Petra Grujičić, Kult
Slavo so mu prinesli romani, pa vendar Charles Dickens, ki se je rodil 7. februarja pred 200 leti, novinarskega dela ni mogel pustiti za sabo. Še sedemnajst jih ni doživel, ko se je sam naučil stenografije in kmalu postal eden najbolj natančnih poročevalcev iz parlamenta.
Bilo je bolje, kakor sedeti v odvetniški pisarni, kjer je delal prej, a je njegovemu nemirnemu duhu vendarle bolj prijalo, ko se je podil po Angliji in poskušal članke oddati pred tekmeci.
Ni minilo dolgo, ko je bil vodilni novinar liberalnega dnevnika Morning Chronicle, novinarstvu se ni odpovedal tudi, ko je nekaj dni pred 22. rojstnim dnevom pod psevodnimom Boz objavil prvo nenovinarsko delo.
Pri 24 letih je bil že slavni pisatelj in je v času brez televizije in interneta to ostal do konca življenja, pa vendar ni dolgo zdržal brez novinarske mrzlice. Z razlogom. V njem je bilo toliko energije, da je skozi pisateljevanje preprosto ni mogel sprostiti.
Srečno otroštvo se je zanj končalo, ko je moral zaradi očetovih dolgov revščini pogledati v oči in pri 12 letih sanje o izobrazbi in ugledu pokopati v skladišču, kjer je kot otroški delavec, kar tedaj ni bilo nenavadno, na škatle lepil nalepke.
Četudi je trajalo le kakšnega pol leta, je bila to zanj menda takšna travma, da je nikoli ni povsem prebolel, zato je vse življenje iskal občutek sreče in izpolnjenosti, ki ga je preveval v otroštvu.
Ker ga tudi v zakonu, v katerega je stopil, da bi pozabil na razočaranje mladostne ljubezni, ni našel, je moral neutrudno potovati in pisati, da se je vsaj zamotil, če se že umiriti ni mogel.
Pisal je romane, nastopal in režiral v amaterskem gledališču, ki ga je ustanovil sam, in ustanavljal časopise. Da bo januarja 1846 izšel radikalno liberalni dnevnik Daily News, ni vedel nihče, ker ga je pripravljal v popolni tajnosti, a se ga je naveličal skoraj takoj, ko je uspešno zaživel med bralci.
Dickens, ki so ga preganjali občutki negotovosti, nezadovoljstva in potlačenosti, ni dolgo zdržal pri miru.
Svoj uredniški stolček je predal naprej, sam pa nekaj let pozneje ustanovil tednik Household Words. Temu se je, nasprotno, popolnoma posvetil.
O čemer je lahko v knjigah pisal le simbolično, je v njem lahko pisal neposredno, vendar se je na koncu tudi tu zapletlo. Solastniki tednika niso hoteli objaviti njegovega oznanila, da se ločuje od žene, ker se mu je to zdelo nujno deliti z bralci, zato je časopis zapustil in ustanovil novega, All The Year Around.
Kdaj mu ga je uspelo urejati, glede na to, da je veliko pisal, potoval z gledališko skupino, živel razmahnjeno družabno življenje in bil obseden z javnimi branji svojih del, ki so ga vodila po državi, ni jasno nikomur, se pa njegovi biografi strinjajo, da si je s tem precej skrajšal življenje.
Četudi je njegovo zdravje pešalo, se je gnal naprej, kot da bi se hotel do konca izčrpati. Starega 58 let ga je naposled zadela možganska kap.
Ian Fleming, avtor Jamesa Bonda, je bil dve leti mlajši od Dickensa, ko se je prekinila njegova življenjska nit. Tudi on je svojo pot začel kot novinar.
Pri 21 letih se je priključil Reutersu in se iz anonimnosti prebil, ko je leta 1933 iz Moskve poročal o sojenju trem britanskim inženirjem, obtoženim vohunstva. Njegov slog poročanja je bil tako živahen in privlačen, da so ga uredniki hoteli poslati na Bližnji vzhod, vendar mu novinarska plača ni dovolj dišala, da bi vztrajal v poklicu.
Po drugi svetovni vojni se je vanj sicer vrnil, vendar kot urednik zunanje politike časopisov The Times in Sunday Times. »Če ne bi pristali, bi si začel iskati drugo službo,« je povedal pozneje. Njegovi delodajalci so morali podpisati, da ima prva dva meseca v letu prosto, čeprav tudi takrat, ko je urednikoval, ni bil prvi, ki bi zasedel svojo mizo v uredništvu.
