Katja Željan, Bogota
V Bogoti boste zaman iskali muzej, ki bi se imenoval po najslavnejšem še živečem kolumbijskem peresu, Gabrielu Garcii Márquezu.
Ga ima pa zato najslavnejši še živeči kolumbijski čopič, Fernando Botero. Njegova lahko razumljiva umetnost je zato že zdavnaj postala del popularne kulture.
»Veš, kaj mi je pri Boteru najbolj všeč? To, da se resnično počutim zadovoljna v svoji koži. Nobenih ženskih frustracij. Tudi malce bolj okroglo je namreč zelo lepo.«
Približno tako se glasi nadvse laična ocena umetnikovega opusa nadvse zveste Boterove oboževalke. Ki je hkrati tudi vabilo v Museo Botero v Candelarii, barvitem starem mestnem jedru kolumbijske prestolnice, obkroženem s hišami in cerkvami v španskem kolonialnem in baročnem slogu, med katere so vpeti univerze, knjižnice in seveda muzeji.
Boterov je naravnost veličasten: mogočna bela stavba v svojem prostornem jedru skriva eksotičen vrt, v pritličju in nadstropju pa mojstrovine v podobi čutnih, napihnjenih in debelušnih figur.
Največkrat ženskih. In golih. Na postelji, pred ogledalom, oknom, slikarjevim platnom, ob morju...
Resnici na ljubo je treba pač priznati, da nobena ne deluje ravno pretirano sramežljivo. Kar je z umetnikovega in gledalčevega zornega kota zagotovo dobra novica.
Hkrati pa tudi tista prvina, ki leta 1932 v Kolumbiji rojenega slikarja in kiparja uvršča med najbolj prepoznavne umetnike našega časa. Njegov zaščitni znak so okrogle figure bogatejših slojev, ki izražajo svojevrstno estetiko.
Njegovo slikarstvo je polno nežnih, svetlih barv in izjemne prefinjenosti, ki omogočajo dober dialog med umetnikom in gledalcem. Tako se v Museo Botero lahko sprehodimo skozi vsakdanje življenje v Južni Ameriki, portrete buržoazije, katolicizem, parafraze na velike umetnine preteklosti, bikoborbo in živalske podobe.
Nekateri umetnostni kritiki menijo, da se Boterova latinskoameriška ljudska umetnost zrcali v njegovi uporabi ploskovitih, živih barv in drznih oblikah, obenem pa se Botero očitno naslanja tudi na stare mojstre, ki jih je posnemal v mladih letih.
»Portreti buržoazije ter političnih in verskih dostojanstvenikov so po kompoziciji in kontemplativni drži daljni sorodniki kraljevih portretov izpod čopičev Goye ali Velázqueza. Predimenzionirani proporci Boterovih figur v teh primerih najbrž namigujejo tudi na pretirano samozaverovanost in napihnjeni ego njegovih portretirancev. Obenem bi se dalo trditi, da Boterovo delo v marsičem spominja na magični realizem enega njegovih najslavnejših rojakov, Gabriela Garcíe Márqueza: oba z neverjetno domišljijo iz nič kreirata svet, ki je v isti sapi povsem zemeljski in neverjeten,« je nekoč o umetnikovem delu zapisala Ana Jurc.
Umetniku, ki je sebe opisal kot »najbolj kolumbijskega med kolumbijskimi umetniki« – pa čeprav že vrsto let živi v Parizu, v Kolumbiji pa ne preživi več kot mesec dni na leto –, so številni kritiki očitali izbiro »preveč udobnih« tem in beg od dejanskih težav, s katerimi se sooča Južna Amerika.
A je vsem odgovoril s pretresljivim in senzacionalnim ciklom Abu Graib, ki je nastal kot odziv na prizore mučenja v zloglasnem iraškem zaporu. Umetnik je s tem ožigosal sramotno početje ameriških vojakov in izpostavil nečloveški obraz vojne v Iraku.
Nobena iz serije 85 slik in stotih risb, ki se jih je lotil, »da bi iz sebe izslikal strup«, kot se je nekoč poetično izrazil, ni bila nikoli na prodaj, jih je pa muzejem podarjal brezplačno.
Z omenjenim ciklom, ki je nastal med letoma 2004 in 2005, se je Botero izkazal kot družbenokritičen umetnik, kar je le še povečalo njegovo priljubljenost. O tem se je mogoče prepričati tudi po številu razstav, s katerimi se je v zadnjih letih med drugim predstavil v New Yorku, Istanbulu, Nevadi, Calgaryju, Winnipegu in nazadnje na Dunaju.
V Kunstforum Bank Austria so namreč 15. januarja zaprli razstavo več kot 70 slik, ki so nastale v zadnjih šestdesetih letih. Prevladujejo portreti, tihožitja in aluzije na umetnikov južnoameriški rod.
Mnogi prizori na slikah so naslikani dvoumno in ob natančnem opazovanju bo pod lahkotno podobo na površju mogoče zaznati kritiko in celo ogroženost življenja, ki ga slike prikazujejo.
Boterove ljudskosti pa ni mogoče nikjer izkusiti tako kot v njegovem rodnem Medellinu. V središču mesta je – za ljudi in med ljudmi – mogoče skozi njegove ogromne skulpture občudovati kiparsko mojstrstvo, za katero poznavalci pravijo, da je kljub vztrajanju pri figuraliki v svojem bistvu abstraktno.
Zagotovo pa kot abstraktna umetnost ne deluje na številne obiskovalce od blizu in daleč, ki se želijo dotakniti oblin Boterovih muz, začutiti moči njegovih bojevnikov ali se prepričati o vzdržljivosti konj, pravzaprav najpogosteje upodobljenih živalskih primerkov umetnika...
A gorje tistemu, ki bi (pobožne) želje želel udejaniti v stvarnosti! »No, señor, no!« zaslišim zgrožen krik domačinke, medtem ko roka enega od turistov počiva na obilni zadnjici Boterove ženske. Toliko o tem, kako in koliko umetnika cenijo v domovini.
Na trgu se sprehaja več oboroženih vojakov. Za Kolumbijo povsem vsakdanji prizor, v zloglasnem Medellinu še toliko bolj običajen. Mesto je še nedavno veljalo za središče kolumbijskih narkokartelov.
Na srečo je Botero v Medellinu odraščal veliko prej, ko je bilo mesto še mirno, provincialno, mogoče celo nekoliko zaspano. In so v njem kraljevale čutne, napihnjene in debelušne figure, zaradi katerih imamo Botera tako zelo radi.