Pleteno pohištvo Melanie Porter

S tehniko polstenja volne je dosegla, da je bilo »blago« še dovolj trdno in trpežno za vsakodnevno uporabo – in tako se je začelo.

Objavljeno
16. januar 2012 15.19
Smilja Štravs, Kult
Smilja Štravs, Kult
Pred leti se je navdušila za restavriranje starih stolov, in ko je izbirala blago za tapeciranje enega od njih, ni našla ničesar primernega, kar bi ji bilo všeč. Odločila se je, da bo blago za stole poskusila izdelati sama. V tistem času je delala kot oblikovalka ženskih pletenin (Burberry, Pure Collection) in tako je najprej pomislila, da bi za stole kaj napletla. Pletenje ji je omogočalo, da ustvari blago, ki bo natančno takšno, kot si želi, ker je pletenje po svoji naravi takšno, da omogoča veliko svobode – lahko izbiraš barve, vzorec, strukturo... S tehniko polstenja volne je dosegla, da je bilo »blago« še dovolj trdno in trpežno za vsakodnevno uporabo – in tako se je začelo.

Pletenine imajo čarobno lastnost: spominjajo nas na »stare čase«, na otroštvo, na toplino, mehkobo, varnost, dom... So prinašalke dobrih spominov, z njimi zlahka obujamo iluzije o »srečnejših časih«, ko so nas pleteni puloverji ščitili pred zlobnimi demoni teme, mraza in tesnobe. Pletenje ima veliko čustveno vrednost, osebe zlahka poistovetimo s šalom ali puloverjem, ki ga je za nas spletla babica, ko smo bili še šolarji.

Melanie Porter je študirala tekstilno oblikovanje na prestižni londonski šoli Central Saint Martin’s College. Nad pletenjem se je navdušila že med študijem; ker ni bila preveč očarana nad tradicionalnimi študentskimi zabavami, je ob večerih raje ostajala doma in pletla. Bolj kot trendi in sodoben način življenja, ki bi jih lahko spoznala na teh zabavah, jo je tedaj zanimala tehnična plat mode. Kasneje je pletla, da bi pregnala dolgčas, ko se je z vlakom vozila v službo. Potem ko ji je na vlaku uspelo naplesti prvo oblekico za stol, je zbrala pogum in se vpisala v tečaj tapeciranja, da bi se naučila več, predvsem pa spoznala trike, ki so pomembni za obvladovanje te stare in zanimive obrti. Od nekdaj se je želela naučiti umetnosti tapeciranja, saj se je s popravljanjem stolov ukvarjal že njen ded – zdaj dela v njegovi nekdanji delavnici in uporablja dedova orodja.

Deset let je delala kot oblikovalka ženskih pletenin za različne mednarodne blagovne znamke, dokler je leta 2008 niso odpustili, s pojasnilom, da je postala tehnološki višek. Melanie je tako gospodarsko krizo občutila na lastni koži, po premisleku pa je spoznala, da službe ne bo več iskala v industriji ženske mode, temveč bo poskusila združiti dve svoji veliki ljubezni – pletenje in opremljanje. Za začetek je podarila pleteni stol za poročno darilo in z njim vzbudila zanimanje prijateljev. Navdušenje jo je prepričalo, da je nadaljevala in ustanovila svoje podjetje. Čeprav je, kot pravi, rada opravljala svoje delo v industriji mode, je pogrešala predvsem ročno delo. Zdaj ji je všeč, da ima neposreden stik s končnim izdelkom, da pri ustvarjanju vsakega pletenega stola sodeluje od začetka do konca.

Njeni izvirni pleteni stoli so s tradicionalno obrtno dediščino ter drzno sodobno preobleko na mah zbudili pozornost in osvojili Britance. Pletenje, ki je bilo še včeraj na listi za odstrel, pa je čez noč postalo zelo trendovsko, novo in moderno. Melanie je pletla oblekice za stole, naslanjače in drugo pohištvo. Začela je hoditi po starinarnicah, bolšjih sejmih in avkcijah starega pohištva po vsej Veliki Britaniji, da bi našla zanimive kose, ki bi potrebovali nova oblačila, da bi spet zasijali v nekdanjem veličastju.