Kakor Dickensa so menda tudi njega preganjali temni spomini iz mladosti, v kateri je izgubil očeta in od spodaj navzgor gledal uspešnega brata Petra, le da izhoda ni iskal v čezmernem delu, temveč v alkoholu.
Za največjega alkoholika med novinarji, ki so postali pisatelji, nikoli ni veljal. To mesto je pripadlo Ernestu Hemingwayu, ki je postal vzorčni primer za raziskovanje, kaj žene ljudi, da postanejo vojni dopisniki, in kaj dosežejo s tem, ko začnejo pisati romane.
Ko je bil v prvi svetovni vojni hudo ranjen, sicer še ni bil novinar, temveč voznik reševalnega vozila Rdečega križa, je pa kot svobodni novinar za Toronto Star Weekly začel delati po njej.
Novinarska pot ga je kmalu popeljala v Pariz, kjer se je spoznal s številnimi velikimi imeni literature, po vrnitvi v Toronto pa ni mogel najti skupnega jezika z urednikom, ki ga je poskušal disciplinirati s spremljanjem požarov in koncertov.
Vse bolj je spoznaval, da si pravzaprav želi pisateljsko kariero, ne novinarske, pa vendar je leta pozneje z beležnico in s pisalom spremljal špansko državljansko vojno in poročal z bojišč druge svetovne vojne, od koder je med drugim sporočil, da obožuje spopade.
Dobitnik Nobelove nagrade za literaturo leta 1954 naj bi se pisanja romanov lotil zato, ker je potreboval nekaj, v čemer je lahko izrazil svoja čustva. Novinar Stieg Larsson je leta 2002 prvi del trilogije Millenium menda začel pisati, da bi si zagotovil finančno varno starost.
Medtem ko je Hemingway pri 62 letih svoje življenje končal sam, je Larssona konec presenetil. »Saj sem star šele 50 let,« so bile menda njegove zadnje besede, ko ga je zadela kap. Umrl je dve leti zatem, ko je začel pisati trilogijo, in leto preden je izšel njegov prvi roman.
Novinar, ki je bil sprva grafični oblikovalec, sicer ni veljal za boemskega, a zase ni skrbel prav vzorno. Da bi kdaj pogoltnil zelenjavo, ni poročil, opisujejo njegove prehranjevalne navade in da mu tudi gibanje ni dišalo, čeprav je bil stres njegova življenjska stalnica, saj je bil zagrizeni bojevnik proti desnim skrajnežem in rasistom.
Psihologi bi tudi to povezali z dejstvom, da sta ga starša pri enem letu dala v oskrbo starim staršem, njegovi prijatelji pa menijo, da je tri zajetne knjige napisal v samo dveh letih zato, ker so se v njem nakopičile frustracije in bes, ko je opazoval, kako družba drsi na dno.
In da ni bil odličen novinar. Tisti, ki so z njim delali prva leta, celo zatrjujejo, da je bilo njegovo pisanje tako slabo, da ne more biti avtor trilogije.
Pri Ericu Arthurju Blairu, bolj znanem pod imenom George Orwell, dvoma o avtorstvu ni bilo. Tudi ta pisatelj, ki je že v otroštvu zaznal, da je spreten z besedami, je imel težko otroštvo in v šoli ni najbolj blestel, zato je postal policijski uradnik v Burmi.
Ko se je pri 24 letih vrnil na dopust v Anglijo, ni več hotel nazaj. Raje se je preživljal s poučevanjem, vmes pa pisal eseje in romane. Prvi je izšel, preden je januarja 1941 začel pisati kolumne, se nekaj pozneje zaposlil v BBC, konec leta 1943 dal odpoved in šel za urednika časnika Tribune.
Ko je leta 1944 končal Živalsko farmo, je ta postala uspešnica, on pa je februarja 1945 odstopil z mesta urednika in postal dopisnik iz Francije, medtem ko je njegovo zdravstveno stanje počasi pešalo.
Želel si je živeti in je naredil vse, da bi se njegova pljuča okrepila, a je pri 46 letih imela smrt zadnjo besedo.
Samuel Langhorne Clemens ali Mark Twain jih je dočakal 74. Je eden tistih, ki so v otroštvu izgubili očeta, le da je moral on zaradi tega pri 12 letih pustiti šolo in je postal vajenec pri nekem časopisu.
Twain pisatelj se ne bi rodil, če ne bi bilo Twaina novinarja, je pozneje priznal eden najbolj znanih ameriških pisateljev, ki mu je novinarsko pero vedno udobno počivalo v dlani.