Rumena preproga

Ljubljanski teden mode

Objavljeno
19. april 2012 17.42
Anžej Dežan, Kult
Anžej Dežan, Kult

»Jožica je še v taksiju, a je na poti. Ponavljam, Brodaričeva – je – na poti,« je pred leti kot riba na suhem v svoj plastični vokitoki sopla visokorasla mladenka. Njen glas je skušal delovati pomirjajoče, a je bil ravno dovolj vreščeč, da smo ga slišali vsi in da so jo njeni nadrejeni jemali resno. Dokler ni bilo Jožice, se revija mladih talentov pač ni mogla začeti.

Takrat sem si predstavljal, kako v zakulisju študentje v dolgih, asimetričnih plaščih, oboroženi z bucikami, lovijo manekenke s še zadnje prepovedane čik pavze, užaljeno kričijo nanje, ker da so »neodgovorne kokoši«, in jih sočasno tlačijo v razstavljena vzorčna oblačila.

Morda so v moji domišljiji vpleteni potočili celo kakšno solzo. Ta prizor, z zakasnelo modno kritičarko vred, je prav gotovo soodgovoren za to, da sem začutil draž modne industrije. V njej ni nikoli nič tako, kot je videti na pisti.

Zato čestitke. Sredi agonije vsesplošnega klestenja proračunov in propadanja modnih gigantov – samo ta teden so na Otoku močno pod ceno prodali Jaeger in trenčkotovsko ikono Aquascutum spodili v stečaj – je Ljubljana gostila ne enega, ampak dva tedna mode.

Slovenec v meni, ki je tisto modno predstavitev modno predstavitev pod taktirko Barbare Žnidar in Saša Radoviča pred leti spremljal s tako vnemo, da bi se lahko razpočil – in, da se razumemo, bil tam neupravičeno, saj takrat ob pisti res še nisem imel kaj iskati –, vam ploska. Ni lahko. Pride pa trenutek, ko se mora patriotski duh prevesiti v blagor strokovnosti. »Tedna mode«, že prav, a sta, če želita izpolniti svoje ambicije, zastavljena na preveč majavih temeljih. Za začetek je zgrešeno njuno ime.

»Kako to mislite, ali lahko komentiramo ponudbo ljubljanskih tednov mode?« se je v telefon posmehovala piarovka enega večjih londonskih kupcev. Namesto da bi jo zmotilo, ker jo sprašujem o Sloveniji, za katero prav gotovo še slišala ni, se je obesila na nekaj drugega: »A vi imate kar dva?«

Ni edina, ki se čudi. Ko je pri Diorju risal še Yves Saint Laurent, so v modnih prestolnicah že nastajali strokovni sveti, organi, ki so skrbeli za povabila modnim ustvarjalcem na teden mode. Pariz je tako sčasoma obrodil Fédération Française (polno ime se nadaljuje čez tri vrstice), v Milanu se je rodila Camera Nazionale della Moda Italiana, v Londonu pa so šele leta 1983 sorazmerno pozno predstavili British Fashion Council.

Te ustanove so bleščečemu nazivu zagotavljale objektiven izbor in strokovno podprte odločitve. Neke vrste obrtne zbornice, le da, ustrezno panogi, neprimerno bolj stajliš. Pri nas je ni. Če bi obstajala, bi jo zaradi varčevanja verjetno že zdavnaj razpustili, kar pa ne pomeni, da je ne potrebujemo – in to krvavo.

Po trenutnem protokolu se z izborom oblikovalcev ukvarjajo založniki in spletni modni portali, ker se sicer nihče drug ne bi. Ne le, da tega od njih ne moremo zahtevati, to niti v sanjah ne bi smela biti njihova naloga.

»Žal je moda danes pogosto le sredstvo,« odvrne Jožica Brodarič. Ker sta si bila oba tedna mode po imenu tako zelo podobna, meni, da ljudje že kar pričakujejo, da si bodo eni in drugi hoteli nagajati: »Treba je premisliti, kako bomo slovensko oblikovanje združili, ne ločili na dva tabora. Morda bi moral eden od modnih tednov prevzeti drugo ime ali pa bi se lahko, kot si želi večina, združila v enega, še močnejšega. Seveda pa ima vsak organizator pravico delati, kar hoče.«

Urednica Elle Slovenija, Barbara Sekirnik, je del najožjega odbora Philipsovega tedna mode in pravi, da so tudi njo mediji že spraševali o združitvi, a meni, da se koncepta preveč razlikujeta: »Začudena sem, da se takšna vprašanja sploh pojavljajo.

