Tiskane izdaje
Tedaj počasni in neudobni evropski vlaki so bili le senca teh, ki so bili celo bolj bleščeči od ameriških Pullmanovih spalnikov, o katerih so vedeli, da na njih strežejo izbrano hrano in ponujajo usluge, primerljive tedanjim najboljšim hotelom. Oni so o njih lahko le poslušali, George Nagelamacher, sin belgijskega bankirja, pa je udobje slovitega železniškega otroka Georgea Mortimerja Pullmana izkusil na lastni koži. Vanjo se mu je vsrkalo tako, da ga je sklenil prenesti v Evropo in preskočiti tudi ovire, ki so mu jih nalagale tukajšnje državne meje in nezadostno razvita železniška mreža.
Nianse so se izgubile
Ko mu je le uspelo, so očarani zahodni novinarji, ki so se z njim iz Pariza v Carigrad odpravili med prvimi, vlak poimenovali Orient Express, ker je bil Carigrad najbližje tistemu, kar so si takrat predstavljali pod Orient. Nagelmacherju je bila njihova domislica všeč in svoj vlak je poimenoval Orient Express. Ime se je zadržalo do danes, nianse so se izgubile, vendar jih tudi nekoč niso zaznavali prav natančno.
Četudi Orient Express nikoli ni bil le en vlak, ki bi vozil le na eni relaciji, so s tem imenom skrajšano imenovali vse vlake, ki so v svojem imenu nosili tudi to besedno zvezo. Simplon Orient Express, na primer, na katerega je zadnji hip stopil slavni detektiv Poirot in na njem raziskoval Umor na Orient ekspresu. Agatha Christie se ni obremenjevala z natančnim poimenovanjem in tudi pisatelja Iana Fleminga ni zanimalo preveč, po kateri poti na kateri cilj prispe kateri vlak, ki v svojem imenu nosi tudi besedi Orient in ekspres. Med snemanjem filma Iz Rusije z ljubeznijo si je želel le, da bi bil, ko bo njegov James Bond skočil na razvpiti vlak, navzoč tudi osebno.
Anglež Robert Baden-Powell ni bil eden literarnih likov, ki so se na njem zapletali v domišljijske avanture, temveč resnični vohun, ki se je predstavljal za lepidopterologa ali raziskovalca metuljev. Bil je le eden izmed menda številnih britanskih vohunov, ki so prihod Orient Expressa pozdravili z neskaljenim navdušenjem, saj je njihovo delo bistveno olajšal. Nekoč so od Londona do Carigrada potovali štirinajst dni, ko pa je to pot začel premagovati temnomodri vlak z zlatimi napisi, so bili tam bistveno hitrejel. Ali vsaj veliko prej in bolj udobno.
Obrazi bogatašev
Čeprav so prva leta vendarle morali najprej prispeti do Pariza, saj so lahko nanj sedli šele tam in se podali na pot proti Strasbourgu, Münchnu, Dunaju, Budimpešti in Bukarešti, dokler niso prišli do romunskega mesta Gieurgiu in tam z ladjo prečkali Donavo. Na drugem bregu so sedli na novi vlak, se z njim podali do bolgarske Varne ob Črnem morju in tam prestopili na parnik, ki jih je v štirinajstih urah pripeljal do Istanbula.
Mrzel veter, ki je bril na njem, potnikov ni odvrnil od dogodivščine. Potovanje z Orient Expressom jih vznemirjalo tako, da je vlak pot kmalu premagoval že dvakrat na teden. Le šest let zatem, ko je začel voziti, jim tudi na parnik ni bilo treba več, saj so Bolgari le postavili svoje železniške tire in pot do nekoč eksotičnega, danes pa modernega turškega mesta je postala še udobnejša in hitrejša.
Sedeminšestdeset ur in pol je trajala, »kmetje na poljih pol ducata držav« pa so, ko je vlak hitel mimo, »prekinili z delom in zrli v bleščeče vagone in domišljave obraze na drugi strani oken«. V obraze bogatašev. Dokler so bila potovanja zanje mučna, so raje počitnikovali blizu doma, z Orient Expressom so začeli raziskovati svet, pa četudi omejeno in le s pogledom skozi okno, na železniški postaji pa so se iz »hotela na kolesih« tako zgolj preselili v luksuzni hotel na trdih tleh. Zaradi Orient Expressa so se ti namreč začeli dvigovati ob vseh večjih železniških postajah, s tem pa se je turistično razvijalo tudi bližnje območje.
Kakor se je razvijal turizem, tako so se izpopolnjevali tudi spalni vagoni, ki so bili sprva obiti z lesom. Takrat sta se nočni postelji, prekriti s svileno posteljnino in volnenima odejama, podnevi spremenili v kavča, med katera je osebje postavilo mizico in k njej še udoben fotelj, da je iz spalnika nastal dnevni prostor. Salona iz filma Umor na Orient ekspresu na vlaku ni bilo. Bila je le jedilnica, v kateri so gostom stregli na izbranih porcelanastih krožnikih, s katerih so jedli s srebrnim priborom. Tudi s tistim, ki je danes skupaj z drugimi spominki s slovitega vlaka razstavljen v majhnem muzeju na njegovi zadnji postaji, carigrajskem Sirkeciju.
Pet dni na mrazu
Potnikov ni zeblo, saj se je po radiatorjih pretakala topla voda, le nekoč, ko je vlak zastal v snežnem zametu, so pet dni zmrzovali. Med obema svetovnima vojnama te nevarnosti ni bilo, ker vlak ni vozil. Po prvi si je sloves delno spet pridobil, po drugi je postalo jasno, da zgolj s prodajo kart, najsi so bile še tako drage, luksuza, ki ga je ponujal, podjetje ne more več vzdrževati. Takrat slovitega vagona 2419, v katerem so leta 1918 na železniških tirih v Rethondensu podpisali premirje, že ni bilo več, čeprav so ga, spremenjenega v salon, v Parizu razstavljali vse dotlej, dokler ni vanj vkorakal Hitler. Takrat so pogoje »premirja« v njem podpisali Francozi, Hitler pa je dal vlak, ki je imel zanj simbolno vrednost, zmagoslavno prepeljati v Berlin. Ko so se njegove sanje o veliki Nemčiji naposled razblinile in se je krvavo podjarmljenje narodov končalo, je dal vagon razstreliti, da ne bi »še enkrat postal trofeja zavezniških sil«.
Drugih vagonov Orient Expressa niso uničili. Leta 1977 je dva kupil milijonar James B. Sherwood in v naslednjih letih zapravil še nekaj milijonov več, da je zbral 35 originalnih vagonov in jih obnovil. Iz njih je naredil Venice Simplon Orient Express in vlaku poskušal njegovo slavo povrniti ne le z igranjem na karto razkošja, temveč tudi s pridihom romantike in tančico nostalgije.
