Tiskane izdaje
Po desetletni obsežni prenovi je sredi aprila za javnost spet odprl vrata znameniti amsterdamski Rijksmuseum, v katerem med drugim hranijo Rembrandtovo mojstrovino Nočna straža, ki je osrednji eksponat muzeja.
Slika simbolizira zlato dobo nizozemskega slikarstva, to je 17. stoletje, ko je bila Nizozemska vodilna na področju trgovine in se je izjemno razvila umetnost, ki jo je podpiral nov sloj premožnega meščanstva.
»Rijksmuseum je na tem, da obrne nov list v svoji zgodovini,« je na novinarski konferenci pred odprtjem prenovljenega muzeja dejal njegov direktor Wim Pijbes.
Prenova je trajala deset let in je stala 375 milijonov evrov. Muzej Rijks je bil ustanovljen leta 1800 v Haagu z namenom, da bi v njem razstavljali umetniške zbirke holandskih vojaških odličnikov po francoskem zgledu. Imenovali so ga nacionalna galerija umetnosti in ga leta 1808 preselili v Amsterdam, kot je ukazal kralj Louis Bonaparte, Napoleonov brat.
Umetniška dela so bila v lasti mesta, kot denimo slovita Rembrandtova Nočna straža, ki danes predstavlja osrednje delo nizozemske slikarske tradicije, tako po veličini svojega avtorja kot resnični velikosti slike. Rijks hrani najboljše iz nizozemske kulturne dediščine, tu so poleg Rembrandtovih del slike mojstrov Fransa Halsa in Johannesa Vermeerja, razstavljena je umetelna hiša za punčke iz zbirke Petronelle Oortman, srebro bratov Van Vianen ter znameniti porcelan iz Delfta.
V času prenove je bilo 400 del iz muzeja na ogled v Philipsovem krilu, kjer si jih je v več kot devetih letih ogledalo 8,5 milijona obiskovalcev.
Rijks v Amsterdamu ima enako muzejsko formo že več kot 125 let. Izvirno poslopje nizozemskega nacionalnega muzeja je načrtoval arhitekt Pierre Cuypers (1827-1921), za javnost pa so ga odprli leta 1885. Rijks ima dva obraza, za tiste, ki prihajajo iz starega mesta, je njegovo poslopje videti veličastno, strogo in neizprosno, medtem ko se tistim, ki vanj vstopajo z notranje strani muzejske ploščadi (Museumplein), zaradi večjega števila stolpov ter bolj razgibane fasade zdi kot grad iz pravljice.
Za gradnjo tega poslopja je bil leta 1863 celo razpisan natečaj, vendar se možem noben od prispelih načrtov ni zdel dovolj kvaliteten, šele v drugem krogu so izbrali zmagovalca Cuypersa. Monumentalna zgradba iz tradicionalne rdeče opeke predstavlja hibrid renesančnega in gotskega sloga, ki je bil v modi v 19. stoletju, obenem pa se konstrukcijsko, z veličastnim osrednjim delom ter simetričnima kriloma na levi in desni strani, pravzaprav opira na model Paladijeve vile iz 16. stoletja, okrašene s številnimi stolpiči v slogu staronemških viteških gradov in značilno gotsko višino.
Slog, ki je bil v arhitekturi najbolj prisoten v 19. stoletju, je mešanica gotike, renesanse, klasicizma in srednjeveške grajske arhitekture, ki pravzaprav nima posebnega imena, čeprav je rezultat vedno predstavljal nekaj veličastnega in monumentalnega, kot ustvarjenega za velike nacionalne muzeje in umetniške galerije, ki so v času rojstva nacionalne države kot gobe po dežju poganjali povsod po Evropi.
Gradnja se je začela leta 1876, stavba je bila bogato okrašena, za kar je bil razpisan še en natečaj, in sicer posebej za štukature, kiparska dela, vitražno steklo in poslikave. Kot simbol holandske nacionalne dediščine in njene prve nosilke flamske umetnosti pa se je po več kot sto letih pokazalo, da je poslopje, če naj še naprej igra svojo superiorno vlogo, potrebno temeljite prenove in operativne prilagoditve sodobnim muzejskim standardom. Tako je bilo odločeno v milenijskem letu 2000 in dela so se po štiriletnem pripravljalnem obdobju lahko začela.
V prenovljenem Rijksu je na ogled več kot 8000 umetniških in zgodovinskih eksponatov, ki pripovedujejo 800-letno zgodovino te zanimive dežele. Muzej sestavlja 80 manjših galerij, celotna umetniška pot pa je dolga poldrugi kilometer. Poslopje se ponaša s celotno površino 30.000 kvadratnih metrov, od tega jih je 12.000 namenjenih razstavam. Celotna zbirka muzeja je preobsežna, da bi bila lahko vsa stalno na ogled, saj muzej hrani okrog milijon eksponatov, prav toliko, kot je bilo število obiskovalcev, ki so vsako leto obiskali muzej pred letom 2000. S prenovo je muzej dobil nove kapacitete, kar pomeni, da bo muzej lahko obiskalo vsaj poldrugi ali dva milijona ljudi na leto.