Naša ekipa svoje delo opravlja dovolj dobro in si ga želi v prihodnje opravljati še bolje. Glede na to, kar sem videla doslej, ne verjamem, da bi se to lahko zgodilo.«

Aljoša Krošlin Grlj, organizator drugega, bi rad, da International Fashion Week sčasoma postane bolj sejemski dogodek in se »I« v kratici IFW vsaj v duhu nadomesti z besedo »industrijski«. Kritikom, ki pravijo, da prikazano sploh ni bila moda, odgovarja, da je to šele začetek in da bodo pomanjkljivosti sproti odpravljali. »Težava je v tem, da pri nas vsak misli, da lahko sodi o vsem. Vidi pa se, da nam za kaj takega manjka veliko znanja,« zavzdihne med naslavljanjem plaza očitkov, ki se je nanj usul po dogodku.

Ko poslušaš občutene pripovedi prirediteljev, vredne prispevka v oddaji Preverjeno, si že na pol poti do tega, da bi zamahnil z roko in se potolažil, da bo enkrat vse bolje. A obstaja razlog za to, da se podpisujem pod ta komentar in trenutnih razmer ne morem preprosto sprejeti.

Oblikovalci si zaslužijo bolje. Med klikanjem po prikazanih kolekcijah Philips Fashion Weeka – IFW-ju dajmo do druge izvedbe oblikovno imuniteto, saj je včasih bolje reči nič, naredi manj škode – sem zdaj vsaj potolažen, da plujemo v pravo smer, če že z jadri vprašljivega izvora.

Zdi se, da je slovensko oblikovanje končno zadihalo s polnimi pljuči. Tipično študentskih afnarij je konec. Morda so za to krivi izmenjave v tujini, stažiranje pri oblikovalcih svetovnega kova ali odprtejši profesorji – hja, dve Nataši, Peršuh in Hrupič, ter Almira Sadar z Naravoslovnotehniške fakultete –, ampak prikazano delo končno pričenja kazati znake osredotočenosti.

Začnimo pri mladih. Ivana Rocca bi zlahka pohopsal Miu Miu. Njegove neprisiljeno »kul« gospodične, pol norčave, pol zares, bi zlahka srečal kje ob kanalu v Camden Townu, s kitajsko hrano »za s sabo« na prekrižanih nogah. Nežna modrina lupine račjih jajc, združena s pogumnimi vzorci in kričečim roza blazerjem, je bila med prepričljivejšimi. Preseneča me, da Arijane Gadžijev še nihče ni preimenoval v slovensko Mary Katrantzou. Če nič drugega, jo je treba spraviti v njen studio.

Peter Movrin. Ah, Peter Movrin. »Huligan« slovenske mode, kot ga žlahtno naziva bloger Ekoas. Nekateri pravijo, da ni pošteno, da umetnik s tako močno avantgardno estetiko odpira dan mladih, ker vse za njim zvodeni.

To nam pove samo, kako pomembno je, da v prvih vrstah sedijo tisti, ki se na modo spoznajo in jih nekaj bleščic, kara in zamreženih pogledov ne bo zlahka vrglo s tira. Tega ne rečem samo zaradi jugoslovanskih »šlap«, ampak v njem poleg očitnih podtonov japonske estetike Rei Kawakubo prej kot Alexandra McQueena vidim Christopherja Kana. Nagajiv je, ne notranje razklan.

A ni je bilo čez rumeno. Včasih bliže oranžkastemu rumenjaku, kot pri krojaško podkovani Nataši Hrupič, drugič razbeljeni sončni krogli iz učbenikov astronomije. Urška in Tomaž Draž sta se s prejo izpod nove »mašine« prestavila v svet »saj-ne-moreš-verjeti-da-je-to-pletenina« in z rumenim asimetričnim plaščem s pripadajočo kapo poskrbela za prepotrebne vzklike: »To je Draž?«, Firmo Sanje Grcić pa bi pozimi tako ali tako morali gostiti v vsaki veleblagovnici, samo zato, da s Kekčevimi smetanastimi kapami in tisto rumeno jaknico razvedri plundrasto agonijo.

