Simbolika številke tri

Olimpijska bakla Edwarda Barberja in Jaya Osgerbyja

čet, 26.07.2012, 15:00

Spoštovanje, odličnost, prijateljstvo. Tri vrednote olimpijskih iger. Hitreje, višje, močneje. Tri besede, ki sestavljajo njihov moto. Leta 1908, 1948 in 2012. Tri leta, ko je najstarejše športne igre na svetu gostila Anglija.

Šport, izobraževanje, kultura. Tri ravni, na katere bodo posegli letošnji obiskovalci olimpijskih iger v Londonu. In zato tri stranice bakle. Ta prvič, odkar se je leta 1936 začel sodobni tek z olimpijsko baklo od antične Olimpije do gostiteljice športnih iger, ni okrogla.

»Misliva, da dobro predstavlja Britanijo, saj je po obliki klasična, a po izdelavi sodobna,« sta jo komentirala njena oblikovalca, 43-letna Edward Barber in Jay Osgerby, ki sta na natečaju zasenčila in prekosila kakih 600 tekmecev. Za vsake olimpijske igre izdelajo novo baklo in vsaka mora odražati temo iger in organizatorja tistega leta.

»Bakla ujame ne le duh Londona kot njihovega gostitelja, temveč prikazuje tudi, kako lahko oblikovanje moderno slavi tradicionalne ideje,« so zapisali žiranti londonskega Muzeja oblikovanja, ko so ji podelili nagradi za dizajn in za izdelek leta 2012. »Ničesar ni težje narediti dobro kakor dizajn za olimpijske igre,« so dodali.

Ker mora biti bakla lepa, a tudi funkcionalna. Letošnja, visoka 80 centimetrov, tehta le 800 gramov. Ker sta predvidela, da jo bodo nosili tudi mladi, sta Barber in Osgerby hotela, da bi bila čim lažja. Ker pa slovita kot ena najbolj inovativnih angleških oblikovalcev, si nista mogla kaj, da je ne bi poskušala čim bolj posodobiti.

In sta jo izdelala iz mehke, a trdne aluminijeve zlitine, ki so jo razvili za aeronavtično in avtomobilsko industrijo. Odporna proti koroziji slabo prevaja toploto, kar je pomembno, saj se v bakli skriva plinski gorilnik. V njunem je bilo plina dovolj, da je plamen gorel deset minut, mešanica pa je bila ravno pravšnja, da v nobenih vremenskih razmerah ni ugasnil in je bil natančno tako visok, kolikor mora biti, in barve, kakršno sta si želela.

Zaradi 8000 z laserjem narejenih luknjic, ki predstavljajo prav toliko ljudi, v kolikor rokah je počivala, je bila videti prosojna, tanki premaz s titanovim nitridom pa ji je dal zlat sijaj, ki je odražal svetlobo in toploto ter skupaj s plamenom širil sporočilo miru, solidarnosti in prijateljstva.

Dve leti sta jo izpopolnjevala, vendar je nimata v svoji zbirki izdelkov. »Nisva upravičena do nje. Dobijo jo njeni nosilci in nihče drug.« A izkušnja je bila lepa, sta se strinjala sošolca s The Royal College of Art, kjer sta diplomirala iz arhitekture in notranjega oblikovanja, preden sta leta 1996 odprla skupni studio.

Želela sta izdelovati pohištvo, ker pa tudi delavnice nista imela, sta ga le risala, a sta to počela tako uspešno, da danes njuna dela dopolnjujejo stalne zbirke svetovnih muzejev in so razstavljena v najuglednejših galerijah.

Cappellini je nizko zaobljeno čajno mizico Loop Table, njun prvi kos pohištva, ki sta ga videla zaživeti v resničnosti, opazil šele, ko sta jo že izdelala. Nemudoma jo je vključil v svojo kolekcijo. Luč Tab Lamp iz leta 2008 je nepogrešljiv del muzejskih zbirk, a so bili zanju največji izziv vendarle obešalniki, ki sta jih naredila za Levi's in so pristali v njihovih trgovinah po vsem svetu.

Rada oblikujeta stvari, ki imajo svoj namen, a so obenem poceni in dosegljive, kakor na primer plastični stol Vitra, čeprav sta izdelala tudi že vrsto takšnih, ki nikoli niso videle serijske izdelave.

A kdorkoli je njun naročnik, ideje za izdelke se jima najpogosteje porodijo na poti in v vrvežu, ko se njune misli daleč od stresa, ki običajno vlada v njunem studiu, iskrijo najbolj svobodno. Na list papirja jih prenašata na letalih, na vlakih. Vsak zase. Potem si ideje podajata. Eden nekaj doda, drugi kaj odvzame, dokler ne nastane nekaj, kar je blizu obema. Če si ne bi delila pogleda na dizajn in strasti do njega, se tudi združila ne bi.