Vsak projekt, ali bolje, tapeciranje novega (starega) stola se začne tako kot šivanje gobelina – treba je izdelati okvir, na katerega bo mojstrica pletilja lahko napela svoje pletilno platno. Po tako pripravljenem modelu se loti ročnega pletenja, spleteno pa potem s starimi tehnikami tapeciranja napnejo na stol, ki so mu pred tem pazljivo slekli staro obleko in ga ustrezno restavrirali. Melanie nadzoruje celoten postopek, od restavriranja do tapeciranja z novim pletenim blagom, pri čemer je treba poudariti, da je vse narejeno ročno. Takšen način dela terja kakšne tri ali štiri tedne za posamezen kos. Končni rezultat je izvirno umetniško delo, tako rekoč galerijski primerek, ki je nared, da postane nova ikona v družinski dediščini.

Pri tapeciranju Melanie izhaja iz konstrukcije stola oziroma lupine sedala, ki običajno določa oblikovanje in vzorec pletenja. Za začetek si naredi okvirno skico, ki pa ni dokončna. »To je organski proces. Dovolim si to svobodo, da si med delom premislim in kaj spremenim,« pravi. Preoblači vse vrste stolov, od klasičnih naslanjačev iz viktorijanske dobe do sodobnih dizajnerskih poslastic. Ročna dela in obrtniški izdelki so trenutno zelo iskani. Po besedah kustosa muzeja umetnosti in oblikovanja iz New Yorka Davida McFaddna so ljudje naveličani življenja v tem histeričnem neonskem svetu ter si želijo česa pristnega in »resničnega«, kar je narejeno z rokami in diši po varni in obvladljivi preteklosti.

Melanie ustvarja novo iz starega, tako da staremu daje nov obraz. Ker so vsi njeni izdelki narejeni »po meri«, sprejema tudi stole in naslanjače, ki jih v tapeciranje prinesejo lastniki sami, sicer pa je njene izdelke mogoče kupiti v Londonu v trgovini Wolf & Badger, v Hongkongu v Lane Crawford ali v njeni spletni prodajalni. Slast je vsekakor večja, če pridete v njeno trgovino in naročite »obleko« po meri. Melanie rada izpolnjuje želje; lahko si na naslanjaču zaželite norveški vzorec s svojega volnenega puloverja ali barve z najljubše perzijske preproge... Pletenine so sijajna reč, ker dopuščajo veliko manevrskega prostora, obenem pa jih je mogoče popraviti, če se kaj »zatakne«.

Pri pletenju pa ni bistveno le to, da je trenutno v trendu, in pletenje ni toliko čarobno zaradi nostalgične vrednosti, temveč še bolj zato, ker ponuja priložnost za igro – z materiali, vzorci, barvami, razpoloženji. Pleteni stoli imajo neko posebno identiteto, obraz. Pri vseh ročnih delih in tudi pri pletenju je zanimivo dejstvo, da ročno delo ne more biti povsem »popolno«, da vedno vsebuje kakšno drobno »napako« in je danes morda drugače narejeno kot včeraj. Tisto, kar ni popolno, je bolj življenjsko, ker smo tudi ljudje nepopolni. »Ročna dela so del širšega kulturnega pojmovanja našega sveta,« je prepričan ameriški kulturni antropolog Grant McCracken. Med najbolj priljubljenimi stoli Melanie Porter je albert, spleten v maniri angleške zastave. Melanie Porter ustvarja stole, ki imajo značaj in katerih značilnost je, da v nasprotju z oblekami trajajo dlje, veliko dlje – pravzaprav so brezčasni.