Igor Bratož, Kult
Ko so sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja v garaži hiše v Los Altosu v Silicijevi dolini Steve Wozniak, Ronald Wayne in Steve Jobs ustanovili računalniško podjetje Apple in dokončevali prototip računalnika, si nihče ni mogel misliti, kam utegne pripeljati njihovo navdušenje nad elektronskimi vezji. Alkimist Jobs je vedel, kaj je treba storiti – to, kar se je utrnilo Wozniaku in bi dobrodušni poznavalec vezij in računalniškega programiranja najraje nonšalantno razdal zastonj, je bilo mogoče s precejšnjim dobičkom množicam prodati. Volksračunalnik, osebni računalnik, čisto čisto posameznikov. Prodati, predvsem prodati, to se je zdelo glavno vodilo karizmatičnega dolgolasega mladeniča, ki sta ga poganjali tudi »ljubezen do pogajanja in želja, da bi prišel do dobička«. Prodati tisto, za kar sicer milijoni potrošnikov niso vedeli, da sploh hočejo imeti. Kaj hočejo – to jim je od srede osemdesetih pa do začetka lanskega oktobra znal prepričljivo povedati brezkompromisni, šamanski Jobs.
O posebni, nenavadni in nespregledljivi, nekateri so prepričani, da brez dvoma genialni figuri v ne tako dolgi zgodovini računalništva, ki ji dolgujemo nastanek takih čudes, kot so apple I in apple II, macintosh, macbook, imac, ipod, itunes, iphone, ipad, icloud in drugi fenomeni, ne nazadnje tudi vznik celovečernih računalniško animiranih filmov, se ve veliko. Vendar pa manični, marsikdo bi pripomnil arogantni, muhasti, zamerljivi in občasno več kot zlobni obsedenec nad nadzorovanjem vseh in vsega v svojem življenju, tudi biografije, no, ibiografije, ni mogel prepustiti naključju, zato je pred leti povabil Walterja Isaacsona, avtorja življenjepisov Benjamina Franklina in Alberta Einsteina, da bi napisal njegovo biografijo. Kolikor je znano, ni kaj takega – čeprav so o njem, njegovem vzponu in fenomenih, ki jih je spočel, napisali precej knjig – prej predlagal še nikomur.
Biograf, urednik revije Time in postaje CNN, je velikega Jobsa leta 2004, ko je ta že vedel za svojo hudo bolezen, raka na trebušni slinavki, gladko zavrnil, češ da bo za tako knjigo še dovolj časa do njegove upokojitve, ko pa ga je leta 2009 poklicala Jobsova žena Laurene Powell in mu povedala: »Če boste napisali knjigo o Stevu, je zdaj pravi čas,« se je odločil nalogo sprejeti. Jobs mu je zagotovil, da bo to povsem njegova, Isaacsonova knjiga. »Ne bom je niti prebral,« mu je ne brez žalostne ironije napovedal. Zato je avtor skoraj šeststo strani obsegajočega dela Steve Jobs – biografija največjega računalniškega vizionarja (te dni bo slovenski prevod izdala tržiška založba Učila International, v izvirniku je delo izdala Simon & Schuster lanskega oktobra, tri tedne po Jobsovi smrti) v uvodu lahko zapisal: »Ni skušal vplivati na moje pisanje, niti mi ni rekel, da bi rad prebral rokopis. Le ko je videl predlog za naslovnico, je izrazil željo, da bi sodeloval pri oblikovanju drugačne, češ da mu ta resnično ni všeč.« Čista igra torej, še posebej če upoštevamo, da je Isaacson govoril tudi z mnogimi, ki jih Jobs v življenju ni ravno osrečil, in je v knjigi razgrnil precej tiste zasebnosti, ki jo je guru podjetja iz kalifornijskega Cupertina skrbno skrival pred pogledom javnosti. No, to je storil precej uglajeno in nesenzacionalistično.
Po Isaacsonovi privolitvi je sledil niz več kot štiridesetih seans, od formalnih intervjujev v dnevni sobi Jobsove hiše v Palo Altu do pogovorov na dolgih sprehodih. Isaacson razkrije: »V dveh letih, kolikor so trajala najina srečanja, je postajal vse bolj zaupen in se mi je vse bolj odpiral, res pa je, da sem se tu in tam soočil tudi s pojavom, ki so ga njegovi stari kolegi pri Applu imenovali 'polje popačene stvarnosti.' Včasih je šlo le za slabo delovanje spominskih celic, kar se zgodi vsakomur, drugič spet je spletel svojo različico stvarnosti, tako zame kot zase.« Gre seveda za Jobsovo zmožnost prepričati sodelavce o tem, da nekaj, za kar so mislili, da ni mogoče, preprosto naredijo. Tako preprosto je šlo velikokrat.
