Skrivni vrt Ninfa  

V bližino Rima vabi park, ki slovi kot najbolj romantičen na svetu.

Objavljeno
04. julij 2013 11.22
Saša Bojc, Panorama
Saša Bojc, Panorama

Redke rastline, očarljive ruševine in zvonke vodne brzice – to je Ninfa, botanična oaza v angleškem slogu ob vznožju Monti Lepini južno od Rima, ki ga je sloviti ameriški časnik New York Times razglasil za najlepši pa tudi skrivni vrt na svetu.

Priznani britanski vrtnar in publicist Charles Quest-Ritson ga v svoji monografiji naslavlja za najbolj romantičnega na svetu, v njem pa se je rodil tudi znani roman Vrt Finzi-Continijevih italijanskega pisatelja Giorgia Bassanija. Sam ga je poslednjič obiskal bolan, tik pred smrtjo, in dejal, da zdaj, ko ga je videl še enkrat, lahko pomirjen zaspi za vedno.

Okoli 1300 vrst rastlin

Nič čudnega, da je Ninfa, podobno kot prekrasna ženska mitološka bitja, očarala mnoge; ne nazadnje je po njihovem malem templju iz starorimskega časa dobila tudi ime. Na začetku aprila se na njenih planjavah razbohotijo cvetoča drevesa, številne vrste češenj in magnolij, maja nastopi sezona vrtnic in belih lilij, ob vodi, v kateri plavajo redke postrvi in rastejo vodne rastline, se razlivajo še reke rumenih in modrih irisov, bel in vijoličast srobot pa se z angelskimi trobentami sonči ob kamnitih stenah ruševin. Tu rastejo tudi bananovci, tulipani in japonski javor ter veličastna vrtnica plezalka, ki se vzpenja po cipresi več kot dvajset metrov proti nebu. Nabor rastlin z vsega sveta je skrbno izbran, a je videti stopljen z naravo, v skupnem pa jih v parku raste okoli 1300 različnih vrst, med njimi tudi 300 starih vrst vrtnic. Med njimi živi in poje tudi več kot 100 vrst ptic. Skratka, prava simfonija med človekom in naravo.

Oblaki, ki se dvignejo iznad morja, Ninfi pogosto namenijo kopel, drugače pa je vode v Ninfi že tako ali tako polno. Vanjo se steka gorska vodna mreža, kar je tudi odgovor na vprašanje, zakaj rastline tako uspevajo, pa tudi, zakaj ima Ninfa ruševine. Tu je bila nekoč naselbina. Močvirje, ki so ga kanalizirali in izsušili v antičnem Rimu, je v srednjem veku vnovič poplavljalo, toda kljub vsemu je bila v uporabi, vsaj pozimi, ko so pastirji sem prignali svoje ovčje črede, oglarji kurili les in mlekarji izdelovali mocarelo iz mleka lokalnih vodnih bivolov.

Ninfa je imela pomembno gospodarsko in strateško identiteto že v 8. stoletju, vodni jez, ki se je ohranil vse do danes, pa dokazuje tudi napredno inženirstvo. Vodo kot gonilno silo so uporabljali za vodne mline, preše za olive, mehove in kovaška nakovala – orodje, s katerim je mesto obogatelo. Do začetka 11. stoletja je Ninfa pridobila status mesta, a se je še naprej širila in prosperirala. Kot pišejo na uradni spletni strani, so leta 1159 v Santa Marii Maggiore, največji od sedmih nimfskih cerkva, posvetili celo papeža Aleksandra III. V srednjem veku je Ninfa obogatela tudi na račun zaračunavanja carine med Rimom in Neapljem.

