Tiskane izdaje
Začelo se je z razstavo amsterdamske šole arhitekture v nekdanji pošti leta 2001. Njen uspeh je snovalce prepričal, da bi lahko v hiši, kjer so še danes najemna socialna stanovanja, uredili stalen muzej. Priložnost se je ponudila že leta 2004, ko se je spraznilo pritlično stanovanje pod osrednjim stolpom. Priložnost, da del hiše uredijo kot muzej, so zgrabili z obema rokama in širši javnosti končno omogočili celovit vpogled v zapuščino Michela de Klerka, nizozemskega arhitekta, ki ga nekateri imenujejo nizozemski Gaudi. Michelu de Klerku (1884–1923) je za časa življenja in spričo zgodnje smrti uspelo uresničiti le malo svojih zamisli, vendar je kompleks delavskih stanovanj Het Schip dovolj pomemben in razsežen, da lahko zapolni to vrzel.
Danes muzej, ki se ga je zaradi podobnosti z ladijskim trupom prijelo ime Het Schip (ladja), obišče 20.000 obiskovalcev na leto, od tega je 25 odstotkov tujcev. Muzej zaradi mladosti in tudi nekoliko odmaknjene lokacije (na severnem robu mesta za železnico blizu območja nekdanje tovarne Westerpark v okrožju Spaarndammerbuurt, ki je danes spremenjeno v večnamenski kulturni center) za zdaj sodi med manj znane muzeje v Amsterdamu, vendar njegova prepoznavnost vztrajno raste. Bralci nizozemskega časopisa NRC Handelsblad so Het Schip celo razglasili za najlepšo stavbo na Nizozemskem. Muzej bodo v prihodnosti še razširili; ena od možnosti se ponuja s sprostitvijo prostorov osnovne šole Catamaran, ki se seli na drugo lokacijo in je zdaj v enem od objektov.
Nizozemska je bila prva zahodna država, ki je leta 1900 sprejela t. i. stanovanjski akt, ta pa je določal, kakšne morajo biti bivalne razmere za ljudi. Delavci, ki so množično prihajali v mesto s trebuhom za kruhom, so živeli v bednih, človeka nevrednih razmerah, v kleteh in na hitro zgrajenih bivališčih na ulicah, v enosobnih stanovanjih, v katerih so živele cele družine. Ulice so bile ozke, hiše druga ob drugi, primanjkovalo je svežega zraka in sončne svetlobe. Nezdrave bivalne razmere so bile razlog za številne bolezni in epidemije in nazadnje je mestna oblast sprevidela, da je treba nekaj ukreniti. Priložnostna bivališča v slumih so na podlagi stanovanjskega akta razglasili za neprimerna za bivanje ter jih odstranili, da bi naredili prostor za gradnjo novih, primernejših stanovanj za delavce.
Michel de Klerk, ki je sam izhajal iz takšnih bednih razmer, je šel pri kreiranju nove delavske bivalne realnosti najdlje; zgradil je kompleks, ki je kmalu dobil vzdevek »palača delavcev«. Da bi ponazorili bedne bivalne razmere, v kateri so živeli delavci na začetku 20. stoletja v Amsterdamu, so muzealci pred vhodom v muzej postavili kontejner, velikosti približno 3 krat 5 metrov, kar je bila povprečna velikost prostora, v katerem je nekoč živela in spala družina (mati, oče in pet otrok).
Het Schip je danes muzej s poslanstvom, palača delavcev z vzorčnim muzejskim stanovanjem. Ponazarja de Klerkovo filozofijo bivanja, obenem pa predstavlja tudi muzej amsterdamske šole arhitekture, ki jo lahko vzporejamo z drugimi arhitekturnimi in umetnostnimi slogi z začetka 20. stoletja, ki so dobesedno cveteli po Evropi, kot so secesija, jugendstil in art nouveau. Tako kot omenjeni slogi je tudi amsterdamska šola vzore za oblikovanje iskala v naravi, zato so bile organske oblike njen osrednji element. Zaradi geografske lege, bližine morja, je narava pomenila zlasti posnemanje morja in morskih živali – med vzorci so prednjačili valovi, ribje luske in slanikove kosti. De Klerkova delavska palača je zaradi značilne oblike in ornamentov na fasadi, ki spominjajo na valove, dobila vzdevek ladja (Het Schip) in tako se imenuje še danes. Stanovanjski kompleks, nastal leta 1919, je eden najbolj izrazitih primerov amsterdamske šole arhitekture, ki ni le lep primer družbeno pravičnega modela gradnje, temveč predstavlja tudi umetniško širino njenega stvarnika.
Het Schip je nekonvencionalno poslopje, tako po vsebini kot zunanji podobi. Hiša iz rdeče opeke, ki sicer predstavlja osrednji gradbeni material tega obdobja, je mešanica med stanovanjskim poslopjem in palačo. Izstopajo zaobljene linije, ki celotnemu bloku dajejo prazničen in slovesen značaj. To še okrepi osrednji strešni stolp, ki spominja na cerkveni zvonik ali še bolj na minaret, vendar je njegova vloga izključno dekorativna, saj v njegov vrh ne vodijo stopnice, kot je to običajno za zvonike, in gre dejansko za prazno arhitekturno formo. De Klerk je svojo palačo opremil z mnogimi dekorativnimi elementi, kot so reliefni valovi in na različne načine zložena opeka na fasadi. Posebej lepo je oblikoval vogale hiše, kot je denimo izbočeni del, ki je zaradi značilne oblike dobil vzdevek cigara, in okenske površine, ki navdušujejo s svojo raznolikostjo. Hiša se močno razlikuje od drugih poslopij, ki so v tem obdobju nastajala na različnih koncih Evrope, ne zgolj zaradi uporabne vrednosti, temveč tudi zaradi treznega in nepretiranega dekorja, ki že nakazuje modernističnega duha arhitekture.
V hiši so 102 stanovanji za delavce, manjša družabna soba in pošta. Začetek 20. stoletja je predstavljal tudi pospešen razvoj poštne dejavnosti in gradnjo poštnih uradov vsepovsod in takšne priložnosti de Klerk ni hotel zamuditi. Zunanjost in notranjost sta bili zanj enako pomembni. Rad se je igral z oblikami; ne zgolj kot arhitekt, temveč tudi kot oblikovalec pohištva. Poštni urad, ki je danes vstopna pisarna v muzej, je posebej zanimiv in je edini del notranjosti objekta, ki je ohranil originalno podobo. Tako kot celotno poslopje je tudi interjer zasnoval Michel de Klerk, pri čemer pošta še zlasti izstopa z močnimi modrimi barvami ter organskimi krivuljami na stenah, stropu in opremi. Del pošte je tudi telefonska govorilnica, ki je bila izjemno pomembna, saj delavci takrat niso imeli lastnih telefonov in je telefoniranje zanje predstavljajo posebno doživetje.
Pod dekorativnim stolpom je vzorčno delavsko stanovanje, ki so ga ob stoletnici hiše obnovili v skladu z izvirnim de Klerkovim načrtom. Stanovanje ima približno 45 kvadratnih metrov, dve spalnici, osrednji bivalni prostor s pečjo za ogrevanje, kuhinjo z izhodom v manjši atrij in straniščem.