Če so se Nizozemci v 17. stoletju, v času, ko je nastala znamenita Rembrandtova Nočna straža, otepali Špancev, in zaradi njih postavljali civilne straže, je danes prav nasprotno, Španci v amsterdamu niso le dobrodošli, v Rijksu so šli celo tako daleč, da so za prenovo najpomembnejšega nacionalnega poslopja izbrali prav španski arhitekturni biro, in sicer Cruz y Ortiz iz Sevilje.
Prenovo sta vodila arhitekta Antonio Cruz in Antonio Ortiz. Španca sta bila izbrana zaradi svojega nevsiljevega pristopa k prenovi, medtem ko so bili domači arhitekti preobremenjeni tako s poznavanjem nacionalne dediščine kot s samo arhitekturno formo. Osrednje izhodišče prenove je bilo očistiti poslopje kasnejših predelav in dozidav ter ga vrniti v izvirno formo, kot si jo je zamislil Pierre Cuypers, in sicer čim bolj.
Tako so odstranili dve notranji dvorišči, ki sta v muzeju nastali po drugi svetovni vojni, ter restavrirali poslikave v galeriji časti, v osrednji avli, knjižnici ter spiralnem stopnišču.
Rijks je tako s prenovo dobil novo staro podobo, stari stavbi so vrnili veličino, obenem pa jo opremili z vsemi sodobnimi dodatki ter logistiko, ki so danes v muzejih samoumevni, kot so restavracija in kavarna, privlačna muzejska trgovina, varnostni sistemi ter avtomatsko vzdrževanje temperature za najbolj primerno hranjenje umetnin.
Nov pa je dvonadstropni azijski paviljon nepravilne oblike s fasado iz kamna in stekla, obdan z vodo, kjer je razstavljena Rijksova azijska zbirka. V paviljonu je na ogled 365 eksponatov japonske, kitajske, tajske, vietnamske ter indonezijske kulture iz obdobja 2000 let pr. n. š., do 2000 let n. š.
Nova je tudi impresivna vstopna ploščad (atrij) v podpritličju v okviru muzejskega vrta, ki je nastal s poglobitvijo terena ter združitvijo dvorišč, ki sta bili stavbi dodani v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja. S prenovo v muzeju se je, razen zunanje podobe, večinoma vse spremenilo, kar pomeni predvsem način organizacije razstav.
Edino kultna Nočna straža je ostala na svojem mestu, slika visi le nekoliko višje kot doslej, stene pa so pobarvane temno sivo. Če je bil Rijksmuseum, kot tudi drugi podobni muzeji po svetu, pred prenovo urejen tako, da so bile posamezne sobe posvečene pohištvu, keramiki in slikarstvu, zdaj vlada povsem nov koncept, ki izhaja iz določenega obdobja, oziroma kaj vse lahko o njem povemo in pokažemo. Ob Rembrandtovi sliki je tako mogoče videti pohištvo, ki ga je izdelal umetnikov prijatelj Herman Doomer, in portret pesnika Constantijna Huygensa, ki je pisal o umetniku.
Novo muzejsko opremo za razstavljanje umetnin, kot so različni podstavki, omare, razstavne vitrine, luči ter drugi potrebni rekviziti, vključno z izbiro primernih barv, je zasnoval francoski arhitekt Jean-Michel Wilmotte, ki si je sloves specialista za tovrstno opremo pridobil v Louvru.
Posebno pozornost so posvetili ureditvi zunanjega dela muzeja, kjer je razsežen vrt. Tega je na podlagi načrta Pierra Cuypersa iz leta 1901 na novo zasnoval nizozemski biro krajinske arhitekture Copijn Landschapsarchitecten. Gre za formalno vrtno ureditev v slogu francoskih vrtov s kipi po antičnih zgledih, fontanami, ribniki, rastlinjakom ter otroškim igriščem, katerega uradno odprtje je predvideno za konec junija s poletno razstavo skulptur kiparja Henryja Moora.
Rijksov vrt bo vsako poletje prizorišče razstave sodobnega kiparstva (po zgledu razstav v parku francoskega Versaillesa).
V okviru muzeja bo spet zaživela tudi zgodovinska šola risanja, tako imenovana Teekenschool, ki je bila ustanovljena leta 1892. To je multidisciplinarni izobraževalni umetniški center, ki je namenjen ljubiteljem umetnosti vseh starosti, program šole pa je seveda zasnovan na podlagi študija Rijksovih zbirk ter je bil zgodovinsko ustanovljen za spodbujanje nacionalnega umetniškega izobraževanja. Teekenschool je predhodnica oblikovalske akademije Gerrita Rietvelda.
