Tiskane izdaje
Arzenik, je pisateljica Lindsay Ashford usmerila prst v krivca za smrt pisateljice Jane Austen. Ko je raziskovala temo za svojo novo knjigo, je prebirala njena pisma in postala pozorna na tisto, ki ga je napisala marca 1817.
»Ne smem računati na to, da bom še kdaj spet zelo cvetoča. V mojih letih je bolezen pravo razkošje,« je takrat zapisala avtorica romanov Prevzetnost in pristranost, Razsodnost in rahločutnost, Emma, Mansfield Park in drugih. Da jo zdelujeta nespečnost in vročica, je poročala, in da je njena koža »črna in bela in vseh napačnih barv«.
To so simptomi, ki jih povzroča zastrupitev z arzenikom, je na pamet zaključila Ashfordova, vendar njene teorije ni težko preveriti. Cassandra Austen je po sestrini smrti odrezala nekaj kodrov njenih las, kakor je veleval običaj, in eden od njih se je ohranil. Če je bila zastrupljena, lasje vsebujejo arzenik. Potrebna je le analiza.
Ja, Jane Austen zemlja prekriva že skoraj 200 let, vendar potreba po tem, da bi našli odgovor na vprašanje, kaj jo je položilo vanjo, staro komaj 41, nikoli ni usahnila. V reviji British Medical Journal je Zachary Cope, na primer, julija 1964 zaključil, da njeni simptomi kažejo na Addisonovo bolezen nadledvičnih žlez. Addison je bolezen žal odkril šele leta 1849, zato za Jane Austen, katere zdravje je začelo pešati že sredi leta 1815, ni bilo rešitve. A tudi možnosti za vdajo ne.
Po naravi optimistična in živahna je vedno pričakovala boljše dni. In so tudi prihajali, le da so bili sčasoma vse redkejši in kratkotrajnejši. Jane je svoje težave pripisovala razdraženemu žolču, njena sestra je naposled poklicala zdravnika. Predpisal ji je zdravila.
V tistem času so številna vsebovala tudi arzenik. In jo je, kot pravi nova teorija, nehote počasi zastrupljal, dokler ni Austenova 17. julija 1817 sestri Cassandri, svoji življenjski zaupnici, ko jo je ta vprašala, ali si kaj želi, rekla: »Nič drugega kot smrt!«
Naslednji dan je umrla, ne da bi končala roman Bratje, a je za sabo pustila kar nekaj drugih, ki so jih bralci za izjemne razglasili že za njenega življenja. Prevzetnost in pristranost z Elizabeth Bennet, ki je izšla januarja 1813, se jim je najbolj priljubila.
»Namenjeno mi je bilo, da se zaljubim vanjo, in ljubim jo,« je profesor Bradley zapisal o liku Elizabeth, ki so jo po oceni biografov Jane Austen bralci morda občudovali bolj kakor katerokoli junakinjo v angleški literaturi. Tudi njena literarna mati je bila ponosna nanjo: »Moram priznati, da je zame najbolj očarljiv lik, kar se jih je kdaj pojavilo v tisku, in ne vem, kako bom sposobna trpeti tiste, ki jim ne bo všeč...«
Hlinjeno prijazna ni bila nikoli, vsaj v pismih sestri ne. Nekoč je v enem zapisala o sosedih: »Do njih sem bila toliko vljudna, kolikor mi je dopuščal njihov slab zadah.« A je bila kljub temu priljubljena, še posebej v mladosti, ko je bila vsa lepa in frfotava in so jo opisovali kot »najlepši, najbolj prismojen in najbolj izumetničen metulj, ki si išče moža, kar so ga kdaj videli.«
Oboževala je plese in nakupovanje ter postala izvedenka za spogledovanje. Brezskrbna mladost ji je prinesla veliko častilcev, a nikogar, ki bi se dotaknil njenega srca. Tistega, ki se ga je, je izgubila, še preden bi se med njima utegnilo splesti kaj trajnejšega. Njen mladi duhovnik je umrl.