Dokončno uničili leta 1382

Za prevlado nad Ninfo se je bojevalo več papeških družin, kar ji je v različnih obdobjih zadalo različne posledice, leta 1298 pa je prešla v last družine Caetani. Mestece se je namreč zazdelo privlačno mlademu Pietru Caetaniju, nečaku Benedetta Caetanija oziroma novopečenega papeža Bonifacija VIII., znanega predvsem iz Alighierijeve Božanske komedije, v kateri je slavni pesnik temu skorumpirancu namenil osmi krog Pekla. Toda potem ko je v naslednjem stoletju doživljala razcvetanje, so ji papeške vojne in družinske razprtije napisale žalostno usodo. Mestece so dokončno uničili leta 1382, prebivalci pa so se izselili. Razdejanje je bilo tako veliko, da Ninfe niso nikoli več obnovili. V 17. stoletju so v njej za nekaj časa oživele fužine in usnjarska obrt, Caetanijevi pa so se po tem, ko jim je znani rimski arhitekt Francesco de Volterra tam oblikoval hortus conclusus, tako imenovani zaprti vrt, umikali tudi na počitnice. V naslednjih dveh stoletjih so umetniki in popotniki redno obiskovali to mestece v ruševinah, njihova umetniška dela pa kažejo, kakšna je bila tedaj njena podoba.

K Ninfi so se Caetaniji vrnili šele nekaj stoletij pozneje. Pravzaprav jo je v začetku 20. stoletja znova odkrila žena vojvode Onorata Caetanija, Angležinja Ada Bootle Wilbraham, ki se je s sinovoma Roffredom in Gelasiom odločila, da med ruševinami srednjeveškega mesteca uredijo romantičen in z vrtnicami prepreden vrt v angleškem slogu. Gelasio se je obnove lotil z načrtovanim programom raziskovanja, izkopavanja in restavriranja ruševin, s tem pa položil temelje Ninfi, kakršna je danes. Pomembno vlogo pri ureditvi vrta je igrala tudi Roffredova žena, Američanka Marguerita Chapin Caetani. Botanika je bila njena strast, in kot piše Charles Quest-Ritson, je Ninfi posvetila ogromno časa in vanjo vnesla mnoge rastline. V vrtu je nasadila številne vrtnice, irise, potonike in postavila paviljon iz bambusa, kamor je vabila svoje prijatelje literate Virginio Wolf, Tennesseeja Williamsa, Trumana Capoteja kot tudi italijanskega pisatelja Alberta Moravio in kultnega filmskega ustvarjalca Piera Paola Pasolinija.

Spontanost ostaja vodilo

Določila je izbor dreves in grmovnic, ki so bili zasajeni tudi zato, da bi privabljali ptiče in metulje. Samo junija leta 1940, ko je Italija vstopila v vojno, je med drugim kupila tisoč sadik volčjega boba in tristo turških nageljnov. Za Ninfino današnjo podobo je najbolj zaslužna Roffredova in Margueritina hči Lelia Caetani, ki je v njem tudi vrtnarila in slikala v impresionističnem slogu, k svojim slikam pa se potem vračala po vrtnarski navdih. S stricem Gelasiom je delila željo, da bi se vrt zarasel in se ponašal s svojevrstno intimnostjo – in naposled ji je uspelo ustvariti vrt, v katerem se zdi, da je narava zmagala, četudi je ta naturalizem skrbno načrtovana iluzija.

Ta poslednja predstavnica Caetanijevih je za vrt skrbela vse do svoje prezgodnje smrti leta 1977, odtlej pa vrt z rastlinami iz Sredozemlja, Azije in obeh Amerik upravlja Fundacija Roffreda Caetanija (Fondazione Roffredo Caetani). Spontanost še vedno ostaja glavno vodilo, toda upravljanje takšnega parka je težka in zahtevna naloga. Ninfo so leta 2000 razglasili za naravni spomenik, in da bi ga kar najbolje zaščitili, je za obiskovalce odprt le med aprilom in novembrom. Čeprav vrta ne oglašujejo, saj si želijo ohraniti njegovo butičnost, se glas o njegovem slovesu vseeno uspešno širi. Na leto skozenj popeljejo okoli 55.000 obiskovalcev, na enega najbolj rekordnih dni pa so jih sprejeli skoraj štiri tisoč. S plačilom vstopnine (10 evrov) zagotavljajo njegovo vzdrževanje oziroma delo petim vrtnarjem.

Edina, a gotovo načrtovana pomanjkljivost, ki jo opažajo obiskovalci, je, da v Ninfi ne moreš posedati. Ko se konča vodstvo, se pričakuje, da obiskovalci odidejo. •