Več kot očitno je, da so začetna in osrednja poglavja velike zgodbe o herojski dobi nastajanja računalnikov in o norosti strastnega perfekcionista, ki je znal vse okoli sebe komaj razložljivo prepričati, da so njegove vizije mogoče, izpisana veliko bolj poglobljeno kot sklepna, skoraj bi se lahko zdelo, da je Isaacsonu, ki je gradivo za knjigo začel zbirati že takoj po tistem, ko je Jobsovo ponudbo zavrnil, začelo zmanjkovati časa. V samem finalu pripovedi ugotavlja, da imajo sicer življenjepisci običajno zadnjo besedo, pa vendar si privošči biografsko nenavadnost in vključi v besedilo kar Jobsov tristranski traktat o njegovem poslanstvu. Celo tako nenavadno je vse to, da Jobs v spisu zamenjuje čase in sedanjiku pritakne še preteklik. »Ves čas si moraš prizadevati za inovacije.« »Včasih sem bil krut do ljudi, morda bolj, kot je bilo potrebno.« Ali: »Ne bi rekel, da nisem obziren do ljudi, toda če je nekaj zanič, jim to tudi povem (...) To je kultura, ki sem jo hotel ustvariti.« Isaacson je v tem pogledu, to je opazila tudi ameriška kritika, precej servilen in ponuja zgodbo, ki se morda res bere hudo dramatično, a zdi se, da si večjega uvida ali interpretacije ni dovolil napisati. Kot da bi bil tudi on žrtev Jobsovega 'polja popačene stvarnosti'. Konec koncev, je zapisal eden od recenzentov, ne moreš ohraniti potrebne distance in si privoščiti frivolno analitičnost, če pa junaka svoje knjige vidiš umirati pred svojimi očmi, se z njim družiš in obujaš spomine na dogodke iz preteklosti. Po tej plati je ta knjiga prijateljska biografija, Isaacson si pretiranega seciranja Jobsovih vzgibov za vse tisto, kar je storil, enostavno ni upal privoščiti.
Jobsove vizije so imele, kot vemo, neznanski vpliv, z izdelki svojega podjetja je očaral, navdušil, uvrstil v svoje pleme oboževalcev dobro narejenih in oblikovanih izdelkov milijone – tako rekoč jim ni določil le nakupovalnih navad, ampak jim je ponudil kult, ki ga niso mogli odkloniti. Logo z decentno odgriznjenim jabolkom in njegov diktatorski guru sta bila za mnoge enostavno edina nakupovalna izbira, Jobs je bil apostol, za čigar blagoslov (v obliki tega ali onega novega iizdelka) so bili verniki pripravljeni vso noč in dlje čakati v vrsti pred nobel oblikovano ištacuno. Na koncu je marketinškemu guruju, poslovnežu z menda povsem povprečnim poznavanjem elektronike, namreč še zmeraj šlo za prodajo, pa čeprav fantastično oblikovanih izdelkov. To mu je po Forbesu naneslo osem milijard dolarjev vredno osebno premoženje. A Jobs v svojem poslovilnem spisu že na začetku prežene vsak dvom: »Hotel sem zgraditi dolgotrajno podjetje, kjer bodo ljudje hoteli ustvarjati izjemne izdelke. Vse ostalo je drugotnega pomena. Ja, lepo je bilo zaslužiti, kajti to ti omogoča ustvarjati izjemne izdelke. Toda motivacija so izdelki, ne zaslužek.« To mu priznava tudi Isaacson: »Bolj kot kdorkoli drug v njegovem času je z združevanjem moči poezije in procesorjev ustvarjal izdelke, ki so bili nekaj povsem novega. S silovitostjo, ki je delo z njim naredila v enaki meri neprijetno in navdihujoče, je zgradil najustvarjalnejše podjetje na svetu. V njegove gene je vnesel občutek za obliko, perfekcionizem in domišljijo, zaradi česar bo najbrž še desetletja uspešno delovalo na stičišču umetnosti in tehnologije.« Naredil je vse tisto, česar drugi niso znali. Vse ostalo pa je, kot se reče, zgodovina. To je hotel povedati Isaascon v svoji obsežni biografiji in mu je tudi uspelo. Mitu ni odvzel ničesar.