Ona pa je ostala v Bathu, kamor se je družina preselila zaradi očetovega zdravja in kjer ni bilo nič po njenem okusu. Ko jo je zasnubil šest let mlajši sin družinskih prijateljev, ki so živeli v njenih domačih krajih, je ponudbo sprejela, da bi se lahko vrnila domov.
Naslednji dan jo je v grozi spoznanja, kaj je naredila, preklicala. »Čemurkoli je bolje dati prednost in to negovati, kakor se poročiti brez ljubezni... Tovrstno razočaranje ubije kogarkoli,« je pozneje v pismu neustrezno poroko odsvetovala nečakinji Fanny.
Rada je pisala. Pisma in romane. In je v njih opisovala to, kar je videla okoli sebe, zato so se njeni bližnji neskončno zabavali, ko so v njih iskali podobnosti s skupnimi znanci, ona pa se je počutila varno, ker je bila takrat še anonimna.
Kdo je avtorica Razsodnosti in rahločutnosti, je razkril šele njen brat Henry, ko so nekoč hvalili njen roman in se je v zanosu ponosa na sestro zagovoril. »... ne bom se več trudila lagati. Iz tega bi morala iztržiti čim več denarja in ne narediti čim večjo skrivnost. Naj ljudje za njihovo védenje plačajo, če jih lahko k temu prisilim,« se je hitro znašla v novih okoliščinah.
Pa vendar je zaslužila veliko manj od svojih kolegov, najsi je bila še tako hvaljena. Pobožna in razumna Anabella Milbanke, poznejša žena pesnika Georgea Gordona lorda Byrona, prvega pravega britanskega zvezdnika, je o Prevzetnosti in pristranosti menila, da je izjemno delo: »Ni jokajoča knjiga, vendar te pritegne, še posebej gospod Darcy.«
Člani družine Austen vse te hvale niso mogli predvideti, kajti v otroštvu njihova Jane ni veljala za posebno. Vsi otroci so bili nadarjeni in to, da je bratu pomagala pisati igre za domače predstave, ko je imela enajst let, ali da je že med najstništvom v zvezek zapisovala izmišljene zgodbe o družinskih članih, ni bilo pozornosti vrednega. Da je bila duhovita, zabavna in bistroumna, se jim je zdelo samoumevno, kakor tudi to, da je bila redna gostja očetove knjižnice.
Zdaj so stali za njo in za njenimi literarnimi otroki. »Nikoli nisem preveč zaposlena, da ne bi mogla misliti na Razsodnost in rahločutnost. Nanjo ne morem pozabiti nič bolj, kot lahko mati pozabi na svojega doječega otroka,« je sestri pisala v dnevih, ko je konec leta 1811 čakala na izid romana, ki se je, ko ga je leta 1795 napisala v obliki pisem, imenoval še Elinor in Marianne. Potem ga je predelala, enako kakor roman Prvi vtis, ki ga je začela pisati oktobra 1796 in ga je 17 let pozneje skrajšanega izdala pod naslovom Prevzetnost in pristranost.
Njen naslednji roman Lady Susan je imel smolo. Založnik je za deset funtov odkupil rokopis in obljubil, da ga bo izdal leta 1801, a ga po desetih letih še vedno ni. Ker roman ni bil podpisan, ga je Jane brez težav za isto ceno odkupila nazaj, ko je nekaj zaslužila z drugimi objavami. Takrat mu je z užitkom razkrila tudi, na čem je nabiral prah, namesto da bi to dobro unovčil.
»Romantične zgodbe ne morem napisati nič bolj kot epsko pesnitev. Ne bi mogla sesti in napisati resne romantične zgodbe, razen če bi mi to rešilo življenje; in če bi morala nujno le delati in se nikoli ne bi smela sprostiti s smehom na svoj račun ali račun drugih ljudi, sem prepričana, da bi se obesila, še preden bi končala prvo poglavje,« je nekemu nadležnežu, ki ji je vsiljeval teme za nove romane, pisala dve leti pred tem, preden jo je, kakor kaže, ubil arzenik.