Pomikam se k nespornemu presežku. JSP, sestri Jelena in Svetlana Proković, si zaslužita, da bi v vzporednem svetu lahko delali s Hitchcockom. Znano je, da ju navdušujeta usnjeni estetiki Ricka Owensa in Ann Demeulemeester, kar je očitno, a ju to ni zadušilo. V družbi ptic plenilk že nekaj časa nista bili tako v elementu. Eni tistih resastih rumeno-črnih podob, s pasovi, malikovalskimi obeski in podaljšanimi lagerfeldovskimi rokavicami bi se človek še rade volje pustil izkljuvati.

Čeprav bi si želel drugače, to žal ni vse. »Ljubljanski teden mode« je mestoma tudi dejansko pomenil »teden mode v Ljubljani živečih oblikovalcev«. Maja Mehle, Anja Mlakar, Nika Urbas z Mario Moderno, Tina Zukanović in mnogi drugi v tujini živeči oblikovalci so ostali pogrešani.

»To je tudi mene presenetilo,« pravi Brodaričeva in dodaja, da na slovenske oblikovalce vedno gleda kot na Slovence, ne glede na to, kje ustvarjajo. Na Philips Fashion Weeku pravijo, da so jih vabili, a se pri nekaterih časovno preprosto ni izšlo, en sam klic prvoomenjeni Maji Mehle, magistri oblikovanja ženskih oblačil londonskega Royal College of Art, pa je izzval razočaranje nad odnosom druge ekipe, prirediteljev IFW.

»Pisali so mi, da pripravljajo dogodek na Gospodarskem razstavišču in da jih zanima, ali bi lahko prosila koga od sošolcev, da pride. Prvič, pokazali so, da niti ne vedo, da ne študiram več, torej nimajo pojma, kaj trenutno počnem, hkrati pa jim očitno ni pomembno, kdo pride, ampak samo da nekdo pride. Da bo šov trajal dlje in si bodo lahko po njem nazdravili,« iskreno pove.

Še globlje seže problem, da se časovnica podira tudi pri morebitnem naročanju kolekcij. Judita Treppo iz Wolfove 5, ena redkih slovenskih kupcev, ki ji upravičeno dodeljujejo mesto na modnih revijah v tujini, pravi: »O predstavitvah kolekcij po končanih revijah nismo zasledili informacij. Za kakršna koli naročila slovenski modni teden zamuja vse priložnosti in skoraj mesec dni. Tako vse videno v Ljubljani ostaja le pri simpatijah.«

Na slovenskem Elle pravijo, da lahko kupce na predstavitve le povabijo, to pa je tudi vse. Od tam naprej je uspeh odvisen od veleblagovnic in oblikovalčevih pogajalskih sposobnosti. Urška Draž pogreša agente, ki bi to počeli namesto njih ali skupaj z njimi. »Potrebujemo osebo, ki si bo pripravljena vzeti čas in bo, seveda, nato delila dobiček, ne nekoga, ki bo imel pod svojim okriljem tebe in še dvajset drugih,« poudarja.

Večina odnosov s svetovnimi kupci je zgrajenih na osebnih povezavah. Pletenine Draž se ravno te dni predstavljajo v Črni gori, kamor so jih povabili, ker so se, kot pravi Urška, »ujeli kot ljudje in jim je všeč, kar delava«. Na Philips Fashion Weeku se zavedajo, da bodo na tem področju morali narediti več in kupce iz tujine v prihodnjih letih tudi rahlo pocrkljati. Kot zaključi Krošlin Grlj: »Tujina ne čaka na nas, moramo jo zvabiti sem.«

Če želimo razviti industrijo, kjer se bo obračal dobiček – in bo naša moda, kot upa Sekirnikova, v svetu postala donosnejša od slovenskega turizma –, bo treba v proces vplesti stroko in medije razbremeniti odgovornosti za prirejanje najpomembnejšega industrijskega modnega dogodka v letu.

Novinarke morajo kritično razčlenjevati dogajanje na brvi, četudi na tviterju, ne skrbeti za to, ali imajo povabljeni kje sedeti. Podobno oblikovalci ne smejo postati sužnji sponzorjev – s čevlji, postreženimi na srebrnih pladnjih, ali dekleti, razkrečenimi na pokrovih kabrioletov.

Da bo domača moda shodila, dva tedna mode, ironično, nista dovolj. Preden bo hostesa lahko vehementno razglasila: »Urednica Diane Pernet je na poti, je že na Slovenski,« bo treba položiti cement, ne rdeče preproge.