Tiskane izdaje
»Bela Ljubljana, črn je Kranj, pisana Loka, Kamnik krasan.« Takole nekako gredo ponarodeli verzi. Ali te besede še danes držijo v vseh krajih, ni znano, se pa v Škofji Loki dandanes radi pohvalijo, komu vse je bilo njihovo pisano mesto navdih. Kdaj je Škofja Loka začela postajati navdih za umetniško ustvarjanje, bi bilo težko ugotoviti.
Drži pa, da je mestu na kožo leta 1721 pater Romuald Marušič napisal Škofjeloški pasijon. Predstava, ki se seli po ulicah mesta na sotočju Selške in Poljanske Sore, je številne gledalce zadnjič navdušila leta 2009.
Niso uživali le v spektaklu, ki so ga igralci uprizorili na mestnih ulicah, temveč bi mnogi še danes prisegli, da so med uprizarjanjem pasijonske igre škofjeloške hiše, ki so rabile za kuliso brez primere, takrat dobile čisto poseben sij.
Naj preskočimo nekaj stoletij in se za trenutek ustavimo še v letu 1905. Takrat je slovenski slikar Ivan Grohar, rojen v Sorici blizu Železnikov, z okna Homanove hiše opazoval čarobne snežinke, ki padajo na mesto. Nastala je verjetno najbolj znamenita podoba mesta: impresionistična slika Škofja Loka v snegu.
Tako je bilo nekdaj. V zadnjih desetletjih pa so hiše na škofjeloškem Mestnem trgu, ki ga domačini imenujejo Plac, postale kulisa številnih gibljivih prizorov. Prav tu so snemali domače in tuje filme, ki so si – nekateri za nekaj trenutkov, spet drugi za precejšen del filmske zgodbe – sposodili šarm tisočletnega mesta.
Zadnja leta so Škofjo Loko odkrili oglaševalci in tu posneli več oglasov. Nazadnje so tu snemali v začetku tega meseca, ko je Mestni trg zavzela angleško-slovenska ekipa, ki je snemala oglas za nemški avto. Kar dodobra so razvneli prebivalce, saj so zavzeli celotni Plac in ga, ko je bilo snemanje na vrhuncu, zaprli za sprehajalce.
Še danes ob vhodu v staro mestno jedro stoji zahvala prebivalcem za potrpljenje in sodelovanje pri nastanku oglasa, zaradi katerega so Škofjo Loko spremenili v nemško mesto in jo potisnili slabo stoletje v preteklost. A pojdimo raje lepo po vrsti.
»Leta 1954, ko sem bil otroček, so tu snemali angleški film Razdvojeno srce. V spominu mi je ostal edino lojtrnik, ki je šel neštetokrat gor in dol po Placu. In spomnim se, da je moj prijatelj v filmu igral dojenčka. Tako je že zelo zgodaj kar precej zaslužil, saj so mu filmarji dobro plačali za to vlogo,« je povedal Jože Oblak, ki je bil v preteklosti predsednik krajevne skupnosti Škofja Loka - mesto in je do lani vodil edini kino v Škofji Loki, kakopak tudi edini na Mestnem trgu.
Nekje v šestdesetih je moralo biti, ko so filmarji, tokrat francoski, znova zavzeli Mestni trg. »Fante, ki so bili nekaj let starejši od mene, so najeli za statiste in jih oblekli v Napoleonove vojake. Spominjam se tudi, da je v tem filmu igral Robert Hosein, tedaj zelo znan francoski filmski igralec,« se dogodkov, ki so pred pol stoletja zaznamovali Plac, spominja naš sogovornik.
Pisalo se je leto 1985, torej malo po olimpijskih igrah v Sarajevu, na katerih je Bill Johnson presenetljivo slavil smukaško zlato. Zaradi snemanja dokumentarnega filma z naslovom Gremo do zlata: zgodba Billa Johnsona so Škofjo Loko spremenili v Kitzbühel, po mestu pa so pohajkovali igralci v tedaj izjemno moderni smučarski opravi. »Zgodbo Billa Johnsona so snemali tudi v nekdanjem bifeju Loški hram v Blaževi ulici, ki ga je tedaj imel moj pokojni prijatelj,« se spominja Jože Oblak.
Tudi to, da so filmski ustvarjalci nekega dne pred Homanovo hišo postavili pravo pravcato pokopališče, se še danes mota po spominu številnih prebivalcev Mestnega trga. To je bilo konec osemdesetih, ko je režiser Dušan Makavejev na Placu snemal film Manifesto, Loka pa je odigrala vlogo čudovitega gorskega kraja Waldheim. Zvezdniška zasedba je nastopila v tem filmu, med njimi tudi Rade Šerbedžija.