Čeprav nobeden od njiju ni že v otroštvu sanjal o tem, da bo postal industrijski oblikovalec. Jay Osgerby je sicer vedel, da bi rad ustvarjal, vendar se je bolj nagibal k slikarstvu in arhitekturi, medtem ko je Barber vedel le, da si želi risati in izdelovati stvari.

»Če to dvoje povežeš, najbrž dobiš neke vrste oblikovanje, vendar se takrat tega nisem zavedal,« je pozneje povedal za medije in pojasnil tudi, da so ga od nekdaj navduševale čiste, a čudovite linije ladij. Po duši je jadralec in se ob morju počuti najbolje. Počasno gibanje valov in vetrov ga pomirja in mu daje čas za prepuščanje.

To se odraža tudi v njegovem oblikovanju. Za prijatelje je oblikovalski stil dvojice eleganten in prijazen, umerjen in razumen. Kritiki pravijo, da je rdeča nit njunih čistih in sodobnih linij svoboden duh eksperimentiranja, pri katerem nikoli ne pozabita upoštevati konteksta in vedno uporabljata sodobne tehnologije. A najsi jima je napredek še tako ljub, v njunih rokah sta vedno svinčnik in skicirka. Tudi danes ju vznemirja, ko opazujeta, kako nekaj, kar se je porodilo v njunih glavah in se prelilo na papir, zaživi v resničnosti.

»Pozabite na računalnike in samo rišite,« Barber svetuje mladim, saj opaža, da številni sploh ne znajo več risati. In da si ne upajo tvegati in delati napak. Njegova bi bila, če bi klonil pred strahom, da bo ostal brez idej, Osgerbyjeva, če bi se prepustil tesnobi, ki ga zajame, ko pomisli, da mu bo zmanjkalo časa za vse, kar še želi uresničiti.

Olimpijsko baklo sta že naredila, in to dolgo po tem, ko je leta 1936 olimpijski ogenj iz Herinega templja začel potovati proti gostiteljici iger po poti, ki jo skupaj s postojankami določi organizacijski komite olimpijskih iger. Tisto leto so njen štafetni tek sicer omadeževali nacisti in Olimpija, dokumentarni film režiserke Leni Riefenstahl, vendar si je po drugi svetovni vojni svojo simbolnost pridobila nazaj, čeprav je bila dolga leta kar nevarna. Leta 1956 je njeno gorivo, na primer, poškodovalo roko njenega zadnjega nosilca. Tekoče je namreč postalo šele pred štiridesetimi leti, ko je olimpijske igre v Münchnu zasenčil pokol židovskih športnikov. Štiriindvajset ur po njem so se nadaljevale. Ker se morajo igre vedno nadaljevati.

Komentiraj članek

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje je preprosto, vendar pa zaradi spodbujanja kulturne in dostojanstvene razprave pred oddajo komentarjev zahtevamo vnos osebnih podatkov.
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje prispevkov na straneh Dela ni pravica, temveč možnost, ki jo omogoča medijska družba Delo, d. d. S komentarji prispevkov izražate svoje mnenje ali stališče na lastno odgovornost. Za objavo komentarjev, ki bodo na ogled takoj vidni vsem obiskovalcem portala, zahtevamo vnos osebnih podatkov. Kot registriran uporabnik, ki osebnih podatkov v uporabniškem računu ni dopolnil, pa imate možnost oddaje komentarjev, pri čemer si uredništvo pridržuje pravico do objave po lastni presoji.

Uredništvo Dela in izdajatelj Delo, d. d., spodbujata argumentirano razpravo in ne dovoljujeta zlorabe medijskega prostora za žalitve, napeljevanje k sovraštvu ali nasilju, osebno diskreditacijo identificiranih piscev, oglaševanje izdelkov ali storitev ali kako drugače pravno spornih komentarjev.

Po kazenskem zakoniku je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti ter za grožnjo, da bo napadel življenje ali telo druge osebe, kakor tudi za razžalitev, žaljivo obdolžitev in obrekovanje. Uredništvo Dela bo pomagalo pri ugotavljanju identitete avtorjev sporočil, če bodo to zahtevali pristojni organi. Podatke lahko na zahtevo sporoči tudi prizadeti osebi zaradi uveljavljanja njenih pravic.

Uredništvo Dela bo zato po svoji presoji brisalo sporna sporočila; posameznim avtorjem bo tudi odvzelo možnost komentiranja.

Za vsebino, naslove in priloge sporočil v forumih so odgovorni avtorji sami.

Medijska družba Delo, d. d., uredništvo Dela

Prijavi se