila razdelitev vlog precej zapletena. Toda to, da je v predstavi živa glasba, ji daje velik šarm,« poudarja Cvetko.

Prav zaradi izvajanja glasbe pa tudi okenskega okvirja, ki zahteva veliko ročnih spretnosti, je ta predstava precej specifična; igralec Miha Arh jo primerja s tekom čez ovire. »Najprej smo morali urediti akcijo oziroma animacijo, šele potem smo jo lahko povezali z glasbo. To je tip predstave, ki prenese neke vrste igrarijo v različnih kontekstih oziroma naracijah.

Poleg tega, da smo igralci razkriti, so tudi lutke bolj kot ne neke igrače, toda pri vsem je najpomembneje, da se vzpostavi pravi kolektiven duh,« je še izpostavil sogovornik in dodal, da so za študij predstave s soigralci Sonjo Kononenko, Polonco Kores in Gašperjem Malnarjem porabili kakšna dva meseca. Sonja Kononenko, ena od treh, ki animira Jelko (in igra na okarino), je mimogrede razkrila še drobno anekdoto. »Zanimivo je predvsem to, da je Jelka najprej imela črne lase, na vajo pa se je vrnila z rdečimi, pravzaprav takimi, kot so moji,« je povedala v smehu.

Likovna podoba, plod tesnega sodelovanja

Kaj pa Čenče, Cenčki, Juriji in Miški? Vsi so se v lutkovni svet izvili po ilustracijah zagrebškega akademskega slikarja, kiparja in grafičnega oblikovalca Svjetlana Junakovića, a je likovna podoba lutkovne predstave v resnici nastala v tesnem sodelovanju z režiserko Jeleno Sitar Cvetko in scenografko Darko Erdelji.

Junaković je slovenskim mladim bralcem znan kot avtor ilustracij v Cicibanu in marsikateri knjigi, med drugim tudi v slikanici Andreja Rozmana Roze Uganke 100 + 1, ki je pred štirimi leti prejela Levstikovo nagrado. Tudi z Jeleno Sitar Cvetko sta tako rekoč stara znanca, je poudaril, med drugim sta sodelovala pri predstavi Ko je Šlemil šel v Varšavo (LGM, 2011), za katero je na letošnjem 26. mednarodnem gledališkem festivalu Valise 2013 v Łomži na Poljskem prejel nagrado za najboljšo likovno podobo.

Svjetlan Junaković je pravljico Ele Peroci Moj dežnik je lahko balon poznal že od prej, saj je tudi na Hrvaškem precej znana, pri snovanju te predstave pa so se mu odprla nova vrata, dodaja. Ker so lutke nastale po njegovih ilustracijah, je imel vso ustvarjalno svobodo, saj se mu ni bilo treba obremenjevati, kako se bo iz risbe rodila lutka. To je bilo v pristojnosti Darke Erdelji in lutkovnih tehnologov. »Nastajanje lutk sem aktivno spremljal na vseh ravneh, kaj pobarval po svoji presoji in podobno,« je poudaril, na opazko o Jelkinem nekoliko zaskrbljenem izrazu pa je odgovoril, da to kaže na njeno začetno osamljenost in melanholijo, ki pa jo uspešno premaga. Po zaslugi rumenega dežnika.