O filmu, zaradi katerega je pred Homanovo hišo zraslo pokopališče, vedo domačini povedati še, da se je v tistih dneh iz Himalaje vrnil loški alpinist, ki je živel na Mestnem trgu. Legenda pravi, da je zjutraj odprl oči in ob pogledu skozi okno svojega doma ni bil povsem prepričan, ali se je že zbudil ali nemara še sanja, saj pokopališča pod svojim oknom pač ni pričakoval.
Enkrat se je po Placu bojda sprehajal tudi filmska diva Nastassja Kinski. »Ko sem nesel smeti v smetnjak, sem jo videl, a še danes ne morem verjeti svojim očem, da je bila tukaj res ona,« je čarobno srečanje z divo, ki se je zgodilo konec osemdesetih let, za Kult podoživel eden od domačinov.
To brez dvoma niso vsi filmi, ki so jih posneli na Placu. »Nekoč so nam ves Mestni trg prekrili z mivko, saj so snemali prizore iz preteklosti. V kinu smo takrat odpovedali predstavo, saj v dvorani nismo želeli imeti peskovnika,« je povedal dolgoletni vodja Kina Sora in dodal, da so nekatere od naštetih filmov predvajali tudi v njihovi dvorani.
Po osamosvojitvi je snemanje filmov na Mestnem trgu nekoliko zamrlo, kar pa ne pomeni, da so iz Škofje Loke izginile kamere. V zadnjih letih so mesto odkrili snemalci gibljivih podob, ki se končajo v nekaj sekundah oziroma trajajo nekaj minut. Slovenski glasbeniki so na Placu posneli več videospotov, verjetno najbolj znan med njimi je tisti za pesem Sive ceste.
Skupina Panda je videospot, prepleten z zanimivostmi posameznih mest, posnela v Ljubljani, na Ptuju in v Škofji Loki. V spotu pevka Suzana Werbole vozi srebrn kabriolet tudi po Mestnem trgu, kjer ji naproti prikorakajo zastavonoše Škofjeloškega pasijona, ki na »sive ceste in skrivnostne ulice« vnesejo šarmantni pridih tisočletnega mesta.
V zadnjih letih so Škofjeločani vsakokrat prav prisrčno veseli in zelo ponosni, ko v oglaševalskih blokih na slovenskih televizijah zagledajo domače mesto. Prizori s Placa so se pojavili v oglasih za kruh, pivo, za rjavo slovensko mehurčkasto brezalkoholno pijačo, telefon, banko, najboljšega soseda in verjetno še kje.
Zakaj se oglaševalci tako često odločajo ravno za Škofjo Loko? »Lokacija je morala ustrezati zahtevam našega brifa. Iskali smo namreč manjšo, romantično lokacijo, ki izžareva patino. Predlog, ki ga je dala kreativna agencija, smo enotno podprli, saj staro jedro Škofje Loke več kot ustreza,« je pojasnila Simona Oset o oglasu Eliksir, ki ga je pozno jeseni 2009 kreativna agencija Luks Studio (zdaj preimenovana v Luks Lab) posnela s produkcijsko hišo Amater.
Avgusta 2011 so bili v Loki znova ustvarjalci oglasov. »Zgodba oglasa predstavlja simpatičnega prodajalca Debitelove trgovine v majhnem mestu, ki z novim plakatom v izložbi pritegne množico ljudi. V oglaševalski agenciji Grey Ljubljana so to zgodbo želeli posneti v majhnem podeželskem mestu z rahlo romantičnim in fotogeničnim mestnim središčem – in Škofja Loka je bila kot nalašč za kuliso oglasa Neustavljiva privlačnost,« je o odločitvi, ki je Plac znova popeljala med dragocene televizijske sekunde, povedala Neva Janežič, vodja marketinga podjetja Debitel.
Še pred tem, jeseni 2008, pa je Futura DDB na Mestnem trgu snemala oglas, s katerim so naznanili 60-letnico delovanja Mercatorja, posnetke pa so uporabili še za akcijo Okolju prijazen sosed. Lokacijo je izbral režiser Tomo Brejc. »Iskali so okolje, ki je dovolj atraktivno, da so dogajanje lahko posneli v enem kadru, kar slikovito in fotogenično mestno jedro Škofje Loke lepo omogoča,« je dejala Tanja Durin iz sektorja za odnose z javnostjo podjetja Mercator.
Ker je bilo nekaj kadrov izjemnih, jih bodo uporabili tudi v novi akciji, tako da v naslednjem oglasnem bloku, ki ga boste hočeš nočeš ugledali v vašem televizijskem oglasu, nemara spet vidite pisano Loko...
