Ob omembi kitajske mode pred oči ne nujno v tem vrstnem redu stopijo modni ponaredki, predstavniki komunistične partije, ki so v uniformiranih oblekah videti kot kloni, in neokusno oblečeni kitajski turisti. Zdi se, da besedi Kitajska in moda v stavku s pozitivno formulacijo ne moreta soobstajati.
Dolgo res nista, toda po smrti Mao Zedonga in koncu kulturne revolucije so se stvari začele spreminjati. Politika odprtih vrat in gospodarske reforme so prinesle tudi zahodne koncepte proizvodnje oblačil. Oblačenje je bilo eno prvih področij, kjer so se zrahljale stroge družbene zapovedi. »Ženske so začele nositi barve in vzorce, na modnih dodatkih so se pojavili slogani 'happy' in 'beautiful' namesto 'serve the people'. Moderna so postala oblačila, ki so bila videti nekitajska. Osemdeseta so bila v Kitajski obdobje velikega eksperimentiranja s slogi oblačenja. Leta 1979 je v Pekingu začela izhajati prva kitajska modna revija Shizhuang (Moda),« navaja spletna stran muzeja Powerhouse v Sydneyju.
Čeprav večino konfekcije v Kitajski še vedno izdelujejo anonimna podjetja deloma v lastništvu države, se od leta 1993 s podporo Združenja kitajskih oblikovalcev oblačil doma in v tujini uveljavlja vse več neodvisnih oblikovalcev. Med najbolj znanimi je Pekinžanka Guo Pei. V domovini je ena najvidnejših modnih oblikovalk že od sredine devetdesetih let, mednarodna javnost pa jo je spoznala po oblikovanju obleke s četrt milijona ročno našitih kristalov Swarovski za operno pevko Song Zhuyin, ki je ob tenoristu Placidu Domingu zapela na zaključni prireditvi olimpijskih iger v Pekingu.
Guo Pei je tudi prva šivilja nekaterih najslavnejših kitajskih filmskih igralk (Zhang Ziyi, Fan Bingbing, Li Bingbing), deklet novih multimilijonarjev ter žena in ljubic funkcionarjev partijskega vodstva.
Hči poveljnika vojaškega voda, ki je pozneje zasedel pomemben položaj na uradu za stanovanjske nepremičnine, se je na študij mode vpisala, preden je ta v Kitajski obstajala. V nekem intervjuju je povedala, da profesorji na pekinški Drugi šoli za lahko industrijo niso imeli pojma, kaj se je v osemdesetih letih dogajalo v evropski modi. Potem ko si je na skrivaj ogledala film s prizorom s poroke, je profesorja vprašala, kako bi lahko sama izdelala podobno ogromno obleko. 'Ne vem, toda morda lahko odgovor najdeš v kostumih za opero,' mi je svetoval. »V tistem trenutku sem se zaljubila v velike stvari.«
Po diplomi je dobila službo oblikovalke otroških oblačil. Po enem letu je presedlala v podjetje Tianma (Nebeški konj), v katerem je začela diskretno uveljavljati svoje modne ideje. Nebeški konj – iz prve generacije kitajskih podjetij v zasebni lasti – je hitro postala ena najbolj priljubljenih kitajskih znamk oblačil za ženske, Guo Pei pa se je z lastnikom dogovorila za tri odstotke od vsakega prodanega kosa.
Šest let zatem se je preselila v podjetje Milano Fashion v tajvansko-ameriški lasti, kjer je začela izdelovati lastne kolekcije. Leta 1996 je službo pustila in ustanovila svoje podjetje Meiguifang (Mak), ki se je leto zatem preimenovalo v Rose Studio. Tedaj je že bila poročena s poslovnežem Jackom, čigar družina je na Tajvanu imela tekstilno podjetje. »Vedela sem vse o proizvodnji oblačil, mož pa me je poučil o tkaninah. Ko sva se zaročila, me je vprašal, ali bi za darilo raje dobila diamantni prstan ali 45 kilometrov blaga. Odločila sem se za blago.«
Sprva je oblikovala večerne toalete za kitajske televizijske voditeljice in pevke, ki so se oblačile precej neokusno. »Ena prvih strank je bila znana pevka Zhang Ye. Kadar so ljudje pohvalili njeno obleko, je povedala, da sem jo sešila jaz. Tako mi je prinesla številne stranke,« se spominja oblikovalka.
