Tiskane izdaje
Kdor bo te dni pogledoval za kosovirji v izložbi ljubljanske veleblagovnice Nama, bo najbrž razočarano zavzdihnil nad sporočilom, ki sta ga tu pustila Glal in Glili: »Kosovirja sta odletela na predstavo!« A to je vendarle razveseljiva novica! Po nekaj mesecih namreč kosovirji spet švigajo nad glavami malih gledalcev v ljubljanskem lutkovnem gledališču, medtem ko drugi lutkovni zvezdniki na ta trenutek le nemo čakajo v izložbi.
Kosovirji so si človeke, človekinje in človečiče v Človekarijo (v režiji Barbare Hieng Samobor) prvič prišli pogledat leta 2000 in to malo po malo počeli kakšnih pet let, potem jih nekaj časa ni bilo na spregled, otroci pa njihove dežele Kosovirije pač niso našli, saj kot je že opomnila avtorica teh pravljičnih bitij Svetlana Makarovič, je »deželo Kosovirijo izredno težko najti, ker ni ustreznih prometnih zvez, razen tega tudi ni označena na zemljevidih iz preprostega razloga, ker je zdaj tu zdaj tam.«
In leta 2011 je bila spet tam v Človekariji – na Velikem odru Lutkovnega gledališča Ljubljana z majhnimi popravki, v dobrem desetletju do včeraj so se pojavili 150-krat.
Četudi se po številu gledalcev, ponovitev in nenazadnje tudi številu sezon resda ne morejo primerjati z lutkovno klasiko, Zvezdico Zaspanko, Žogico Marogico in Sapramiško, se bodo tudi Spet kosovirji! zapisali v to izbrano družbo, meni Brane Vižintin, ki poleg Martine Maurič Lazar (tudi Coprnica Zofka) in Katje Povše (tudi mama Gos) »oživlja« ta pravljična bitja. Marsikatero predstavo je povozil čas, ta pa se zdi večno aktualna. Tako zaradi odličnega teksta Svetlane Makarovič kot odlične režije Barbare Hieng Samobor in posrečene likovne zasnove Barbare Stupica, poudarja sogovornik, zato nič čudnega, da kosovirji še vedno zbujajo navdušenje in so vedno razprodani.
Kot je razkril Vižintin, je predstava leta 2000 slovela kot zelo posebna tudi v tehničnem smislu. »Kosovirčki potujejo v žlicah, kar pomeni, da je kosovirjeva vaga v vagi od žlice, to pa je še posebej zahtevno in zato smo animatorji vedno na trnih, da nam jo bo uspelo uspešno odigrati,« pojasnjuje sogovornik.
Kosovirčke animirajo z mostu, več metrov nad odrom, ptič Kvik, ki ga oživlja Nina Skrbinšek (tudi snežna sova in smejalna rožica), pa se spusti pred oči gledalcev še z večje višine – kakšnih sedmih metrov. Pri takšni animaciji je treba upoštevati, da se gib pri lutki pojavi z manjšimi časovnim zamikom, vse skupaj pa Vižintin s kančkom šaljivosti opisuje kot delo na višini.
Predstava mu je še vedno zelo ljuba, enako v čislih pa ima tudi Kosovirski koncert, zgoščenko z okoli dvajsetimi različnimi pesmi, ki so mnogo manj znane kot predstava, četudi jih je lutkovni ansambel med poslušalce razširil približno sočasno s prvo predstavo. Zanimivo pa je tudi izvedeti, da so leta 2001 kakšno polovico pesmi pretopili tudi v posebno predstavo z istoimenskim naslovom – Kosovirski koncert, v kateri so pesmi odpeli igralci v kostumih in z lutkami.
Največ vlog v predstavi Spet kosovirji! je zaupanih Karlu Brišniku, ki v dvorano najprej stopi z odraslim kosovirjem Ghulom, na odru pa se levi iz krokodila v Strašnika in nazadnje še v pilota, a kot pravi, nobena od vlog ni kaj posebej zahtevna, je pa res, da Strašnik dopušča največ umetniške svobode. »V dialogu s Coprnico Zofko si vedno izmisliva kaj novega,« je povedal Brišnik, ki je pred prenovo predstave nastopal v modrem kostumu, v črnem pa je poslej menda strašnejši – poleg živo rdečih lakastih škornjev se tudi v zadnjo vrsto jasno vidi vseh njegovih sedemnajst ust.
Tako njega kot naslovne junake je v kostume in lutke »pretopila« oblikovalka kostumografije in scenografije Barbara Stupica. Res da je Svetlana Makarovič zelo natančno popisala, da imajo kosovirji rjav kožuh, ki se odlikuje po izredni mehkosti, dolg, košat rep, ki se navadno končuje v okroglast čop, v gobčku šestnajst ostrih zob za razkosavanje njihove glavne hrane paradižnikov, je bil videz teh domišljijskih živali za avtorico likovne podobe najtrši oreh.
Njim najbližjo žival je prepoznala v lemurjih, in to predvsem na račun njihovih osebnih značilnosti, prav tako natančno popisanih v knjigi Kosovirja na leteči žlici: »Kosovirji so večinoma ljubke in družabne živali, ne smemo pa jih dražiti ali celo prehitro zbujati iz spanja. Takrat pobesnijo, praskajo in glasno vreščijo ter kosovikajo. Izjema so neradovedni kosovirji, ki pa so manj razširjeni. Obe vrsti prebivata v žlicah, na katerih rastejo paradižniki. Z žlicami se tudi premikajo po zraku. Bližnji sorodniki: skovir, polh, zvijat. Daljni sorodniki: vse, kar je puhastega, toplega, živahnega in nagajivega, pa tudi lenuhastega.«
Po videnju Barbare Stupica bi lahko kosovirji tako kot lemurji – ti živijo samo še na Madagaskarju – prebivali na nekakšnem svojem planetu. Poigravali so se predvsem z njihovo velikostjo, torej kako veliki so v primerjavi z drugimi liki.
V primerjavi s snežno sovo so videti majceni, v primerjavi s krokodilom pa niti ne tako zelo. Ampak na koncu je tudi to vseeno, saj so kosovirji veliki toliko, kolikor je veliko njihovo srce, je prepričana sogovornica, ki v kosovirjih prepoznava duhovita in prijazna bitja. Če bi jih zasnovala danes, bi bili drugačni, pravi, četudi jih po značaju še vedno vidi najpodobnejše lemurjem. Premislek bi namenila tudi materialom, bolj ekološki drži oziroma recikliranju.
V vmesnem času se je marsikaj spremenilo, pa tudi jaz sem zrasla, je pristavila Barbara Stupica v smehu. Vesela je, da so kosovirji otrokom še vedno všeč in upa, da jim bodo še naprej, s čimer bi se verjetno strinjalo vseh pet nastopajočih.
Kdaj pa so srečni kosovirji? »Kadar se kaj novega zgodi. Kdaj je srečen kosovir? Kadar žlica prav visoko, prav lepo enakomerno, prav zadosti visoko leti, takrat je srečen mali kosovir.« In temu – letenju na žlicah – se bodo pred očmi človečičev z velikim veseljem predajali še nekajkrat v prihodnjih dneh.
