Tiskane izdaje
V gozdu iz kartonastih tulcev v atriju Narodnega muzeja Slovenije se je ta čas prijetno izgubiti. V tavanju med enoličnimi debli se na skoraj vsakem zavoju – postavitev bodočih arhitektov Mojce Gabrič in Vida Zabela namreč posnema obliko Aaltove vaze Savoy – odkrivajo raznovrstna presenečenja različnih barv in oblik, ki pripovedujejo zgodbo o sodobnem oblikovanju stekla na Finskem, deželi brezovih prostranstev.
Skoraj dvesto uporabnih in okrasnih predmetov, večinoma eksperimentov s podpisi petdesetih oblikovalcev, med njimi tudi številnih mladih, govori povsem drugačno pripoved o finskem steklu, kot jo v zavest narišeta ti dve besedi. To, da ne prevladujejo čiste linije v čistih barvah, je presenetilo celo prireditelje, prikimava dr. Mateja Kos, kustodinja za zbirko stekla, ki je po letu dni dogovarjanj in usklajevanj s finskim muzejem stekla iz Riihimäkija in pristojnim veleposlaništvom v Ljubljani pripeljala najnovejše finske steklarske dosežke k nam.
Na razstavi samo dve vitrini napolnjuje klasično skandinavsko steklo geometričnih oblik, jasnih linij in zadržanih barvnih tonov, podobno tistemu, ki je že v tridesetih letih tako zelo navdušilo Evropo, zato ga je okronala s številnimi nagradami in njeno prepoznavnost ponesla v svet. Z velikimi imeni finskega stekla smo se že imeli priložnost spoznati, saj so leta 2005 v takratnem še Arhitekturnem muzeju Ljubljana gostili razstavo Tapia Wirkkale, v NMS pa so lani predstavili Alvarja Aalta. Toda pri tem bolj kot ne redko pomislimo, da so ti izdelki njihova klasična moderna in da je to, kar nastaja danes, nekaj povsem drugega. »Sodobni finski izdelki iz stekla kažejo eksperimentiranje, poigravanje z barvami in tehnikami... in v resnici nadaljujejo zgodovino soobstajanja dveh povsem različnih si slogov. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja, ko je funkcionalizem šole za arhitekturo in oblikovanje Bauhaus vzniknil kot odgovor na secesijo, se je vzporedno pojavil art deco kot njena nadgradnja in se nato zelo razširil po Evropi po svetovni razstavi v Parizu leta 1925. Tradicijo art decoja, ki se je vnovič pojavil v 60. letih, je prepoznati tudi v današnji uporabni umetnosti in opremi interjerjev, ki jih prevevajo pisane barve, močne forme, okrasje...« razlaga sogovornica in razstavo opisuje kot zelo pomembno letošnjo prireditev sodobnega oblikovanja pri nas.
Po njenih besedah moramo vedeti, da se je steklarstvo na Finskem razvilo dokaj pozno, šele v sredini 18. stoletja, medtem ko se je v Benetkah še pred 13. stoletjem. Vidnejši razvoj finskega stekla pa je sprožila šele mlada Republika Finska v 30. letih 20. stoletja, ki je z arhitekturo in oblikovanjem gradila tudi nacionalno identiteto. Težili so k združitvi prevladujočih smernic in cenejšim predmetom z umetniškim značajem, pri tem pa se zgledovali po Švedski. Tam so izdelovalci stekla že v začetku 20. stoletja sodelovali z oblikovalci, švedsko steklo pa je postalo razpoznavno predvsem po prejetju nagrad na pariški razstavi leta 1925. In tako se je izoblikoval koncept skandinavskega oblikovanja, povsem nasproten srednjeevropskemu, ki je izhajal iz dunajske dediščine. Razcvet avtorskega oblikovanja stekla na Finskem so omogočile zlasti velike steklarne v šestdesetih letih 20. stoletja, ki so po ameriškem zgledu ustanovile oddelke za tako imenovano študijsko steklo. S tem so omogočile raziskovanje materiala in oblik ter umetniškega izražanja v steklu.
Veliko vlogo pri uveljavljanju sodobnih oblikovnih tokov in smernic ima že skoraj tri desetletja finski muzej stekla, ki je leta 1985 začel natančno dokumentirati dosežke v steklarski industriji ter oblikovanju stekla v obdobju petih let. Razstava, ki se predstavlja v Ljubljani, je izbor najboljših del tako imenovane 6. razstave (Finnish Glass Lives 6).
V zadnjem obdobju je finsko steklarstvo tako kot drugje prizadela velika kriza, ohranili sta se le steklarski delavnici Iittala in Nuutajärvi (zdaj v lasti družbe Hackman), zato so mnogi sodobni finski oblikovalci svojo priložnost našli daleč od domovine – v turški Pasabache, eni največjih steklarn na svetu, ki se ponaša s štirimi delavnicami in okoli sedem tisoč zaposlenimi. Finsko steklarsko industrijo zaznamuje še ena značilnost: oblikovalce oziroma izdelke so vedno izbirali na natečajih, kot jih pri nas poznamo v arhitekturi. Razpisi pa so se v globaliziranem svetu odprli tudi čez finske meje, zato je v Iittali že od 90. let prejšnjega stoletja delovalo več tujih oblikovalcev, med drugim Nemec Konstantin Grcic, Švedinja Carina Seth-Andersson in Italijan Giorgio Vigna.
Pri razstavljenih umetninah iz stekla ni mogoče izluščiti skupnega imenovalca niti glede uporabljenih tehnik, saj so kustosi težili k izboru čim bolj različnih predmetov. »Ena od precej zanimivih in inovativnih tehnik je reciklirano steklo, kakršno ustvarjata Jukka Isotalo in Jan Torstensson. Njuni izdelki so deloma predelane navadne zelene steklenice, ki pa ohranjajo svoje značilno oziroma prvotno dno.
Povsem drugačni so tudi današnji izdelki, ki nastajajo, denimo, s tehnikami, značilnimi za 19. stoletje, kot je platiranje. Zelo zanimiva stvar, zlasti ko primerjaš, kako različen umetniški izraz kažejo v primerjavi z rešitvami izpred dobrega stoletja,« ugotavlja poznavalka. V eni od vitrin je mogoče opaziti tudi znamenite ptiče, ki jih za Iittalo oblikuje Oiva Toikka in slovijo kot prepoznavni simbol ne samo te blagovne znamke, temveč tudi oblikovalca. Toda kot je razkrila finska kustosinja Uta Lauren, Oiva Toikka v resnici stremi k povsem drugačnim poklicnim ciljem. In četudi mu ptiči niso prav pri srcu, se posveča njihovemu oblikovanju, saj se zaveda, da jih kupci ljubijo, zato pa od tega živi precej steklarjev. Kar pa je navsezadnje ena od pozitivnih anekdot v tem kriznem času.