Rose Studio se ne more pohvaliti s prestižno lokacijo kot pariški modni ateljeji. Leži v neopaznem trinadstropnem pisarniškem poslopju na severnem obrobju Pekinga, ki je vsenaokoli obdano z gradbenimi stroji in žerjavi. Toda ponaša se z osmimi milijoni dolarjev letnega prometa in seznamom okoli 500 strank, ki se bere kot kdo je kdo v Kitajski. V drugem nadstropju so tri sobe, v katere na pomerjanja oblek prihajajo voditeljice kitajske državne televizije CCTV, poslovne ženske ter žene in hčerke komunistične vrhuške. V tretjem in četrtem nadstropju so šiviljska in vezilska delavnica ter delavnici za izdelavo čevljev in nakita.
Čeprav Guo Pei skoraj vsak stavek zaključi s sramežljivim nasmeškom, njene kreacije kažejo, da razmišlja širokopotezno. Vplivna novinarka Huang Hung jih je opisala kot »kitajske vezenine na steroidih«. Po tehnični dovršenosti prav nič ne zaostajajo za umetninami pariške visoke mode, včasih jih celo presegajo. So pravljičnih oblik (krila so v obliki zvoncev, kornetov, ki se svetijo kot biserovina), bogato izvezene z motivi iz cesarskega obdobja Kitajske ter posute z zlatom in svetlečimi se kamni.
Njihovo ekstremnost dopolnjujejo pokrivala in obutev z vratolomno debelimi podplati. Izdelava posamezne obleke zahteva tudi do 50.000 ur ročnega dela. Guo Pei si tolikšno delovno intenzivnost lahko privošči, ker je kitajska delovna sila (za zdaj še) cenejša od evropske. V njeni vezilni delavnici šivanke s sukancem v tkanino marljivo zabada prek 300 zaposlenih. A kreacije vseeno dosegajo nižje cene od evropskih kreacij visoke mode. Večerna obleka stane od 12.000 dolarjev, oblačila za poslovne ženske – te so najboljše stranke – od slabih štiri tisoč do 28.000 dolarjev.
Kolekcija nastaja tudi tri leta, njena predstavitev – rednih modnih revij Guo Pei ne organizira – namesto običajnih 15 minut lahko traja tudi dobro uro. Kako tudi ne, saj morajo nekatere manekenke zaradi kreacij, ki lahko tehtajo tudi do 50 kilogramov, na oder prinesti. Tako sta leta 2008 na predstavitvi Guo Peine tretje kolekcije z naslovom Tisoč in dve arabski noči na glavnem olimpijskem stadionu v Pekingu dva mladeniča na oder postavila manekenko Carmen Dell’Orefice. 78-letna legenda je nosila ogrinjalo z vezenimi motivi iz kitajske zgodovine in s krzneno obrobo ter z dragulji posut tulec za meč.
Nekaj kostumov iz iste kolekcije je Guo Pei septembra predstavila na dobrodelnem dogodku v New Yorku – tedaj se je prvič predstavila ameriški javnosti –, celotno kolekcijo, ki jo sestavlja 16 kostumov, pa oktobra na modnem tednu v Singapurju.
Njene kreacije so ravno pravšnja zmes mode in umetnosti, da si jih je zaželela najbolj ekscentrična med pop zvezdnicami, Lady Gaga. Njen stilist Nicola Formichetti je pri Guo Pei naročil nekaj kostumov za koncertne nastope, a je pevka ugotovila, da se v njih zaradi velike teže ne more premikati. Žalost si je potešila s petimi večernimi oblekami, ki ji jih je kitajska oblikovalka poslala zapakirane v srebrnih škatlah.
»Ali sanjate, da bi nekega dne oblačili kitajsko prvo damo?« je Guo Pei vprašala novinarka Huang Hung. Ta se ji je nasmehnila. »Mislim, da je takšno razmišljanje napačno. Ni prav uporabljati prve dame Kitajske za lastno promocijo. Tega pri nas ne počnemo. Ali si predstavljate, da bi kitajski tisk večjo pozornost namenil obleki soproge kitajskega predsednika kot njemu samemu? O sebi razmišljam kot o ponudnici storitev, šivilji,« se je namuznila in odgovorila po ovinkih.
Politična korektnost in servilnost, ki je Guo Pei prinesla prenekatero stranko, bi ji leta 2009 skoraj uničila posel. Tedaj je izdelala več oblačil za voditeljice novoletnega šova na televiziji CCTV. Po šovu pa so se na spletu nanjo z vseh strani usule kritike, da je kopirala kreacije pariških modnih hiš. Ko je novinarka Guo Pei povprašala za komentar, je ta zavzdihnila: »Stranke prihajajo s fotografijami oblačil in me prosijo, ali bi jim lahko izdelala enaka. Na lastnih napakah sem se veliko naučila.«