Tiskane izdaje
Saj vi tudi, ali ne? Največ in najboljše zamisli dobite v tihi zasebnosti stranišča in najraje zjutraj. Kajpak vam more miselni tok hipoma presahniti ali se sploh ne porodi, če vam od zunaj butajo po vratih in dvoumno sprašujejo: »Si že?« Drugače pa lahko v zanosu ustvarjalnosti mine pol ure, kot bi mignil, in pozabiš na prvotni namen obiska premišljevalnice.
Razbijam si glavo, kaj storiti za našo demokracijo: ali naj jo kar kdo razseka kot Aleksander tisti vozel, ali naj nas zamrznejo za kasnejše čase, ko bomo zreli za takšno vladavino, ali naj nas znova vodi kakšen navdihnjen ovčar, ali kaj? In se mi hipoma utrne, kar zna rešiti demokracijo globalno, ne samo naš podalpski odganjek. Vsaj ulico si zaslužim po smrti, če ne kakšnega stolčka za živa.
Televizija pogosto kaj govori o izkopaninah in o Rimljanih. Pa so nekoč pokazali ostanke sila naprednega stranišča v neki palači. Tam je bilo na dveh dolgih deskah kakšnih dva ducata okroglih odprtin, toliko skupaj, da so se sedeči z lahkoto prijateljsko dregali pod rebra, če so se smejali. Sprva si zgrožen, tu je zasebnost dobesedno izpuhtela v zrak, kar se je vohalo.
Po drugi strani so bili Rimljani zelo uspešna civilizacija, najbrž dokler niso dobili individualnih stranišč. Še danes so moški pisoarji zgrajeni po rimski zamisli, lepo in nezakrito v vrsti, in omogočajo samozavestne ali frustrirajoče primerjave naprav in tehnike. In navsezadnje je to najpristnejše druženje, kolikor toliko čista demokracija, seans se udeležujejo cesarji in kardinali. Ženske menda ne, toda zanesljivega vira nimamo. Morebiti je to vzrok manjše ženske politične aktivnosti?
In zdaj, pozor! Kaj ko bi v sinergijo kanalizirali to izvorno človeško dejavnost in širne tokove dobrih in še boljših idej, ki bi se integrirano porajali? V parlamentu je treba sedeže nadomestiti s školjkami, damam (če se pisno izjasnijo, da imajo ideološke zadržke) ob straneh namestiti motna stekla, modernizirati hišne napeljave in ventilacijo ter razpisati vse seje za sedmo uro zjutraj, na tešče.
Konec bo brezplodnih in nebuloznih debat v pozno noč in v nadure; v pol sveže, jutranje ure bo pribrbotalo toliko naprednih in rešilnih zamisli, iskre se bodo kresale in se oplajale med seboj, da se bodo zamašili računalniki. Popolnoma jasno pa je, da je urejena prebava osnovni pogoj za uspešno politično dejavnost. Potem bi sledil zajtrk in skupno umivanje zob – ali skupinsko po strankah. Televizijske prenose iz parlamenta je treba opremiti s tistim znakom, ki priporoča starševski nadzor, vsaj sprva.
Če ste za sodobnejše prijeme, bi se mogli dogovoriti za telekonference, vsakdo z domačega stranišča, toda še vedno zjutraj, s kravatami in naličene. Morebiti bi tako šlo političarkam lažje... od rok, čeprav ga načeloma čisto nič manj ne lomijo. Novo tehnologijo demokracije bi bilo treb zaokrožiti še s preložitvijo usklajevanja mnenj in glasovanja na strogo določen čas: takoj po močnem obedu.
Točna ura ni zelo pomembna, toda neka služba bi morala nadzirati, da se med basanjem s hrano ne bi kdo nazaj držal – in bi se potem hotel kregati ter bi bil načelno nespravljiv kot doslej. Sit človek pa ni prepirljiv, prav rad se pridruži kakšnim sklepom in kaj priseže. Domnevam, da bi takšen način dela naših svetlih predstavnikov odločilno preobrnil tok dogajanj in bi Slovenija končno izplavala iz... biomase.
Globalno gledano me skrbi podrobnost, ki jo moram še pretuhtati, preden zamisel patentiram in mastno zaslužim z licencami. Namreč, pri mednarodni ali globalni WC-telekonferenci sedma ura zjutraj ni za vse udeležence ob istem času. To bo od mene zahtevalo še nekaj potegov vode.
